IMG_4748-mala
foto: Doris Markač

Verjamem v poljube in objeme. Dotike, ki te prebudijo iz strašljivega sna ali ramena, na katerih najdeš mehkobo, ki popivnajo tvoje rane. Verjamem v dlani, ki te ujamejo pred padcem in oči, v katerih začneš ponovno zaupati. Verjamem v srca, ki gorijo. Pa taka, ki so preluknjana in živijo.

Sofio v lastnem naročju prenašam iz ene točke na drugo, in jo vmes vsakič posebej poljubim. Ne morem drugače in ne znam.  Medtem ko jo hranim, jo držim za roko. Vmes ji popravim lase in jo pobožam po glavi. Govorim ji vse mogoče. Uporabljam različne ljubezenske pridevnike, ki so se rodili šele z njo. Opevam njeno lepoto. Šepetam ji, kako čudovita je. Jo poljubljam na njena skoraj slepa očesa in verjamem, da bi  zaradi sline (njen očka bi rekel kačje), morda nekoč lahko celo spregledala. Ko počivava skupaj na domači zofi, jo božam po nogah in masiram njena večno mrzla stopala. Imam občutek, da je kot glina, ki se v mojih rokah razvija in raste. Cveti in žari. Gnetem jo in gnetem. Vedno znova in vsak dan posebej. Tako naravno, kot sta vdih in izdih. Tako mimogrede, kot te lahko poboža le veter. A močno in neustrašno takrat, ko je zasidrana v mojem naročju. Čeprav zmore tako malo stvari, z vrnjenim poljubom in nasmehom priča o dojemanju ljubezni. Tako vem, da razume besede, ki jih govorijo moje ustnice in misli, ki se iz mojega srca topijo vse do njenega. Odzivi odstirajo znanosti tisto, kar ne gre dokazati. Koliko uma je skritega v telesu, ki ne zmore odgovoriti. Koliko besed se tvori skozi usta, ki ne morejo govoriti in kako pomembni so koraki suhljatih nog, ki ne hodijo.  Takemu bitjecu en sam objem povzroči dvig hormonov sreče, poljubi mu lajšajo težo krhkega življenja in dotiki mehčajo ostrino premnogih bolečin.

Verjamem v poljube. Namreč v naši zgodbi, 100 poljubov na dan, odžene smrt daleč stran.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

1 thought on “100 poljubov na dan, odžene smrt stran”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI