21731065_1456026671144257_5262325153186746956_n
Hrepenim po hoji. Kratko in jedrnato.
Imam možgansko poškodbo. Ob rojstvu nisem dobil dovolj kisika, zato so moji možgani poškodovani. Moje življenje je vezano na voziček, kar seveda ni nič narobe. Moj voziček so moje noge. Vendar te druge noge vse prevečkrat ne morejo čez ovire. Včasih ne morejo čez pločnik, včasih ne morejo po stopnicah. Stopnice, stopnice mi grejo res na jetra. Ne morem sam domov. Ni dvigala.
Ampak sem srečen. Ker ga imam, voziček. Ker sem tako lahko popolnoma samostojen. Lahko se vozim, lahko pridem v trgovino, v kino in seveda najpomembnejše, lahko pridem v šolo. Lahko vadim s svojo psičko. To mi je res v veliko veselje. Pa da ne pozabim, lahko se družim s svojim najboljšim prijateljem.
Hvaležen sem. Svojima staršema, ker mi nista nikoli dovolila, da se smilim sam sebi. Hvaležen, da sta upoštevala moje želje. Vesel, da sta me sprejela. Pa saj sem njun otrok. Res da malo drugačen, ampak sem njun. Ampak kaj sploh pomeni biti drugačen? Saj drugačni smo v bistvu vsi, vsak na svoj način.
Ostaja pa želja. Velika želja. Priti enkrat nekam tja gor na hrib. Vem, da mi bo uspelo. Ker imam ob sebi najboljša starša in ker imam voljo. Prišel bom in se ozrl tja dol. In takrat bom spet lahko rekel, da se vse da, če se le hoče.
Ampak hrepenenje ostaja, bo ostalo. Za vedno. Hoja.

Ne spreglejte teksta devetošolca na vozičku, Roka Smoleja.

1 thought on “Hrepenenje po hoji”

  1. Rok, krasno.
    Veselim se vseh reči, ki jih že zmoreš in stiskam pesti, da se uresniči hrepenenje.
    Na prve korake.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI