foto: Mediaspeed

Prišla je na naše prve Rdeče balone in pomagala pri ptujskih drugih in tretjih po vrsti. Aleksandra Pivec ne pušča pečat le v lastnem mestu, od koder prihaja, temveč se zaveda, da lahko s svojim znanjem, izkušnjami in večni optimizmom premakne porušene zidove, ki nikomur ne pustijo dihati. Skozi življenje se je navadila polen in težav na vseh poteh – razvojnih, političnih in vsakodnevnih – a je skozi premagovanje le teh dobila debelo kožo in postala močnejša, kot še nikoli.

Kot strastna pohodnica se sredi zime in kljub visokemu snegu s smučmi podaš v gore. Kaj ti šport, s prelepo naravo naokrog pomeni?
Moj vsakdan je izjemno razgiban, včasih naporen in prinaša tudi kaj stresa (sicer tudi pozitivnega), a vse to kliče po dobri kondiciji in prepogosto zanemarjenem sproščanju. Moj najboljši način za doseganje obeh ciljev je gibanje v naravnem okolju. Narava na mene preprosto deluje pomirjujoče in sproščujoče in že samo gibanje v takšnem okolju je zame neka vrsta meditacije. Ker pa, tako pravijo, imam že v naravi veliko energije, to zahteva tudi sproščanje le te. In način za to najdem v športu, ki ga ima res rada. Rada tečem, hodim v hribe, kolesarim in ja….tudi smučam – turno smučam. Mogoče mi je v naravi tudi to, da iščem v svojih športnih aktivnostih izzive, grem »po meji« in morda vse skupaj včasih za povprečnega opazovalca zgleda »ekstremno«, a verjemi, vse počnem z neki lastnim čutom za ravnotežje med tem, kar govori moje telo in tem, kar moji možgani še čutijo kot sprostitev in srečo. In ko to ravnotežje čutim, sem preprosto srečna in pripravljena na številne dnevne in življenjske izzive.

 

foto: last Aleksandre Pivec

Sodelovati sva pričeli ob prvem skupnem pohodu z rdečimi baloni. Od takrat vem, da si ženska, ki ne vidi ovir, tista, ki ji nobena težava ne more do živega. Takrat sem celo rekla, da vidim Ptuj, kot glavno mesto, zaradi toliko sposobnih žensk. Zakaj nimate županje in kako svoje mesto vidiš ti?
Po naravi sem večni optimist, z veliko mero empatije. To mi daje moč, da zgodbe in ljudi izjemno dobro začutim, ampak začutim res s srcem, ne zgolj površinsko. In ko začutim, da sem lahko del zgodbe in lahko sokreiram in pomagam, mi je res vsak cilj dosegljiv. Težko omagam ali se predam na tej poti. To je včasih sicer težko, predvsem je težko za okolico, ki ni vedno naklonjena iskanju rešitev. Slovenci še vedno prepogosto iščemo težave in probleme in ne znamo pogledati iz vidika rešitev in korakov usmerjenih k cilju. Sama se trudim na takšno razmišljanje in ravnanje. Težave so mi zgolj še večji izziv in motivacija za delo naprej. Navadila sem se tudi na vse vrste polen pod noge in težav na vseh poteh (razvojnih, političnih in vsakodnevnih), a sem skozi premagovanje le teh dobila tudi debelo kožo in sem postala močnejša. Hkrati sem zelo nekonfliktna oseba in naklonjena iskanju vseh možnih povezovanj, sodelovanj in kompromisov na poti dosege cilja. Ptuj je izjemno mesto, ki ga »nosijo« številne močne, mistične zgodbe preteklosti. Ima veliko potencialov, ki še niso zaživeli. A ljudje so postali apatični, kot da so se vdali v usodo, postali so precej negativni in očutek imam, da je ljudem najprej potrebno vrniti zaupanje in vero v to, da Ptuju ne manjka veliko, da bi postal mesto, kjer se da dostojno in srečno živeti, ob tem, da so ustvarjeni tudi vsi pogoji za delo in kakovostno življenje vseh generacij. Sama ga imam izjemno rada in tudi zato moja odločitev, da mu želim pomagati preko političnih vzvodov, tako v prestolnici, kot tukaj doma. Tudi zato me najdete v vseh možnih aktivnostih, v dobro mesta in ljudi v njem. Tako v humnitarnih društvih in projektih, kot v Klubu manager, kjer povezujemo podjetniške iniciative, Upravnem odboru Brodarskega društva Ranca Ptuj in še kje. ČPo srcu in duši sem socialni človek in kjer lahko, rada v pomoč, zato mi nobenega atoma energije, niti minute časa, namenjen e DOBREMU ni žal pokloniti v ta namen. Če je beseda »županja« v kontekstu vprašanja. Ja, zakaj pa ne. Tudi to je politika. In takšna, mestu in ljudem prijazna politika. To mi je pri srcu in čutim se pripravljeno tudi na ta izziv.

foto: last Aleksandre Pivec

Si mama dveh krasnih fantičev, naše posebne otroke videvaš na mnogih poteh. Kako jih vidiš ti? Kaj ti dajejo?
Sem res ponosna na svoja izjemna fanta. Vsak po svoje odražata svojo posebno naravo in prav uživam v tem, ko ju opazujem v odraščanju in vzgoji. In ta je pogosto tudi zahtevna in izjemno prilagojena njunima različnima karakterjema. Predvsem se trudim vzgojiti ju v duhu vrednot in kompetenc, ki odražajo moralne vrednote in sočutje, česar je danes ob vsem tehnološkem in strokovnem znanju, ki ga učijo šole in ga ceni okolje, veliko premalo.
Res imam zelo čuten in poseben odnos do otrok s posebnimi potrebami. Omenila sem, da imam izredno občutljivo in čustveno naravo, kar včasih ni lahko, saj se me zadeve izjemno globoko dotaknejo, a sem ponosna na to, da sem takšna. Zame ste vsi vi, vaši otroci in starši, ki jim je bila namenjena takšna življenjska zgodba in preizkušnja, posebni junaki in res z občudovanjem in ponosom gledam na vas. Prepričana sem, da se v družbi premalo govori o tem, da se na otroke še vedno gleda z neke vrste obžalovanjem, pomilovanjem in ne z odnosom sprejetja in pripravljenosti na pomoč, kjer pač družba in okolje lahko pomagata. Prepričana sem, da so takšne usode dane izjemnim in močnim ljudem, ki imajo dovolj moči, da se z njimi soočijo in kosajo in zato na tej poti postajate izjemni ljudje vi in vaši otroci. Sama si bom pa vedno prizadevala in z vsemi svojimi potenciali delovala za dobro vseh, ki kakršnokoli pomoč okolja, soljudi ali pa tudi politike potrebujete. In tudi vaš glas mora biti dovolj močan, glasen in vztrajen, saj ga prepogosto preglasijo glasovi, ki se dotikajo povsem nekoristnih tem in vprašanj, a vendar prodirajo v ospredje. Zato še več »rdečih balonov« in močnega glasu »posebnih otrok« in njihovih »posebno močnih« staršev.

foto: Mediaspeed

Aleksandra, kako je mlada raziskovalka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, pristala na področju slovenskih zamejcev in ker z leti ljudje vedno bolj pristajamo na tleh, ki so nam pisana na kožo, kje lahko najdemo tvoje?
Svojo poklicno pot sem po doktorskem študiju kemijskega inženirstva na Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani nadaljevala kot strokovna raziskovalna sodelavka v Znanstveno raziskovalnem središču Bistra Ptuj (ZRS Bistra Ptuj). Raziskovanje, razvoj, inovativno in kreativno razmišljanje in želja po napredku, so mi že v tistem obdobju prirasli k srcu ter tako postali rdeča nit in vodilo celotne moje poslovne, poklicne in lahko bi rekla tudi zasebne poti skozi življenje. V ZRS Bistra Ptuj sem v obdobju 17 let delovala na različnih področjih razvoja; priprave, vodenja in koordinacije nacionalnih in mednarodnih razvojnih, raziskovalnih in aplikativnih projektov za različne deležnike iz javnega sektorja in gospodarstva. Rezultati mojega dela so bili ves čas usmerjeni in namenjeni konkretnim aplikativnim rešitvam in izvajanju razvojne vizije mesta in regije ter njene umestitve v nacionalni in mednarodni prostor z željo po tem, da bi pomembno zaznamovali in vplivali na razvojni preboj regije in dvig kakovosti življenja ljudi v tem prostoru.

V letu 2016 je nastopil čas za konkretni življenjski premislek in prestop na novo poslovno pot. Kljub temu, da mi je Ptuj in njegov napredek ter razvoj prirasel k srcu, sem začutila neustavljivo željo po tem, da lahko s poklicnim delom na državnem nivoju, ki sem ga dodobra spoznala že ob svojem razvojnem delu na občinskem ter regijskem nivoju, korenito pripomorem, da Ptuj dobi svoje priložnosti tudi na državnem nivoju, kot nivoju najpomembnejših odločitev. Zmeraj sem namreč čutila, da nam tam zmanjka glasu ali pa smo tam premalo videni in slišani.

Po ponujeni priložnosti, da se priključim ekipi na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter tam, kot aktivna članica Vlade RS pomagam pri vzpostavljanju stikov in kreiranju vsebin, na osnovi katerih Slovenija išče aktivne vezi in sodelovanje z našimi rojaki v zamejstvu in po svetu, sem se po hitrem, a tehtnem premisleku odločila, da izziv sprejmem.

Čeprav začetek ni bil lahek, sem kmalu začutila tisto prijetno čutenje, ko ti delo in ljudje, s katerim ga opravljaš, zleze pod kožo in se v tem enostavno počutiš koristnega. Tako sem s številnimi slovenskimi skupnostmi v sosednjih državah in tudi po svetu, navezala pristne stike. Skupaj smo pričeli razmišljati o novih vsebinah, ki bi poleg našega osnovnega poslanstva, da ohranjamo in razvijamo kulturno in jezikovno ter narodnostno identiteto naših rojakov po svetu, dale novo dodano vrednost ter odpre nova področja sodelovanja med njimi in matično domovino. Izvajati smo pričeli številne nove projekte na področju kulture, gospodarstva in mladih, ki jim želimo spodbuditi in vrniti tisti čut do domovine njihovih staršev ali starih staršev, ki bi jih vezal nazaj na Slovenijo, ob tem pa v njih vzbudil željo po konkretnejših navezavah na domovino skozi različne poslovne ali zasebne vsebine. Veliko naše pozornosti namenjamo tudi sodobnemu izseljeništvu, ker želimo trend »bega možganov« spreminjati v novo paradigmo »kroženja možganov ali znanja«, kjer se trudimo vzpostavljati in kreirati številne nove platforme za povezovanje mladih znanstvenikov in uspešnih poslovnežev, ki odhajajo iz Slovenije v svet, za sodelovanje z matično domovino tudi v času njihovega bivanja in dela v tujini. Želimo in si prizadevamo, da v Sloveniji vzpostavimo čim boljše pogoje za njihovo vrnitev nazaj v domovino.
V svojem delu vedno puščam košček sebe, svojega srca in tudi to delo opravljam tako, srčno in predano. K srcu so mi prirasli številni naši rojaki po svetu, ki s seboj in v sebi nosijo številne posebne zgodbe in čut in ponos do domovine, kot ga Sloveniji še redko kdaj začutimo. To me navdaja z optimizmom in prinaša veliko novih izzivov, ki bi jih še želela dosegati na tem področju dela.

A kot rečeno, obula sem škornje politike. Kako se v njih počutim in ali z njimi udobno hodim in ali hodim po tleh, na katerih je bil mišljen moj pristanek? Hm…. Nisem tipični politik in nimam izrazite ideološke pripadnosti, imam pa željo, da s sodelovanjem in povezovanjem poskušam vplivati na odločanje, ki ustvarja spremembe in prispeva k boljšim pogojem za življenje in delo ljudi v lokalnem okolju in državi. Prepričana sem, da to okolje, kot tudi država ponujata številne možnosti za spremembe na področjih, ki lahko izboljšajo kakovost življenja in pogoje dela za vse skupine ljudi. Potrebno je poslušati se, vključevati stroko, civilno družbo in potem je politika tista, ki mora kreirati pogoje po meri stroke in družbe in ne pogoje po svoji meri – meri politike. Ker pa je v preteklosti država in z njo politika zatajila pri številnih postopkih in odločitvah, kot so upravljanje skupnega premoženja, kakor tudi pri izvajanju ključnih odločevalskih postopkov na vseh nivojih, so ljudje izgubili zaupanje v lastno državo ter tako postali neopredeljeni in nezainteresirani za aktivno vlogo v družbi. Zato menim, da se je brez veliko populističnih dejanj, oportunizma in političnih preigravanj, potrebno lotiti korenitih sprememb v delovanju oblasti ter tako povrniti izgubljeno zaupanje v lastno državo.

Ja, čutim, da so moja tla tukaj nekje. Politika drugačnih obravnav in pogledov, delo v dobro ljudi, delo s čutom za okolje in ljudi in prispevek k ustvarjanju sprememb, ki izboljšujejo pogoje za naše življenje, delo in bivanje. Mislim, da zmorem in znam in še…. Veliko energije imam za takšne izzive. In še dopolnjujem jo, kot sva ugotovili v prvem odstavku.

foto: last Aleksandre Pivec

Ta hip je veliko negativizma na področju politike, socialnih težav malega človeka., ampak kje vse vidiš rešitve ti, kot sila optimistična ženska?
Slovenija je stopila na pot samostojnosti kot uspešna država zato, ker je bila utemeljena na visokem zaupanju ljudi v sposobnost lastnih oblastnih struktur in v moč lastnega gospodarstva. V naslednjih letih pa se je izkazalo, da so politična korupcija, gospodarski kriminal in nesposobnost oblasti ta začetni kapital praktično izničili. Zaupanje ljudi v državo je zato skoraj izginilo.

Da bi se stvari obrnile na bolje, sem prepričana, da je potrebno izgubljeno zaupanje in vero v lastno državo ljudem povrniti. Sama v politiko stopam z veliko izkušnjami preteklega obdobja in s čutom za to, kako politiko zopet približati ljudem in jim poskušati, z malimi koraki povrniti zaupanje in vero v to, da lahko še spreminjamo in ustvarjamo boljše pogoje za vse. Vanjo si želim vrniti pomen modrosti, sodelovanja in spoštovanja človekovega dostojanstva. V ospredje svojega dela pa želim postaviti socialno pravičnost, zaupanje in skrb za ljudi ter njihovo dostojno življenje.
V svojih letih delovanja v Ljubljani in okolju, kjer se kreira in odloča, sem spoznala, da je ključnega pomena, da imamo tam »svoje« ljudi, ki so del odločevalskih struktur in imajo čut za lokalno okolje, ki ga tam zastopajo in ljudi, ki jih ni izdala populistična ideološka in strankarska pripadnost ter znajo povezovati, iskati kompromise ter dovolj odločno zastopati ideje in interese okolja in projektov, za katere se potegujejo. In to po navadi ni lahko. In potrebno je vedeti stopiti korak nazaj, da bi lahko z večjim zaletom kasneje stopili dva naprej. In to ponavljati zelo vztrajno in prepričano.
Vem in čutim, da sem na to pot pripravljena, ter da svoje in vaše lokalno okolje poznam in čutim dovolj dobro, da lahko z veliko mero volje in energije, predvsem pa izkušen in znanja, kompetentno zastopam naše in vaše interese. Znam delati odgovorno, strokovno, predano, predvsem pa znam poslušati, slišati, čutiti in se boriti.

2 komentarjev na prispevek “Doktorica kemijskega inženirstva z neomajnim športnim duhom”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI