foto: Petra Greiner

Sirkovo polento, ki jo je Joško mešal na roke, kot se to po tradiciji počne in kuha v črni litoželezni posodi, sem poskusila že v domačem kraju. Tisto večer je lastne zgodbe posul na naša odprta ušesa in  nas popeljal nazaj med preproste okuse.
La Subido sva imela v mislih že nekaj časa in  prijatelji so nama pripovedovali o izjemni izkušnji takoj čez mejo. To izjemno ponudbo z eno Michellinovo zvezdico, lastno tradicijo in domačnostjo bivanja, pa so nama  približale šele moje prijateljice, ki so me ob okroglem ljubileju povsem presenetile. Z večerjo z vini, spanjem v eni od hišk, ki pričara vaško sproščenost, prebudi pa te le ptičje petje, saj na določenih mestih ne dela ne internet, pa tudi omrežje ti da vedeti, da si prišel počivati in okušati, so me bogato obdarile.

foto: Petra Greiner

Pozdravi so bili tako čarni, da bi jih bilo treba omeniti vsakič, ko bi pomislila nanje. Torej penina, ko sva vstopila in prosila za ključe, vino, ko sva sedla in ugriznila v popečen sir. Potem se je divji kulinarični ples pričel. Prevzela naju je  gospa Loredana, vešča svoje obrti  in takoj je zapela briška polenta. Ravioli s kozjim sirom so se topili, rapoloženje dvigovali čebulni obročki z zeliščnim sirom, ki so naznanili srnjakov file in vinska spremljava je držala strumen takt. Jedi niso čarale eksotike, temveč so ostajale zveste sebi in sicer v briških in italijanski klasiki. Večerja z nekaj jedmi, ki jih je bilo gotovo več kot 6 so poudarjale lokalne sestavine in domač vinski kis, ki ga pridelujejo sami. Še pred sladico se tempo komaj dohajala, skupaj s češnjami in čokolado, pa preprosto omedlela v okusih.
Tako lahko zapišem, da hrana na krožniku ponuja prvinski okus, ki ga poplakneš s spremljevalnim vinom. In grapa tik pred odhodom v posteljo, tam na zofi –  pri vhodu desno – vse skupaj le še podkrepi. Do te mere, da ostane okušanje v možganih in se želodec reši občutka prenajedenosti. Ena Michellinova zvezdica je tako pošteno pridobljena in se kaže  v celotnem kulinaričnem popotovanju.

foto: Petra Greiner

Vendar je pomembno tam tudi prespti. V vasici, ki spominja na babičino domovanje iz začetka prejšnjega stoletja. Stopiti v gostilno spet zjutraj in okušati isto pristnost, kot si jo večer pred tem. In prejemati ljubeznivost iz delavnih rok, ki soustvarjajo zgodbo Sirk.
V življenju je pomembno imeti dobre prijatelje. Take, ki te znajo presenetiti in razvajati. Ki se s tabo veselijo in ponudijo pomoč ob trenutkih, ko upanja na vidiku ni. Le taki prijatelji te pošljejo takoj čez mejo na kulinarično razvajanje, kjer govorijo tvoj jezik in piješ odlično vino, ki ga imaš v lastni kleti tudi sam.

foto: Petra Greiner

info:
www.lasubida.it
FB stran
IG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI