dorisinrene2
Strastne ljubezni nisem dojemala kot nekaj, po čemer bi hrepenela sama. Knjigo sem vzela v roke le v želji, da me lahko odpelje stoletja nazaj v zgodovino in mi danes da tisto, kar potrebujem.
Že res, da je snidenje Heloize in Abelarja, ki je sredi 12. stoletja bilo umeščeno na francoska tla, zavoljo obojestranske ljubezni do filozofije prešlo na fizis, ki se je dvigal vse do nebes. Vendar me je  lahkotno branje vse do njunega prepletanja držalo na lahnem spomladanskem vetru, ki se je kasneje spremenilo v obsojajoč vihar. Zame osebno, sem najprej jaz sama, ki se darujem svoji okolici, takoj zatem pa moji otroci, ki so se  rodili iz mojega jedra. Rečem jim, da so Srčki iz moje Srčike in nič na svetu, kot tudi nihče, ne more stopiti na naše popkovne ljubezenske vezi. Heloizo sem želela obvarovati od silne ljubezenske vznesenosti, ki se jih žanska z nekaj prehojenimi potmi rada izognem. Namreč, brezna, ki prihajajo za teem, so preveč črna, da bi jih moje srce zmoglo prenesti. Nisem odobravala njunega razmerja. Kratko malo sem želela, da bi jo Abelar preprosto omožil in ji v dejanjih prikazat tisti silno ljubezen, ki jo je le izgovarjal in so jo kazale njegove mesene roke. Ko je revica, zavoljo njegovega dostojanstva, morala pustiti otroka pri njegovi sestri, bi ga najraje udarila po levem licu. Čez nekaj minut pa še po desnem. Klečala sem z njo takrat, ko so njena prsa, polna hranljivega mleka, odvisela nekje v prazno. Tulila v veter, ko je klicala otrokovo ime, in bila zlomljena, ko se je v svojem materinstvu na daljavo njeno upanje hranilo le z upanjem samim.
Jaz, ki upanje brez videnega cilja ne maram, sem trpela. Pomirila se nisem niti takrat, ko je odšla v klošter in tam našla kanček miru. Zadoščenje me ni našlo niti ob smrti Abelarja. Neka privoščljivost je videla nad mano, po drugi strani pa bi prehodila gore, da bi bili lahko vsaj za nekaj časa vsi trije skupaj. Samo zavoljo njene sreče. Obupno sem listala takrat, ko ni vedela kje je njeno dete in strgala bi liste, če bi le smela, ko se je svitalo, da jo po zadnji poti pelje njen lastni sin. Zdelo se je, da se je vse skupaj izlilo v miren pristan in da so bili navsezadnje resnično skupaj.
Vsemu navkljub ne razumem žensk, ki oddidejo od otroka, zavoljo njenega izbranca. Rada bi dala roko ženskam, ki naredijo vse za svojega princa, otroka pa pustijo vbogajme, pa ne morem.
Obsojam in pljuvam, čeprav me je Goce Smilevski preprosto peljal od čutne ljubezenske pripovedi, preko hrepenenja po otroku, vse do navidezne ‘dopolnjeno je’.

Heloiza je knjiga, ki je nikakor ne bom dala naprej. To neskončno ljubezensko zgodbo želim prebrati vsaj še nekajkrat in če bo treba še in še. Vse dokler moje obsojanje ne bo izpuhtelo in bo ženski, kot je ona, lahko z milino in sočutjem pogledala v oči.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Danes ob 18h pojdite v Konzorcij- Ljubljana. Čakajo vas ljubitelji knjig in Heloiza med njimi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI