foto: Petra Greiner

Šolske počitnice me vedno presenetijo. V mislih imam tiste, ki se zvrstijo čez leto. To se je pričelo dogajati v času, odkar sem na svobodi in mi služba ne narekuje čez letnega tempa. Saj veliko reči opravim tudi čez vikend in včasih celo bentim na dan praznika, ker se mi delovni čez tedenski dopoldnevi  skrajšajo in imam posledično na voljo manj ur, ki mi omogočajo čas, ko brez otrok in drugih obveznosti lahko preprosto delam. Ko danes pomislim, da v času službe temu ni bilo tako in se je navidezna sreča s številom praznikov, ki so se zvrstili na delovne dni preprosto povečala, me postane sram.
Otroci so v pričetku zadnjih počitnic, zimskih, če se jih kdo še spominja, bentili. Bojda samo mi, kot družina na dopustovanje čez leto preprosto ne gremo. In oni se še niso navadili, z razliko od mene, da na taka vprašanja ljudi preprosto odgovorim, da bomo ostali doma. Razumem otroke, saj v času, ko si kot tri članska družina dopustovanja nismo mogli privoščiti, tega z jamrajočo držo otroku nisva dala vedeti, ko smo pristali na skupni številki pet pa smo oddih v prijaznem domu znancev na obali dodobra izkoristili, da smo si lahko pridobili nekaj več moči za tegobe, tudi zdravstvene, ki so se vrstile na naši skupni poti.
Vendar brez prikrivanja svojim otrokom rada povem, da se lahko imamo lepo tudi doma, da se mnogokrat primeri, da zdoma pač ne moremo in da mnogim otrokom starši ne morejo privoščiti najosnovnejši dobrin, kaj šele počitnic, ki bi si jih zaslužili. Taki starši največkrat nimajo staršev, ki bi si lastili vikende na obali ali sorodnikov, ki bi imeli kakšno gorsko hiško.
Ampak ob tem privedovanju sem postala. Dobro premislila in se opomnila, da imamo pravzaprav srečo.  Pred letom sem namreč dobila ključe lične hišice, v le dobri uri oddaljeni razdalji in to takoj čez mejo, kjer v objemu zagorske narave najdem mir. Tam, kjer me ne pozna nihče. No, skoraj. Leto nazaj sem med sprehodov na ‘bogu za hrbtom’ srečala prav skorajda pozabljeno cimro iz študentskih dni.  Kar pomeni, da ni majhna le naša državica, temveč naš celi svet. Tudi ona je med tistimi griči našla svoj mir, jaz pa se hvaležnostjo obračam k lastni teti Jadranki, ki mi je s simbolično gesto podarjenega ključa v bistvu ponudila raj in dejstvo, da tjakaj ne zaidemo večkrat je v krivdnem smislu le na moji strani.
Če se vrnem k zadnjim zimskim počitnicam moram priznati, da oddiha proč od doma nismo načrtovali. Sama sem nehala smučati v času študentskih dni, ko si popolne opreme s smučarsko karto pač nisem mogla privoščiti in misel na dirjanje po zasneženih klancih dokončno opustila ob skoku v zakon, saj je moški ob meni, pancarje nazadnje obul le kot otrok. Dejstvo je, da par soustvarja in skupaj izbira obdružinske dejavnosti, ki jih otroci vsaj do svoje samostojnosti delno prevzemajo. Vendar so nama otroci vrnili zimo s preprostim sankanjem in to običajno kar v mestnem parku. Tako sem otroško javkanje sredi kratkega in oddiha polnega tedna, rezervirala hotel Bolfenk, obljubila palčke in vile ter skupaj z vsemi vpletenimi le z eno culo zavila na javni mestni promet. Za kratki oddih je le pametno avto pustiti pri mehaniku, če je to morda potrebno, obnoviti mestne linije in skočiti na veselo vožnjo z neznanimi občani. Otroka nista mogla verjeti, da smo z gondolo zakorakali na Pohorje, ki ga koristimo premalo, ni nas zmotilo kosilo v hotelu takoj ob sankaški strmini, ki je bilo za plačano ceno več kot precenjeno in smo ga prihodnji dan popravili s preprostimi in okusnimi jedmi koče po imenu Koča. Družinsko vzdušje, ki ime in atmosfero le še podkrepi. Če se vrnem v rezerviran hotel moram priznati, da smo popoldne naše zadnjice raje, kot da bi zmrzovali, namakali v hotelskem bazenu in nič zato, da sem se sama spraševala, zakaj njihova vrata odprejo šele opoldne in jih trdno zaprejo malo pred večerjo. Morda bi le jaz, ne pa drugi gostje in tujci želela savno, čeprav moraš vanjo v kopalkah, po večerji in skočiti na glavo v bazen kmalu ob jutranjem svitu. In ob zajtrku nekaj več jedi iz sosednjih ekoloških kmetij, z domačim kruhom vred. Vendar je treba priznati, da smo se v tistih skupnih in slabih trideset ur, preprosto uspeli nasankat in se uspeli preizkušati v pležuhih, ki so jih nekoč prevozno kot sredstvo in je danes le zabava. Prijazno so nam jih posodili ob koncu sankaške proge v Špajzi in S baru, kamor smo pred tem pristali z vrteško skupino. Prijetnega in domačega vdušja pač ne pozabiš zlahka in ko naročiš tujo pijačo, ki spominja na lovca, pred teboj zagledaš štajersko različico limoninega likerja. Pohvalno. Dejstvo pa je, da brez rezervacije kar preko telefona, v najkrajšem možnem času, ki mi jo ponuja Sanja, našega počitnikovanja verjetno ne bi bilo.

Če ovrednotim najbolj aktivni čas nedavnih zimskih počitnic, smo na Pohorskem hribovju preživeli dva dni in prespali eno noč. Nazaj grede smo lovili gondolo, ugotovili, da smo po nepotrebnem vzeli povratne vozovnice, ki jih naslednji dan nismo mogli koristiti, kupili nove in najmlajši je ob prihodu v dolino rekel, da je v Mariboru preprosto najlepše. Prvomajske počitnice so pred vrati, v naš mali avto se nas še vedno lahko spakira vseh pet in Morje pri Framu dovolj poimensko mamljiva destinacija, da bodo otroci morda  dan poprej imeli celo ‘rajzefiber’.

1 thought on “Iz snega v prvomajske počitnice”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI