foto: ADMA

Ženske se takoj po rojstvu rodimo z nalepkami in na nas se pripenjajo mnoga pričakovanja. Rekli boste, da z moškimi ni prav nič drugače, pa vendar vas moram spomniti, da je ženska v odrasli dobi tista, ki ima na vseh možnih korakih vsakdanjika, hote ali ne, bistveno več vlog, kot največkrat umirjena drža moškega sveta.
Če dobro pomislimo, nas zjutraj največkrat prebudijo male ročice in preden se uspemo zavedati  kdo smo, previjamo plenice, pripravljamo zajtrk in oblačimo tega ali onega ob nas. Na delovnem mestu stojimo z izobrazbo in za naše delo dobimo plačilo, medtem pa kuhinjska opravila in devet mesecev trajajoče nosečnosti, izkušnje poroda in mnoga dojenja ostajajo nevidna. Še več. Največkrat slišimo, kako moški zaslužijo več in jih opazujemo na vodilnih delovnih mestih, kamor ženske zaidemo preredko. ‘Skrita’ dela preprosto ne moremo vnovčiti takrat, ko bi se nam zdelo prav, da bi pristala na seznamu naših opravil in nefinančnih prispevkov k družinskemu življenju. Ta dela ostajajo neopažena tudi v času nikoli prijetne, ampak včasih nujno potrebne ločitve. Takrat izgubimo sicer eno vlogo manj, ko nismo več žene, smo se pa zato primorane soočati še z vsemi drugimi aktivnostmi, ki žensko nogo še dodatno obtežijo. Vendar na tem mestu ne želim ostajati pesimistična ali javkati zaradi dejstva, da sem se rodila v ženskem telesu. Kot v mnogih drugih manj zavidljivih življenjskih situacijah, moram tudi tokrat podčrtati lepote ženskega življenja. Še več, rada bi nas povzdignila nad sivino vsakdana, pa četudi morate za to obuti visoke pete, v realnosti pa stojite, kot jaz sama sredi blatne luže. Obožujem rdečo šminko. Podčrtam svoje ustnice in se z dvignjeno glavo s plahimi koraki spravim čez rob domačega praga takrat, ko bi raje ostala ves dan v postelji, pa si tega niti v sanjah ne morem privoščiti. Ko ne morem seči v denarnico ob pogledu na rožnato obleko, vzamem iz lastne omare najlepše, ki jo varčujem za redke priložnosti in se v njeh podam po običajnih opravkih. Gotovo dajem vtis, da si v lastnem življenju gradim gradove nerealnosti, jaz pa pravim, da z žensko vsemogočnost vse manj lepe in tudi najbolj grozljive trenutke, kot glino preoblikujem tako, da preprosto zmorem živeti. Še več. Lastnega življenja ne želim le preživeti. Obožujem radosti, živeti želim polno in za to ne potrebujem izkušnje padanja s padalom ali potovanja na Bali. Šopek rož si kupim na povsem običajni dan in vedno znova se spomnim, česa vse je žensko telo zmožno, kar moškim denimo nikoli ne bo dano.
Ne želim izpasti, kot feministično nezadovoljna predstavnica nežnejšega spola. Čeprav za razlago kaj točno feminizem vsebuje, nisem pravi naslov. Poveličujem pa ženstveno. O, pa še kako! In kadar se družini rodi posebni otrok trdim, da mora biti prve pomoči deležna najprej ona sama, šele nato vsi ostali.

foto: ADMA

Pripis: Zgornji tekst je bil napisal za revijo ADMA in na sam kongres sem stopila plaho, ker ga prej nisem poznala. Izurjena ekipa me je popolnoma prevzela in ko sem stala na odru pred okrog 400 ženskami sem jim želela ponuditi delčke svoje zgodbe življenja s posebno deklico Sofio. Če so one v njej slišale mnogo vztrajnosti, precej ljubezni, v meni morda videle nekaj več moči in poguma, potem sem jim za slovo povedala, da vse to nosijo one same. Stoječ aplavz pa si hranim v srcu za čas, ko bom pomislila, da mi morda ne bo uspelo. Izjemni dogodek, ki ti ne pusti spati še nekaj časa.

www.planetgv.si/kongres-adma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI