foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Moja nočna mora niso slabi dnevi, ki jih imajo otroci ali zamašen odtok. Prav tako ne eksplodiram, ko moram petič, v enem samem dnevu, s polnimi rokami v tretje nadstropje peš. Me pa predali, v katere tlačim oblačila in iz njih jemljem, ko dan nič ne pričakuje od mene, spravijo s tira takrat, ko nimam več prostora in moram taka zavetja eliminirati.
Prav briga me, če je mož kupil sto let stari nočni omarici, ki kažeta na intelektualni duh in ponujata le dva predala. V zgornjem je ravno toliko prostora, da daš vanje robčke in bralna očala, v spodnjem, večjem, pa kupe knjig. Na tak način mi je odtujil manjšo omarico iz moje otroške sobe, ki je imela tri koristne predale. V zgornjega sem zbasala gate in bolj gataste spodnjice, v srednjega sem tiščala one size modrce iz mikrofibre, ki oprsju ne ponujajo opore, ampak ga le stisnejo, kar za pionirsko številko, ki se spogleduje z mladinci, ni kaj drugega za pričakovati. No, v zadnjem in nič kaj pomembnem predalu, sem tlačila nogavice, ki jim mi rečemo zokni in nogavice, ki jim vi rečete nogavice, ampak jim jaz na jesen začnem rezati stopala, da nastanejo tanke nogavičke stopalničke in nič več. In vse omenjeno bi morala spraviti v en sam ožji a daljši predalnik, ki pripada na mere narejeno omaro, ki jo je mizar delal očitno le zanj in pozabil na ženske. Seveda sem le kimala. Z zanimanjem poslušala, ko je razlagal o palici za obešalnike, ki jo zaradi višine preprosto potegneš bliže k sebi. Ampak kaj, ko so vse – skoraj vse, nekaj sem jih prethotapila v otroške omare – obleke ob obešanju padle prenizko. Vse do spodnje palice, kjer pa visijo že srajce in krila. Nadaljevanje nočne more je vključevalo še moški glas, ki me je med pospravljanjem opominjal, da je nekaj reči treba vendarle vreči proč. Pa sem res nastavila vrečo, ki gre naprej. Prelagala kupe, ki jih nisem nosila že zelo dolgo in se spomnila na dogodek iz realnosti, ko sem se premetavanju v postelji sem in tja, se naenkrat spomnila na dotični kos in z grozo v zaprtih očeh razmišljala, če ga nemara nisem odvrgla proč. Gre za majico, ki jo oblečem le enkrat letno in vmes kakšno poletje sonca ne vidi. Ker sem si jo kupila pred dvema desetletjema in sem takrat zanjo odštela po moje skromnem mnenju preveč denarja, jo hranim. Oblečem takrat, ko je krilo preozko in se mi trebuh nagiba navzven. Ker je črne barve, nad njo sicer nisem pretirano navdušena. Vendar ima tisti francoski pridih, kot ženske prav takega porekla, ko si lase ne uredijo, pa izgledajo naravnost fantastične. Po taki slabi noči zjutraj stečem k omari in jo poiščem. Vmes se že bojim, da sem jo vendarle podarila naprej. In ko jo najdem, jo poujčkam, kot izgubljenega otroka. Oblečem je ne. Čaka naprej novo priložnost ali poletje. V sezonsko menjavo oblačil se ne bom poglabljala. Kratke hlače potisnem v najtemnejše kote, kopalke oblečem tudi čez leto, poletne majice pa redno tiščim pod reklce, ki bi bila škoda, da jih ne bi kazala tudi čez hladnejše in manj barvite mesece. Nekaj tankih oblek se znajdejo v otroških omarah in krila včasih oblečem tudi zvečer ali na najdebelejše zimske nogavice.
Ko sem že mislila, da sem cunjam že kos in s pospravljanjem, zlaganjem in sortiranjem že končala, zagledam stol v spalnici, na katerem visijo srajce in nekaj pravkar odloženih kosov oblačil. Zdaj pa mi povejte, ali imajo take cunje, ki na stolih in policah v nedogled čakajo na obdelavo, rok trajanja, ali so le ključni element vsakega doma?

Kolumna je bila napisana za revijo Grazia in fotografije posnete v hotelu Betnava.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

1 thought on “Cunje – moja nočna mora”

  1. Hihihi, cunje…
    Ker sovražim likanje, me osrečuje le dejstvo, da imamo v kopalnici eno, do stropa visoko, omaro, kamor lahko vse slačim vanjo. Potem pa zjutraj kopljem do onemoglosti. Ker večera si pa res ne smem pokvariti.
    Po moje je rok trajanja omejen le do dne, ko se lotimo… stola, omare, fotelja… ali kjerkoli se že nahaja tisti ‘ključni element vsakega doma’

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI