foto: Doris Markač

Na kosilu s Petro Greiner, rdeče našminkano ustanoviteljico Zavoda 13. Slovenko leta, ki ji v porodno sobo nihče ni prinesel šopka, ko je rodila prizadetega otroka.

Prišla je točno tako, kot sem pričakoval. Z zamudo in s svojim že skoraj legendarnim kolesom. Tistim, s katerim je nekoč po Mariboru prevažala šop napihnjenih balonov. Vedno se ji kaj dogaja. Ob meni je bila Doris, v tistem trenutku najina najbolj skupna točka, saj fotografira tudi za njen Zavod 13. Da, Slovenka leta ima svojo osebno fotografinjo. Toliko nalepk smo Petri Greiner v zadnjem času prilepili. Neuničljiva. Popolna ženska v nepopolnih okoliščinah. Nezlomljiva. Neustrašna. Da se mi je o njej ustvarila podoba nekakšnega terminatorja z rdečo šminko. Pa na njej v resnici ni nič ostrega, trdega. Le ob njenih besedah, ki jih ne zavija v celofan, se včasih zdrznemo. S Petro je vedno brez filtra. Preveč vsega je v zadnjih sedmih letih dobila servirano, da bi še sadila rožice. Še isti večer je naziv Slovenke leta na svojem facebooku simbolno predala Sofii, drugorojeni hčerki, ki se je pred sedmimi leti rodila s trisomijo 13, sindromom patau, gensko motnjo, za katero je značilna okvara trinajstega kromosoma. Petinosemdeset odstotkov otrok s trisomijo 13 umre v prvem mesecu ali v prvem letu svojega življenja. Na vsakih 16.000 rojstev se rodi en otrok s to kromosomsko napako. Njena Sofia je še tukaj. In očitno namerava ostati. Trinajstico v imenu nosi tudi Petrin Zavod 13, ki povezuje starše takšnih, nenačrtovanih otrok.
Dobila sva se v mariborski restavraciji Rožmarin, kjer je najprej povprašala, ali so morda že našli biserni uhan, ki ga je tam zadnjič izgubila. Po medijskem viharju, ki jo je zajel ob koncu leta, se mi je Slovenko leta zdelo smiselno najprej vprašati, kdaj se je nazadnje dobro napila. “V Brdih, kjer smo bile s prijateljicami. Ne vem, ali je učinek bil tako močan zato, ker smo bile na kupu same ženske, brez moških intervencij, ali zaradi dejstva, da nismo bile doma. To je bil kratek, a najboljši vikend,” se je zasmejala. Kdo prenese več alkohola? Vi ali mož? “Jaz. On je zelo preudaren pri vseh stvareh. Zmeren. Mi je žal, da se mu je rodil prizadet otrok, ker je takim ljudem to težje sprejeti. Jaz sem bolj nenatančna, jebivetrska in lažje sprejmem situacije, ki jih človek ne načrtuje,” doda. Za ogrevanje naroči bučno juho, jaz pa garnele v mandljevem plaščku. In penino. Obvezno.

foto: Doris Markač

S Sofio spoznala brezpogojno ljubezen

Se bolje počutite v ženski ali moški družbi? “Sicer so mi moške družbe ljubše, recimo na delovnem mestu. V zadnjih letih se mi nasploh zdi zelo pomembno, kdo je v moji bližini. Rada sem z ženskami, ob katerih sem lahko resnično sproščena. Da lahko tu in tam, brez zamere, zalajam. Da gre za brezpogojno sprejemanje. Tako kot sta brezpogojna ljubezen in sprejemanje v moje življenje prišla s Sofio, ne z možem ali s prvim otrokom, nadaljuje. Kar malce utrujena je od vseh intervjujev in izjav, ki jih je dala v dneh po prejemu naziva. “Kje ste bili vsi pred to nagrado? Nič se ni po njej spremenilo. Jaz sem ista, aktivnosti zavoda tečejo naprej. Razumem pa, da tak dogodek spomni na nekoga.”
Vprašam, če veliko načrtuje. “Ne, a imam rada nadzor. Kar sem spoznavala v povezavi s Sofio, od katere ne morem pričakovati nič. Sofia lahko umre, četudi se postavim na glavo. Sicer pa sem zelo spontana. Neinženirski tip razmišljanja. To pravim zato, ker je mož inženir,” meša po krožniku. Moti vašega moža, da se vse vrti okoli vas in je on v medijih mož Petre Greiner? “Verjamem, da bo na smrtni postelji resnično ponosen name, čeprav mi tega ne pokaže in pove, a verjamem, da ve, da ima super ženo. Morda je naziv Slovenke leta tudi njega spomnil na to, da je lahko prvih nekaj let situacijo s Sofio v miru sprejemal, medtem ko sem jaz delala vse, kar je bilo potrebno. Po sedmih letih je kar nekaj sadov najinega dela vidnih. Tudi to, da je Sofia živa in ni rastlina. Te možnosti ji niti nisem dala,” nadaljuje. Ste kdaj mislili, da boste pomemben del življenja okoli otroka s posebnimi potrebami? “Niti slučajno. In zdaj imam tri otroke, od katerih je eden celo prizadet. Govorili so mi, da mora prava mama biti ljubeča, skrbna … jaz taka v resnici nisem. A otrok si očitno izbere tako mamo, ki jo potrebuje. Kakšne materinske ljubezni lahko otroka tudi zadušijo. Jaz sem ji dala veliko prostora in rekla, da mi je O. K., da je takšna, kot je. Iz nemoči v čakanju na smrt sem ji rekla, da lahko tudi umre, če hoče, a naj se odloči, ker ne mislim čakati in z njo hoditi po bolnišnicah. Kar koli bi se v tistem trenutku zgodilo, bi bilo prav in bi sprejela. Le čakanja ne. Bila sem tako utrujena, da nisem zmogla več,” pripoveduje.

foto: Doris Markač

Čudež v pokakani plenici

Kakšna deklica je ta njena slavna Sofia? “Zdi se mi, da jo imate zelo radi. Sem neke vrste sel, ki tisto, kar doživljam z njo, prelijem na papir, a Sofia nagovarja tudi s svojo prezenco. Ko sem jo rodila, sem šla na džotiš, kjer mi je mojstrica rekla, da ima Sofia karto znane osebnosti in da jo bodo vsi poznali. Četudi je obenem rekla, da bo umrla, zato vsega skupaj nisem vzela zelo zares. V prvih mesecih iščeš uteho v marsičem, danes tega ne potrebujem. Se pa sprašujem – če bi Sofia že morala umreti -, kaj je potem tisto, kar nas pogajanja?”
Pomislim, kako težko morda biti, ko rečeš, da od svojega otroka ne pričakuješ popolnoma nič. “Vsak otrok s posebnimi potrebami bi moral imeti družino, ki bi ga popolnoma sprejemala. Od otrok imamo tako prevelika pričakovanja. To, da z njo nimam nobenih načrtov, je dejstvo. Imela sem prednost, da nisem vedela, da se bo Sofia rodila takšna, kot je, in da sem mislila, da bo umrla. Nihče ni bil kriv. Začeli smo z nule, brez pričakovanj. Naše veselje izvira iz majhnih napredkov. Otrokom odvzemamo otroštvo, ker jih ženemo kot profesionalne športnike. Odkar je Sofia na terapiji s konopljo, je zelo napredovala in zadnja tri leta skoraj ni bila bolna. Zmanjšala se je prepreka med njo in drugimi ljudmi,” pravi Petra. Nekoč svoji hčerki ni upala kupovati oblačil niti za eno leto vnaprej. “Tudi oblačila prve hčerke sem dala naprej in nikoli nisem izpolnila tistega otroškega albuma. Ničesar nisem hotela, kar bi me kasneje spominjalo nanjo. Prepričana sem bila, da se bo na hitro poslovila,” pravi. Verjamete v čudeže? “Čudež živi z mano in ima posrano plenico. Sofia je zelo jasno povedala, kaj si misli o nazivu Slovenka leta. Morala sem ji menjati plenico,” se je zakrohotala.

Vmes naročiva glavno jed. Zame telečji rožmarinc, zrezek v panadi, zanjo piščančje prsi, polnjene s sušenimi paradižniki in parmezanom. “Sama sem ob nazivu razmišljala, da bi si take pozornosti želela v porodnišnici, češ, gospa, rodil se vam je otrok, ki ima hudo okvaro in bo verjetno kmalu umrl, če ne, bo zelo prizadet – tukaj imate šopek, danes pa si lahko posebej izberete, kaj boste za večerjo.” Ne pa da se počutiš kot v kotu, ker je tudi osebju neprijetno,” doda. Pravi, da je od Sofijinega rojstva postala zelo občutljiva na nesprejemanje drugačnosti. “Ker če v ‘normalno’ družbo ne spadajo ljudje s posebnimi potrebami, invalidi, starejši, ki jih umikamo v domove starostnikov, istospolno usmerjeni, ne jaz in ne vi … Kdo sploh spada? Slovenci imamo v sebi veliko cerkvenih naukov, pri tem pa pozabljamo, da je Jezus učil brezpogojno ljubezen in sprejemanje. Ne bi se čudila, da bi mi kdaj kdo v cerkvi rekel, da ne spadam zraven, ker sem provokatorka. Imam pa prednost, da imam prizadetega otroka in imajo slab občutek, če me obsojajo. Tako sem bolj svobodna in lahko povem, kar si res mislim. Kritike neposredno do mene ne pridejo, čeprav mi je jasno, da me nimajo vsi radi,” nadaljuje.
Z očitkom, da svojega otroka uporabljate za doseganje slave, ste se že srečali? “Neposredno ne. Ne vem, ali sem slepa in gluha. Več mi pomeni to, ko mi pišejo druge ženske, ki imajo tudi prizadetega otroka, in pravijo, da sem jim v spodbudo. Res pa je, da Sofijo toliko objavljam in izpostavljam zato, ker je ljudem neprijetno že, če je z otrokom narobe kaj malega. Ljudje raje na facebooku objavljajo spričevala s peticami. Rada bi povedala, da sem ponosna na svojo Sofijo in da so lahko tudi ostali ponosni na svoje otroke, tudi če imajo pomanjkljivosti.”

foto: Doris Markač

Že dve leti hodim na psihoterapijo

Verni ste, ne? “Sem. Že od otroštva. Moji starši niso. Nihče me ni silil k temu, a sem v najstniških letih v veri našla uteho in obiskovala mladinski verouk. Do te mere, da mi je mama rekla, da pretiravam. Z grehom nimam več težav. Skozi Sofijo sem spoznala boga, kot bi ga morali vsi. Sprejetost, nebičanje, neobtoževanje,” odgovori brez zadržkov. Vprašam, če je bila kdaj pri spovedi. “Uf, več kot enkrat. Imam sicer nekaj zadržkov okoli tega, da mi bo tam moraliziral nekdo, ki sploh nima družine. In sem s spovedjo pred nekaj leti opravila. Želela bi si, da bi spoved bila kot pogovor, kot pri psihologinji. Brez obtoževanja in nalaganja pokore. Ko rodiš takšnega otroka, se je večina nas vprašala, kaj smo naredili narobe. Danes stavim na izpraševanje vesti brez duhovnika. Že dve leti hodim na psihoterapijo. Všeč mi je bil način, da govoriš sam, psihoterapevtka te le vodi. Veliko zaleže, ko sam prideš do dejstev,” odvrne.

foto: Doris Markač

Kako vaša druga otroka shajata s tem, da sta, vsaj kar se javnosti tiče, manj zanimiva? “Nimata tega občutka. Imata dovolj pozornosti. Dala sem jima jasno vedeti, da Sofia ni pomembnejša od njiju. Če bi bila normalen otrok in bi se z možem preveč vrtela okoli nje, bi bilo drugače. Tako pa gre za naravno sočutje. Sploh Lev se počuti kot njen odvetnik in me opozarja, kdaj Sofija joče,” se nasmehne. Z leti je Petrin zaščitni znak postala rdeča šminka. In to, da se na družabnih dogodkih vselej pojavlja brezhibno, modno urejena. “Ne vem zakaj se rdeče šminke ženske tako bojijo. Mož je kriv, da sem tako ženstvena, kot sem. Spodbujal je visoke pete. Hotela sem mu predstaviti športno eleganco, a mi je rekel, da ta ne obstaja. Ko sva se spoznala, ni imel kavbojk. Le obleke,” pripoveduje in dodaja, da je mož tisti, ki zna pri hiši popraviti več reči, ona pa je bolj organizatorski tip, ki mu ležijo stiki z javnostjo. Mož po rakovsko skrbi za domače ognjišče. Ustavim se pri zadnji besedi. Kar nekako iz mode je padla skrb za ognjišče. Petra vedno ponosno pove, da je gospodinja. “O tem rada govorim, četudi mi mož kdaj reče, naj ne lažem, ker ne kuham. Nisem kriva, če je on vrhunski kuhar, a tudi moje testenine, ki jih naredim kdaj med tednom, nekaj štejejo. Vse imajo kariero, vse so uspešne, jaz pa sem rada gospodinja. In gospodinja je lahko urejena, nosi pete in je naličena. Sama sicer doma najraje nosim majico, na kateri lahko pristane kakšen madež. In tudi, če ga ne gre sprati, pa kaj potem …,” zamahne z roko, prostor pa napolni tisti njen nepozabni smeh, ob katerem se mi zdi, da nič ni nemogoče in da je življenje prekratko, da bi se jemali preresno. Prestane nama le še sladica. Zame jogurtova panna cotta z marelico, zanjo čokoladna torta s sladoledom. In nova plast rdeče šminke, s katero Petra podčrta najino druženje. Mimogrede … njen biserni uhan so našli.

fotot: Doris Markač

Tekst: Denis Živčec za revijo Obrazi.

1 thought on “Čudež v pokakani plenici”

  1. Denis, odličen zapis
    In Petra, ponavljam… odlična. Tako svoja. Enostavno edinstvena.
    Mama zdravih otrok težko razume, le predstavlja si. In le poskuša čutit. Tisto nekaj… čeprav se ji sanja ne.
    Sama rada, ko me kdaj vpraša za to, kako zmorem xy zadevo, rečem, da je to način življenja. Ne tuhtaš več. Sprejmeš. Tako nekako si predstavljam…
    Sprejmeš. To je ta brezpogojna ljubezen v tovrstnih družinah.
    Na življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI