foto: Boštjan Lah

Hrepenenje po lepem, dobrem, navdihujočem je staro, kot je staro človeštvo. In lepo, dobro ter navdihujoče potrebuje že otrok, človeka pa ta želja prav zares ne zapusti nikoli. Umetnost zadovolji to potrebo, pa naj bo to glasba, podoba, ples, beseda ali pa celostna gledališka umetnina. Umetnost nagovarja vsakogar na svoj način, vsakogar lahko zadene v srce, možgane in trebuh, ga spremeni za trenutek ali za vedno. Umetnost spregovori posebnemu otroku ali odraslemu, racionalistu, ciniku, romantiku …
Lutkovno gledališče ima ta privilegij in posebno odgovornost, da je pogosto eno prvih srečevališč z umetnostjo. V črnini odra se rojeva zgodba, se izvije iz nedefinirane gmote in postane strukturirana čarovnija, ki pred očmi mladega gledalca v živo spregovori. Žlahtnost je v tem, da igralec s pomočjo lutke ali povsem običajnega predmeta uprizarja ves svet in na svetlo postavi umetniško preoblikovane delce. Igralke in igralci spregovorijo o preprostih rečeh, kot je čudenje temu, da svet sploh je, da je sonce, roža, voda, človek; govorijo o kompleksnih rečeh, kot so minevanje, ljubezen ali konflikt. Govorijo skozi človeške like in vloge – mama, oče, policaj, Rdeča kapica; skozi živalske like, resnične in izmišljene, kot  je na primer Svetlanin Ščeper; in kar je še posebej imenitno – govorijo lahko s pomočjo besed ali pa tudi ne – z gibom, grimaso, z materialom, ki v njihovih rokah oživi.
Na odru je v majhnem zajet ves svet, s pomočjo zvoka, glasbe in svetlobe je mogoče ustvariti silno nevihto in lahko pripeka puščavsko sonce … ob tem pa lutkovno gledališče vselej pušča še morje prostora in časa za naš notranji svet in naše lastne mentalne podobe. Domišljija je kraljica in umetnost njeno kraljestvo.
Zato kličemo vsi, ki si prizadevamo ustvarjati pogoje za rojevanje umetniških dejanj: nahranite svoje otročiče z umetnostjo, omogočite jim stik s kakovostno slikanico, izbirajte dobro glasbo, kakovostne vsebine na televiziji, spodbujajte njihovo lastno ustvarjanje, peljite svoje otroke v gledališče, na dober koncert, razstavo. V našem mestu, v naši deželi je dobrega, lepega in dragocenega na pretek, samo prestopati moramo pragove, odpreti čutila in srce.
Bogat stik z umetnostjo dela majhne in velike ljudi, posebne in običajne, bolj žive, globje čuteče, odpira nove svetove in nove zorne kote, omogoča drugačne uvide, krepi strpnost. Zakaj si je torej ne bi privoščili – umetnosti – kadar koli je le mogoče?

In da si jo bomo lahko vsi skupaj privoščili, apeliram na vse, ki pri nas omogočajo materialno podstat za življenje umetnosti, naj ne pozabijo, da mora biti le-ta dostopna. Dostopna vsem, še posebej otrokom, tistim v Ljubljani nič bolj kot tistim v Mariboru ali v Halozah. In ustvarjalci živijo ne le v Ljubljani, živijo v vseh koncih in krajih Slovenije. Naj državni in mestni politiki ne pozabijo na to, ko bodo odmerjali moko za pogačo in jo rezali na kose.

Katarina Klančik Kocutar, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor.

foto: Boštjan Lah

1 thought on “Hrepenjenje po lepem”

  1. Rada imam Ljubljano.
    In občudujem umetnost vseh ‘sort’.
    Lutke me še posebej očarajo.
    Se povsem strinjam z zapisanim.
    Upam, da to: ‘apeliram na vse, ki pri nas omogočajo materialno podstat za življenje umetnosti, naj ne pozabijo, da mora biti le-ta dostopna. Dostopna vsem, še posebej otrokom, tistim v Ljubljani nič bolj kot tistim v Mariboru ali v Halozah. ‘In ustvarjalci živijo ne le v Ljubljani, živijo v vseh koncih in krajih Slovenije,’ slišijo tudi prava ušesa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI