foto: Andreja Karba
foto: Andreja Karba

Ni res, da knjige poiščejo mene, še manj, da jih izberem jaz. Želja se prebudi le globoko v meni, pogleda na seznam, ki ga ponuja jukebox in pritisne na želene tipke. K temu pripomore teža dneva, izbiro začini splošno počutje, ki je regulirano z osivelimi skrbmi in roka poseže po tistem, kar mu je zapovedano.
Naslov je obetal in se skladal s prenatrpanimi, praznično obarvanimi dnevi. Metke ne poznam, še manj koga po priimku, ki ga nosi njeno pisalo. Priznam, da sem si obetala le premikanje lista za listom, premetavanje zgodbe za zgodbo, ampak knjiga sama, je postajala vedrejša in jaz z njo. Pritegnile so me minimalistično secirane vsakdanjosti, ki se dogajajo meni in tebi. Čutenja, ki jih sama največkrat ne delim in prizori, ki bi lahko s prstom kazali na moje korake.

Držala sem jo za roko. Čudno, tudi njena dlan je držala mojo. Ni mi le ležala v vdolbini, kjer na dnu poteka črta življenja, ne, prsti so bili oviti okrog hrbtne strani, stisk je bil komaj opazen, a bil je tu in to me je tolažilo. Ves dan sem se oklepala drobtinic upanja, kot v otroštvu, ko je bilo pomembno, da si stopil na črto poribanih talnih desk z levo, na prag pa desno nogo, in si s tem odganjal čepeče, prežeče demone. Najtežje je bilo biti tu in jo držati za roko. Mirovati. Samo biti tu in čutiti suhe koščice prstov, gube ohlapne, viseče kože in tisto malo upanja v utrip žile, ne še, ne še, joga han v avgustovski sobotni dan.

Največkrat sem ob knjižnih hitih povsem malodušna. Niso mi blizu masovne hvalnice in hladna ostajam tudi takrat, ko ploskajo prav vsi. Knjiga, ki sem jo držala v roki, pa me je povsem navdušila. V težkih dneh ponudila dovolj nonšalantnosti, da sem lahko počela še kaj drugega in mi razkrila globino, ki jo zmorejo opaziti le redki. In Metki Lampret je to uspelo na način, da je  lahkotnost uspela obdržati na površju in vsakodnevnost, ki se zvija okrog nog slehernega od nas, potisnila proti mojim očem.  V svojih zgodbah govori o dnevih, ki bi si jih preprosto morali zapomniti.

Te pa želim podariti nekomu, ki bo dvignil roko dovolj visoko. Žrebamo v petek dopoldan, ko bo mimo spet prišel en tak dan.

foto: Andreja Karba
foto: Andreja Karba

6 komentarjev na prispevek “Dnevi, ki bi si jih morali zapomniti”

  1. Mislim, da je vsak dan tak, ki bi si ga mogli zapomniti. Ker to pomeni, da si ga bomo sami naredili posebnega.
    Roka gor 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI