foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Treba je priznati, da sem v življenju dvignila obe roki, se popolnoma predala in na prašnih tleh ostala nemočno prikovana k lastni izgubi. Otrok za katerega sem 20 dni upala in jokala nad njeno usodo. Želela sem si, da bi se naslednji dan zbudila v povsem novo jutro. Tako, ki bi mi naznanilo, da je bilo dogajanje v preteklih dneh le strašljiva nočna mora.

Ljudi okrog sebe nisem več tolažila. Ko so me klicale prijazne sestre ljubljanske pediatrične klinike ponoči sem upala, da mi bodo naposled povedale, da je konec. Nisem se zmogla več dvigniti. Vsak padec mi je zadejal globoke rane, ki jih nisem zmogla oskrbovati. Postala sem brezizrazno zamišljena, ko sem se sklanjala nadnjo in noč pred njenim osemnajstim dnem sklenila, da jo naslednji dan dam krstiti. Njene etape nedihanja so mi pokazale žrtveno jagnje. Naposled sem v lastnem obupu spoznala, da stojim v čevljih Abrahama. Moji so bili pošvedrani, ker sem se borila z vsemi štirimi. Krilila okrog sebe. Blaznela v navideznem obupu in gledala smrti v oči. Ta se mi je brezsramno režala skozi moje veliko krajše lase. Ljudem sem govorila o njen. Tej, ki je s svojimi kremplji hlastala za mojim detetom, ki takrat ni tehtal niti dva kilograma. Morala sem se povsem skloniti pred njo. Se ji malodane pokloniti. Jo pogledati tako stvarno, da me ob tej misli zmrazi še danes. Stati sem morala brez trohlice razuma. Odela sem se s puhlimi plašnicami žrtvenega osebka. Iz stisnjenih pesti sem videla kri svojega otroka. In predala sem se na tisti 20 dan. Takoj, ko se je pričelo svitati, sem iz postelje dvignila ponižnega duhovnika. Z veliko prej izbrano botro skorajda nisem mogla govoriti, saj so mi solze kapljale v usta. Naj se zgodi, sem sikala. Stala tam v tihi sobi, ki smo jo imeli le zase in brezglavo ponavljala pozabljene besede omenjenega obreda. Se sesedala, ko sem ugotavljala, da jo počasi že predajam njej in iskala uporništvo, ki ga ni in ni bilo več. Svetniki so me gledali izza oblakov in modrosti svete Sofie nisem razumela. Na koncu sem jokala le še nad sabo, ker sem v neki blazni mirnosti, svojega otroka dvignila v zrak. Skozi možgane so mi zaplavale misli, ki so govorile o tem, da sem jo rodila, čutno skrbela zanjo vse te dni in se z njenim krstom naposled odpovedala nesmiselnemu boju.

Svoje dete sem odložila v naročje smrti. Z razcapano dušo je nisem hotela niti več pogledati, ker sem čutila njen grozljiv smeh zmage. In ko sem že hotela stopiti proč in odtavati nekam naprej je pošast pred mano izginila.  Ostala je le moja, v bele bombažne plenice odeta deklica. Detece, ki se je čudežno dvignil nad lastno obsodbo. Ona, ki je s sivino na obrazu že odhajala in ta, ki je danes v vsej svoji lepoti še vedno tukaj.

sofia-primerjava2

5 komentarjev na prispevek “Čuditi se čudežem in ostati živ”

  1. Poguma ti ne manjka, kar si že večx dokazala. Čeprav bi prej rekla, da so to trenutki, ko imaš občutek, da je to edina pot in da je tako prav.
    I feel you!
    Zofka pa žari ❤.

  2. po dolgem času te berem… in mislim, da prvič komentiram, ker se me je dotaknilo drugače, ker so prišle iz tebe besede, ob katerih je težko govoriti in je težko razumeti, če nisi doživel (si samo predstavljaš lahko) in seveda, ker do zdaj nisem bila pripravljena govoriti neznanemu občinstvu.

    V bistvu je slikica Sofijčice iz bolnice obudila spomine na Tinkine začetke, ko je bilo toliko naprav, ki so živele za njo in piskale noč in dan; na čas, ko so jo odnesli 20 minut potem ko se je rodila (in se mi je zdelo, da se bodo stene porodne sobe in cele bajte razteščile v prafaktorje od silnega navala čustev in praznine, ki je nastala ob tem, ko je nisem mogla stisniti k sebi); na čas, ko ni bilo jasno, kaj bo z njo (kot da je jasno kaj bo z nami, ampak to je druga zgodba), ker sem samo sebe vrgla na finto, da je vsakodnevno kateteriziranje odraz moje ljubezni do nje in pomoč, da preživi, ker glede na to, da je prišla, si živeti želi, spomini na čas, ko sem zmogla bivati samo iz ure v uro…

    …nekega dne sta se najini zgodbi prepletli…

    …nekega dne sva drveli po avtocesti, ker so prišli Sofijo oživljat v vrtec…

    …in danes… deklici rasteta, napredujeta in mi se čudimo in ju imamo radi… in je smeh in so solze in je Življenje.

    …prišli sta posebni deklici, dušici, ki naju učita poti k sebi, ki naju učita Ljubezni (preproste in čiste brez mentalnega balasta), ki sta naju popeljali na pot zdravljenja srca, ki imata dobesedno ali v prenesem pomenu odprti srci in s tem omogočata odpiranje drugih srčkov.

    Hvala njima in tebi Petra.

  3. Vedno znova, ko prepiram tvoje, vajine, vaše zgodbe se mi prepleta tista misel, da je ljubezen ena sama. Tako čista in iskrena. Ko zmore tudi tudi, ko je tema in kadar vleče burja… in najde vedno znova tisti žarek sončka.
    Vse dobro. Danes. Jutri. In vse dni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI