foto: Petra Greiner

Obletnic poroke nisva nikoli posebej obeležila, zato je Festival oranžnih vin odlični izgovor, da domača tla prav v tem času zapustiva vsaj za slaba dva dni.
Na prizorišče prihajava vsako leto z manjšo vnemo in v mirnem pričakovanju mnogih domačih obrazov. Tako sva pričela kar z Bartolom, saj  Vido poznam še iz časov, ko sem bila mama le enemu otroku. Rastkotovo znanje iz enologije je iz štajerskega šipona, z dolgo maceracijo in minimalnimi posegi, naredilo pravo rariteta. Primož Lavrenčič je naposled prišel z Belo burjo in Stranicami, ki ga skupaj s Srečkom Šumenjakom uvrščam med tiste vinarje, ki se ne trudijo biti ljudem všeč, pač pa le skupaj z naravnimi procesi pripravljajo vino, ki ostajajo na mnogih, ne le domačih vinskih kartah.
Punce pri Movii imajo vedno gnečo. Tam je treba včasih vedoželjne vinopivce pač prijazno opomniti, da smo na festivalu tudi drugi. Ampak ob Lunarju postanemo prijetno zasanjani prav vsi, kar pa ne gre nikomur zameriti.
Aciju vedno znova obljubim, da ga bomo obiskali z otroki vred, vendar njegova milina s širokim nasmehom in od sonca ter vetra razneženo srce mirno pove, da bo že prišel ta dan. Podobna zgodba se pojavlja pri kleti Marof, ki je pri mnogi domači ponudbi s hrano, preverjena izbira. Rodico sem nedavno že pohvalila, ko sem v baru ljubljanskega hotel Lev ob Malvaziji in prijazni ceni povsem onemela. Podobno sem priprla oči ob Batičevi Zar(j)i (brez črke j), cuveeju sedmih belih sort. Prijetno dejstvo je, da se ekološkega biodinamičnega kmetovanja, ki lahko doprinese Demeter certifikat, danes poslužuje vedno več vinarjev.
Fruška gora je dovolj oddaljena, da pritegne uho. Ko sem Mira in njegovo ženo spoznala lani sem priznala, da dedkove dežele po odličnih vinih nisem poznala. Vinska zgodba Kovačević ponuja tudi turistično noto in je lahko zanimiva ne le za slovenske potepuhe, temveč tudi za vse ostale dobrojedce.

foto: Petra Greiner

Ste imeli priložnost poskusiti 30 mesece zorjen pršut? Špacapanovi so ga rezali tako tanko, da se je v ustih dobesedno topil. Olja Jenko, ki so pri nas doma stalnica, so nizala okuse kot so Cuvee, Leccino in ponudila še dimljeno verzijo. Paket za domov je bil presenečenje, ki sva se ga res razveselila.  Butulova vedno znova presenečata. S proseno kašo, ki ji je Tatjana dodala zelišča, divje šparglje in vse skupaj poškropila z njihovim olivnim oljem je na zadnjico vrgla tudi neljubitelje vegetarjansko usmerjene hrane.
Festival, ki je bil letos po občutku manj obiskan in se je zaradi tega posledično dalo  bolje dihati, vedno zaključiva z vini Svetlik. Na stojnici je hvalnico vinu opevala Rebula, ob njej pa je Kendov dvorec strumno zakorakal po jeziku navzdol z zeliščno skuto, ki jo je objemala postrv. Jagenček ni strašil manj odločne, vendar je ob markatnih vinih le želel svoje mesto. Vedno znova sem ob Ediju in Ivi preprosto navdušena. Koliko energije nosita, kakšno ljubezen do zemlje in pridelovanja vin imata v sebi in kaj vse ponujata ne le z vini, temveč z butičnim dvorcem, kjer ozke ceste prinašajo le bolj čuječe goste. Takšne, ki se zavedajo, da je življenje  za slabe hotele in prav taka vina preprosto prekratko.

foto: Petra Greiner

Podrobnejši vpogled na samo prizorišče skozi fotografije prijatelja Aleša Gačnika, se vam ponuja v njegovem skrbnem albumu tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI