foto: Rene Gomolj (fotka je simbolična)

Marec običajno ovijemo s spomladanskim vremenom, prvimi zvončki in praznikoma, ki žene in matere ozaljšajo ter razveselijo vsaj malo. V letošnjem nič kaj pomladnem mesecu smo že drugič v tekočem letu skupaj z učitelji stavkali. Zakaj skupaj? Ker so drugi starši iz javnega sektorja morali vzeti dopust, prekarci so ob svojem rednem in slabo plačanem delu varovali svoje majhne otroke in utrujene medicinske sestre so morda svoje otroke morale zaupale starim staršem ali celo plačati varuško. Pomislila sem, da smo delavci iz vseh možnih sektorjev, ki jih naša država ponuja, pravzaprav kot otroci. Zdaj zacvili en otrok, da ima premajhno žepnino, spet drugi te v trgovini cuka za rokav, ker si želi igračko. Tisti enako misleči se povežejo in ne cvilijo vsak zase, temveč vpijejo skupaj v en rog in si poiščejo celo odvetnike, ki se kažejo v preobleki sindikalistov. Ti delavcu ponujajo občutek varnosti, bojujejo se zanj in pri starših tu in tam celo izborijo žepnino, ki je višja od prejšnje. Kako na to gleda drug otrok, ki bi si jo prav tako zaslužil, pa je ne dobi, lahko ponazorimo s tem, da rečemo vsem svojim otrokom, da jih imamo enako radi, pa obdarimo le nekatere. Bi napisala, da obstajajo ljubljenčki, pa ne verjamem, da jih vodilni v naši državi sploh imajo. Oni imajo najraje le sebe. Skrbi jih lastni žep. Zavoljo ugleda se sicer tu in tam sklonijo k majhnemu človeku, da bi mu ponudili dlan, ali ga celo dvignili više, ampak seveda ne previsoko. Tam ni dovolj prostora za vse nas. Kako pa bi bilo, če bi se denar iz državnih blagajn porazdelil pravičneje? Si predstavljate, da bi se državni funkcionarji vozili v cenovno tako primerljivih  vozilih, kot si ga lahko privošči delavec javnega sektorja? Koliko bi privarčevali, če bi manjše občine varno predali v zavetje večjih in bi se v njih službena potovanja in drugi previsoki stroški ekonomično prilagodili, razen, če gredo stroški iz žepov posameznika, kot to počnemo ustanovitelji neprofitnih organizacij?
Končno bi lahko verjeli, da  vsi skupaj stiskamo in varčujemo. Doslej pa imam občutek, da se krizi prilagajamo le mi, navadni ljudje. Ker je treba preživeti in ob tem pomagamo še drugim, ki imajo manj od nas samih. Tako izgleda, da se starša ukvarjata drug z drugim, medtem pa si otroci med seboj pomagajo in celo drug za drugega skrbijo. Z gotovostjo lahko rečem, da bi otrok ob pravičnem staršu razumel, ko reče, da varčuje celotna družina in da nekaj poletij pač ne bodo šli na dopust. Da je treba celo prodati avto in pozabiti na skupne izlete. Skratka, družina stopi skupaj in z istimi cilji preživi najhujše. In ko je krize konec, dobiček lepo razdelimo med vse in skupaj se odpeljemo na zaslužen oddih. Tako pa v naši državi zobe stiskamo le navadni. Tisti, ki to smo, bodo že vedeli.
Da se vrnem k učiteljicam. Rada bi povedala, da jih občudujem. Namreč, sama imam svoje otroke povsem dovolj in sem z živci tu in tam celo na skrajnem robu. Glede na dejstvo, da danes starši omogočamo odraščajočim posameznikom tisoč in eno pravico in jih podkrepimo celo z odvetnikom, ki čaka pred vrati šole, so današnji učitelji tisti, ki bi morali imeti bonificiran staž. Že res, da je samo grobo dejanje, ki se je kazalo z lasanjem dveh učencev na eni od šol s periferiji nedopustno, vendar me bolj kot samo dejanje učiteljice zanima, kaj so počeli otroci, da se je ženski dobesedno ‘dvignil dekl’. Če ob lastnih otrocih tega še niste doživeli, vas vabim v naš dom. Še vedno pa nimam odgovora, zakaj vedno nove generacije staršev lastne otroke zavijamo dobesedno v vato? Vozimo do praga šole in se v popoldanskem času preoblečemo v taksiste. Pripravljamo torbe, izdelujemo plakate in iščemo izgovore zakaj vse jim ni treba prevzeti odgovornosti. Smo mar starši tako zelo nesrečni z lastnim življenjem, da vstopamo v njihova zato, ker tam iščemo lastne potrditve? Nismo zadovoljni s svojimi izobrazbami in tako na veliko svetujemo to in ono šolo ter silimo v aktivnosti, ki na koncu veselijo le nas, sedeče in navijaško razpoložene v prvih vrstah. Iščemo material za lastne profile socialnih omrežjih. Enkrat fotografija spričevala, spet drugič javni nastop otroka. In ko ta mlad človek stopi skozi šolska vrata se zdi, da je zbegan, ker nenehnega trepljanja po rami ni deležen in je kdaj pa kdaj treba ugrizniti v kislo jabolko manj prijetnega predmeta. Že res, da bi mu mati najraje naredila čežano, ampak zdi se, da lahko odraste brez zob. Kdo se bo na delovnem mestu zavzel zanj, če ne on sam in pokazal kaj vendarle zmore in zna brez sence gotovo dobronamernih in skrbnih staršev.

Marec se izteka in nič kaj ne kaže, da nas je popeljal v komaj pričakovano pomlad. Bi pa bilo prav, da bi pravice ali bolje rečeno boljši položaj žensk izboljševali sleherni dan, vsi predstavniki javnega sektorja skupaj zahtevali dostojno plačilo in v šole pošiljali otroke, ki bodo vedeli, da imajo ob pravicah tudi dolžnosti. Namreč zdi se, da smo poleg vremena zblazneli mi sami. Povejte, bo aprila kaj bolje?

2 komentarjev na prispevek “Bo aprila kaj bolje?”

  1. Res bi želela slišat današnje 35 letnice in letnike, zakaj so otrokove dolžnosti, dejavnosti, potrebe, veselje, postali njihove?

  2. Ne vem, če bo ravno bolje, a kotalimo se dalje.
    Vedno znova se spomnim profesorice, slavistke in njene zgodbe o dečku, ki ni govoril. In… so se vsi ukvarjali z njim, ga vozili k specialistom… dokler se ni zgodilo jutro, ko je babica pozabila sladkati kakav. In… deček je čudežno spregovoril: ‘Kdo je danes pripravljal kakav?’
    Vsi so onemeli.
    Mu pač do takrat ni bilo potrebno govoriti.
    Tako nekako se zdi včasih, da drvimo.
    Eni glasni, drugim je vse prinešeno ‘k riti’.
    ‘Stopiti skupaj.’ To mi je všeč. Za isti cilj. In potem sledi odklop, nagrada ali karkoli že.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI