IMG_4976-mala
foto: Rene Gomolj (fotografija je simbolna)

Srž in problematika nas invalidov ni v tem, da zakonodaja ne bi bila urejena, ampak govorim o zaposlovanju. Danes se na veliko polemizira o tem, da invalidi ne želijo delati, resnica je vse prej kakor to. Prav nasprotno.

Invalidi si na področju zaposlovanja ne želijo druga kakor delati, vendar, ker nam država ni naklonjena in je njej najlažje dati invalida v upokojitev, ali jim dodeli odločbo za 4 urno delo, se jih pač veliko tudi temu podredi.
Vsekakor pa nismo na trgu zaposlovanja nikoli enakovredni zdravim ljudem. Najhuje je invalidom, ki smo izobraženi, ki si dejansko želimo delati pa nimamo enakovrednih možnosti. Izobražen invalid nima možnosti priti do prakse, ne more biti pripravnik (govorim o invalidih s odločbo ZPIZA za 4 ure), ne more pridobiti izkušenj, ne more napredovati, ker gre povsod zgolj samo za napisano pravilo in ne dejansko izvajanje v praksi. Delovni invalid z odločbo za 4 ure, nima delovnih izkušenj in temu posledično ne more enakovredno kandidirati na prosta delovna mesta, saj pripravništvo in podobne prakse se ne izvajajo za invalide, ampak samo za zdrave ljudi. Torej če poenostavimo, nikjer nismo enakovredni. Nikjer ni razpisanega pripravništva za delovnega invalida, če pa že pa samo za tiste, ki lahko delajo normalni delovnik. Zavod za zaposlovanje dejansko nudi samo neke vrste poklicno rehabilitacije, vendar so vse tovrstne namenjene predvsem tistim z nižjo izobrazbo, ki se bodisi prekvalificirajo in opravljajo delo njihovim izobrazbam primerno.

Tu v tem segmentu bi bilo še veliko  za postorit. Gre predvsem za to, da nam trg ni naklonjen. Vsi se izogibajo invalida, oziroma osebe z odločbo ZPIZA, saj tudi v samim razpisih, ki jih izda Zavod za zaposlovanje ni nikakršne rubrike v kateri bi dejansko bila razpisana zaposlitev za invalida. Imamo pa razpisano rubriko, kjer je točno naveden spol m/ž, kar bi moralo biti dodano, da je delovno mesto primerno tudi za invalida.

Pred leti, ko je bilo veliko govora o kvotnem zaposlovanju po podjetjih se je tu nekaj premaknilo, vendar samo za čas te zakonodaje (predvsem obdobje Janševe vlade) in dokler niso pošla vsa finančna sredstva s strani EU. Od takrat naprej pa je vse skupaj stagniralo in se zdi kakor, da smo invalidi imaginarna skupina, saj nas nikjer sploh ne zaznavajo.

Sama imam odločbo ZPIZA za 4 urno delo, sede (pisarniško), ne potrebujem prilagojenega delovnega mesta, sem pa izredno željna dela. Imam magistrsko izobrazbo in mi že 10 let ni uspelo dobiti službo, vse do trenutka, ko po resnici povem, da imam status, saj moja invalidnost še ni vidna v takšni fazi, da bi jo takoj spregledali.

Naj vam predstavim nekaj primerov, imam 15 let delovnih izkušenj, vodenje, administracija, upravljanje…Na vsak razpis, katerega se prijavim skorajda ustrezam v celoti, vendar se zaplete, ko povem, da imam status. Invalida skratka ne želi nihče zaposliti, prav iz tega razloga, ker smo po besedah mnogih preveč zaščiteni (in nas ni moč enostavno odpustiti) so besede večih podjetnikov. Torej nimamo prostora na trgu dela.

 

Naj vam predstavim svoje primere:

Šokiran si, ko prideš na razgovor in sicer podjetjem in organizacijam kot so Zavod za Gozdove in Dravske elektrarne Maribor in ti na razgovoru rečejo, da si sprejet do trenutka, dokler ne povem, da imam status, takrat pa slišim, da prosto delovno mesto ni bilo razpisano za invalida. Torej bi morala status zatajit, da bi uspela podpisati pogodbo o zaposlitvi? Kje piše, da bi moralo bit za pisarniško delo razpisano delovno mesto za invalida? Saj gre samo za sedenje, dvigovanje telefona in pisanje na računalnik? Ko kontaktiram g. direktorja mi samo odgovori, da se lahko pritožim, če smatram, da sem bila izigrana in odloži slušalko.

Torej apeliram na vas, saj gre v tem primeru za diskriminacijo. Če je razpisano delovno mesto za 4 ure in sicer javni Zavod si takšne obravave ne bi smel sploh privoščiti in bi morala bit kazensko obravnavan.

Sledi primer (Dravske elektrarne Maribor), kjer me na razgovoru za primernega kandidata/tko na delovno mesto pričaka nekdo, ki ima od mene nižjo izobrazbo, manj delovnih izkušenj in mi postavlja vprašanja, če je bil magistrski študij težek? Kam to vodi, saj imam občutek, da se dobesedno norčujejo iz nas. Kandidatko so že imeli od 155 prošenj izbrano, saj se je na veliko hvalila zunaj na hodniku, da bo ravno ona sprejeta in je tudi bila. (Kanglerjeva prijateljica, da ne govorim, da je v komisiji bila tudi od g. Kanglerja žena).

Tretji primer: Preko študenta, ker drugače nisem dobila zaposlitve, sem prodajala čevlje, višjega cenovnega razreda in sicer 1,5 leta, na kar me nadrejena odpusti iz razloga, da ji s svojo hojo delam sramoto in prodam manj čevljev, kakor če bi hodila ravno, kot druge prodajalke (kar seveda ni bilo res).

Četrti primer: Nihče na invalide ne gleda globalno.

Željni dela smo bolj, kakor zdravi ljudje, saj je to edina bilka, ki se je še oprijemamo v fazi naših bolezni in drugih tegob.

Z Upravne Enote Maribor me pokličejo, če vem, da sem se prijavila na delovno mesto 3 stopnje nižje od svoje dosežene izobrazbe. Rečem ja, da vem in vprašam, ali je to prepovedano? Nekje namreč moraš dobiti tudi izkušnje, ki jih invalid ne dobi, nimamo praks, ni pripravništev, ničesar za nas. Na omenjeno  delovno mesto niti nisem prišla v ožji izbor, čeprav je šlo samo za administratorja za 4 ure. Torej če lažem v svojih prošnjah bom prej dobila delo, kakor če ne.

Peti primer:
Bila sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in mi reče njihova referentka, da še v njihovi zgodovini zavoda niso imeli takšnega primera invalida, ki bil tako visoko izobražen in da mi nimajo kaj ponudit.

Torej vidite, da gre za velik sistemski problem. Nimamo možnosti kandidirat na delovna mesta, ki so na voljo, nimamo možnosti pridobit prakse, če govorim o Javni in Državni upravi, ne moremo izbirat, enostavno smo prepuščeni na milost in nemilost socialnih transferjev, nimamo možnosti odpret popoldanskih s.p., ker lahko samo delaš ali 4 ure dopoldan ali imaš samo popoldanskih s.p., enostavno smo za veliko stvari prikrajšani. S samo odločbo za 4 urni delovnik sem torej v teh 10 letih na veliko prikrajšana, da ne govorim o tem, da sem prijavljena pri možu samo za to, da mi teče delovna doba, pa še subvencija za zaposlitev invalida je bila zavrnjena, saj jih dobijo samo tisti, ki imajo srednja in velika podjetja in ne mali in mikro podjetniki. Žalostno, da živimo v takšni nelojalni državi, kjer človek ne velja nič.
Na Ministrstvu za Javno Upravo je v roku 2 let bila razpisano prosto delovno mesto za 4 ure samo v treh primerih pa še to v LJ, torej če nisi od tam, ti tudi vožnje nihče ne plača in raje na to delovno mesto zaposlijo človeka s katerim (nimajo težav) torej je neinvalida. Prav tako v parlamentu, oziroma državnem zboru ne zasledimo nobenega invalida, kar se zopet šteje za diskriminatorno.

Druga težava je v tem, da če te že sprejmejo je težava v pridobivanju potrdila o primernosti delovnega mesta/zame, se naa to odločbo ZPIZa in izvedenskega mnenja čaka tudi po mesec ali več in podjetje, ki potrebuje nadomestnega delavca, nima časa čakati na tole potrdilo in v tem času zaposlijo nekoga drugega.  Skratka tudi v  tem primeru gre samo za napisano pravilo, ki se v praksi ne izvaja, na kar kažejo tudi statistični podatki. Poleg vseh upokojencev, ki imajo pokojnine pod pragom revščine za 4o let delovne dobe sodimo v to skupino tudi invalidi.

Veliko sem prepisala te zadeve tudi drugim politikom, vendar ti nihče ne pomaga, pogosto samo naletiš na gluha ušesa.

Ostalo mi je za dobrih 5/6 let hoje in dela brez pripomočkov in teh nekaj let bi rada bila delovno aktivna. Tako imam samo srečo, da sem vsa ta leta brez zaposlitve uradno prijavljena pri moževem podjetju, da mi teče vsaj delovna doba. Dodatkov ali kakšnih socialnih transferjev ne prejemam saj presegava vse cenzuse, kljub temu, da nisem sploh zaposlena. Gre tudi za to, da si jih ne želim, želim si pa samo delati.

Zanimivo je tudi to, da po raznih direktoratih za invalide, društvih, zavodih, pogosto delajo samo zdravi ljudje in tudi ti o nas odločajo. Povejte mi, kdo boljše ve kakšne so naše potrebe če ne invalid sam?

Seveda vsega ne znam, nekaj pa le, vem pa zagotovo, da bi rada bila komu v pomoč in se pri tem še veliko naučila in tudi priučila, dokler mi zdravje še to dopušča.

 

Torej kje so Mariborska uspešna, nagrajena podjetja? Ali se res ne najde prostor za indalidko željno dela, brez potreb po prilagojenem delovnem mestu?
In moje dosedaj pridobljene izkušnje so;
Šolanje:
končana Prva gimnazija Maribor,
končana Upravna fakulteta v Ljubljani/diplomirana upravna organizatorka dela
končan podiplomski študij v Ljubljani, Fakulteta za Upravo/naziv mag. Upravnih ved.

Dela, ki sem jih opravljala:
večina administrativna, vodenje pisarn, zaposlenih, HRM,
delovne izkušnje s pravnikom pri pravnem svetovanju (4. Leta),
vsa dela v glavni pisarni,
pomoč računovodkinji, zaposlenim, direktorju, skrb za dokumentacijo po podjetjih,
kot študentka sem delala tudi na ambasadi v Beogradu (vizna politika) itd…

Druge veščine in znanja:
angleški, nemški in hvaški jezik,
Tečaji: potni nalogi, poslovni bonton, poslovna odličnost,
Računalniška znanja: word, excel, MS office, Power Point, Visio, Internet in spletni brskalniki.

Druga sodelovanja:
Občasno sodelujem tudi pri neprofitnih organizacijah in sodelujem z Zavodom 13, ko se izkaže potreba. Sodelujem pri pripravi raznih dogodkov, dobrodelnih akcij pod okriljem različnih zavodov, društev in oseb.

Edina ovira pri zaposlovanju je moj status (ZPIZ za 4 ure) ne potrebujem prilagojenega delovnega mesta, niti ne predstavljam zaenkrat nikakršno oviru. Delala bi karkoli, inovativno bi bilo v naprednih podjetjih razmisliti o obliki veznega člena organizacije zaposlenih, kjer bi bila dejavna kot nadomestilo v času odsotnosti drugih. Brez pripomočkov sem delovno aktivna po predvidevanjih še cca. 4/5 let in te bi rada delovno izkoristila. Prav status invalida je v današnjem krutem času Edina ovira do moje zaposlitve, saj ljudje drugačnim niso naklonjeni.

 

Pripis: če menite, da bi vam tako izobražena oseba, polna izkušenj in veščin morebiti prišla prav, nam pišite na info@zavod13.org in vam bomo kontakt posredovali

2 komentarjev na prispevek “Invalidi niso leni, le priložnosti ne dobijo”

  1. Se kar zgrozim. Res žalostna zgodba.
    Ravno o zaposlovanju odraslih, ne glede na primanjkljaje, sem prav prejšnji mesec razmišljala. Med čakanjem na postrežbo sem ne le opazila dva mongoloida, eden izmed teh nas je postregel je tako kot pravi profesionalec. In v Ljubljani, v Drugi violini prav tako. Ne glede na to, da je dekle vmes zamenjala krožnik, da ji je padla žlica na tla, dela. In cveti. In dobi plačilo.
    Kaj šele z izobrazbo, izkušnjami, neomajno voljo….
    Zares smo tako omejena družba.
    Ker se da.
    In bi se lahko dalo, če…
    Z upanjem, da se najde. Priložnost. Za vas in ostale.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI