foto: Igor Unuk

»Katerega Boga pa vi častite, da se tako obnašate do mimoidočih? Kateri Bog vas uči pljuvati po ljudeh?« Si predstavljate, da hodite po Mariboru in sredi drevoreda divjih kostanjev na vas začnejo pljuvati in vas zmerjati: »Marš, prasica, poberi se nazaj v Indijo!« Neverjetno, kaj ne, a resnično doživetje, ki ga ne povzemam po pripovedovanju kakšnega znanca, ampak gre za spomin na doživetje, ki se je pripetilo meni.
Takrat sem po mestu še hodila obritih las. Razlogi za slednje niso bili v ničemer drugem kot v dejstvu, da sem bila najraje od vsega brez las, ob tem sem si takšno frizuro zaradi lepo raščene lobanje tudi lahko »privoščila«. Vendar je čas pokazal, da cena za gologlavost postaja previsoka in da si bom lase morala pustiti v rast. Predvsem zaradi lastne varnosti. Naključje (na, ključ je) je hotelo, da sem nekaj dni kasneje po »napadu« šla čez Slomškov park. Ravno tedaj so iz cerkve stopili moji »napadalci«. Kakšna zgovornost! Seveda mi jezik ni hotel mirovati in me je premaknil še v nogah, da sem stopila bliže. »Katerega Boga pa vi častite, da se tako obnašate do mimoidočih? Kateri Bog vas uči pljuvati po ljudeh, ki hodijo okoli tako kot vi?« sem vprašala možakarja, ki je nekaj dni nazaj pljunil vame. »Se me spomnite?« Seveda me je prepoznal, tudi ostali trije so me, še en moški in dve ženski. Povesili so glave in se pobrali kot bi jih nekdo preganjal. Dogodek se mi je globoko vtisnil v dušo, zelo me je prizadel. Od takrat sem doživela še kar precej ponižanj, ki so me pripravila do odločitve, da ne bom molčala ali se ozirala proč, kadar bom priča čemu podobnemu. Naj seveda omenim, da so me odrasli v večini učili, da se naj oziram proč in ne ukvarjam s situacijami, ki se me neposredno ne dotikajo.
Ampak, če me življenje ravno v trenutku diskriminiranega početja pošlje mimo, potem sem že vpletena, mar ne? In če se naredim gluho in slepo, sem prav takšna kot napadalec, mar ne? Tako je v meni vse bolj zorela moč, ki je požirala strah, kajti Bog ve, da sem ga morala premagati vedno znova, ko me je pod srcem ščipnilo in se je zaradi (na)učenosti oglasil dvom o pravilnosti mojega vpletanja. Sicer sem nestrpnosti »vajena« že od malih nog. Nisem bila obložena z osebnostjo, ki bi se podrejala avtoritetam namišljene moči. Prav tako me ni bilo mogoče prepričati v – za odrasle prilagojena – pravila o brezpogojni poslušnosti otroka, ki mora spoštovati starše, ne glede na vse – kot zapoveduje četrta božja zapoved krščanstva.
Če bi sama brez dvomov in pomislekov sledila tej zapovedi, si ne bi nikoli izborila pravice do dostojnega življenja, do možnosti, da živim v čim bližnji luči svoje Duše, za katero pa resnično verjamem, da je odsev božjega. Tako kot verjamem, da so odsev božjega Duše vseh nas, ene le bolj, druge manj zasenčene z egovskimi vplivi in škodljivimi zametki. Saj zato pa živimo: da odstiramo to zasenčenost. V sebi in drugih. Seveda moj življenjski primer ni vzet iz večine. Oh, vsaj upam, da ne. Vsak otrok naj bi imel skrbne starše in ljubeče stare starše ter sorodnike. Sama sem spoznala bolj nasprotje tega.

Spomnim se, kako so se sorodniki po materini strani norčevali iz mene, ko sem kot deklica govorila o tem, da bom v življenju pisala knjige, delala na televiziji in radiu in da bom prepevala. Ne le norčevali, ampak so me poniževali, češ – »kaj boš ti, drek!« Jaz pa sem za vse, kar danes počnem, vedela že tedaj in še kup drugih reči, ki mi jih nihče ne more odvzeti.
Tudi zaradi tega otroke doživljam sebi enakovredne. Poslušam jih, se z njimi ne pogovarjam pootročeno (berite: ne pačim besed in ne podcenjujem njihovega čustvovanja). Mama mi zaradi njej popolnoma odvzetih možnosti, da bi se odločala za karkoli v življenju (izobraževanje, smer poklica, samostojno življenje, ločitev …) ni omejevala ničesar, kajti svojima otrokoma ni hotela narediti tega, kar so njeni starši njej. In prav v tem se je pokazal paradoks njene odločitve, ki je od mene terjal silno razpršenost, občutek nepripadnosti in v že odraslo dobo ponešeno čustveno nezrelost, izbiranje neprimerne družbe, popivanje, tudi eksperimentiranje z drogami. Naj dodam, da mojemu očetu, ki je trpel v neprimerni službi (kot klavec), ni nihče pomagal, prav tako se njegovega alkoholizma ni nihče lotil kot posledice bega pred nevzdržnim. Na koncu je odvisnost premagal čisto sam, brez zdravniške oziroma bolnišnične pomoči. Mama je vse to prenesla. Bila je učena, da mora kot ženska prenesti čisto vse in da je moški tisti, ki ima vselej prav.
Prav tako je bil oče učen, da mora kot moški požreti vso bolečino in da je pravo herojstvo v čustvenem zločinu. In tako smo se vsi, kot člani te družine, učili postajati družina. Ni bilo lahko, verjemite. In ne, niso vse rane istih globin in teorija in izkušnja nista enakovredni. Kljub vsemu ju imam še vedno rada.
Še vedno pride čas, ko me tema skuša pogoltniti, a sedaj imam nekoga, na katerega se lahko obrnem v takšnih trenutkih. Sploh očeta. Ker je premagal vse demone, mu zaupam.  Tako je med nami, očeti in hčerami – če za nas obstaja kanček svetlobe, obstaja možnost sončeve veličine. Dokazano. Zdaj preživeto vse bolj doživljam kot del poti k modrosti in vedno bolj hvaležna sem. Vem, da je morda slednje težko razumeti, a obsojanje se mi zdi najlažja pot, mene pa so zapletene in napornejše poti zanimale veliko bolj od pregledno varnih. Morda bo kdo od vas, ki prebirate te vrstice, pomislil – le kako je vse to povezano z obljubljenim nadaljevanjem prispevka o malih teroristih, manipulatorjih in izsiljevalcih? Naj na to morebitno vprašanje odgovorim: zelo povezano je. Nasilje je res postalo predmet številnih raziskovanj in javnih polemik, tudi študijskih predmetov. Vendar je medijski odziv, ki temu sledi, ustvaril tudi lažen občutek, da je nasilja vse manj, kar pa ne drži. Naša družba temelji na neozaveščenem nasilju in nasilje se VSELEJ začenja doma. Doma v človeku – v njegovi notranjosti, in doma, kjer je prostor tako imenovanega skupnega zunanjega prostora družine. Četudi se zgodi na ulici, se začne doma. Četudi se zgodi v vrtcu, se začne doma. Iz roda v rod duh išče pot in prav tako iz roda v rod zlo išče pot. Zato se je vsak med nami odgovoren in dolžan zoperstaviti nasilju, in upreti! Naj si bo doma, naj si bo na ulici, v trgovini ali na avtobusu.
Sedaj sem se spomnila tiste prekrasne zgodbe o dveh volkovih, ki živita v vsakem od nas. Eden je plemenite, drugi zle narave in med njima, tako zgodba uči, poteka boj za prevlado. Nekega večera, ko dedek to zgodbo pripoveduje zbranim vnukom in vnukinjam, nekdo izmed njih vpraša: »Kateri pa zmaga?« In dedek pomenljivo odgovori: »Tisti, ki ga hranimo.«
Nasilje ni le dvig roke, ki bo šla v udarec drugega! Nasilje se začne v mislih, ki šinejo v oči in se zazrejo v drugega. V pogledih, ki obsojajo. V besedah, ki resnično dobijo obliko žebljev in njihovo pekočo železno prodornost.
Nasilje je tudi dopuščanje drugemu stopati »v drugega«. Nasilje je tudi dopuščanje drugemu nasilje nad sabo. Vse dokler bomo vse to počeli kot ljudje ljudem, torej drug drugemu, bomo počeli vsem življenjskim oblikam na planetu. Pisateljica Tanja Tuma mi je v enem izmed svojih srčnih sporočil napisala, da se humanizem začne doma. Bolj se ne bi mogla strinjati. A kaj, ko je v otrokovem srcu zapisana nepremostljiva težnja po sprejetosti s strani staršev, ki so pogosto to le bolj biološko, kakor
psihološko. Biti dober starš pomeni otroku postavljati meje, mu povedati za zmotnost in storjene napake, neprimerno početje in odzivanje, ga ustaviti, ko drvi v škodo sebi in škodljivost drugim, mu pojasnjevati potrebno. A kaj storiti, kadar je otroku starš s prav takšnim obnašanjem »vzgojni, življenjski vzor«, ki zgolj prenaša vzorce svojih prednikov? Starši nimajo vedno prav, zelo pogosto se motijo in zelo pogosto tudi otrok ne vidijo. Naj se s tem borijo vzgojiteljice, vzgojitelji, učiteljski kader? Ne gre tako. Res je, da so tudi pripadniki in pripadnice »strokovnih učiteljskih kadrov« le ljudje, tudi strokovni kader nima vselej prav, a njihova naloga vendarle ni »popravljanje« starševskih napak. Samo pomislite na razpoko, ki jo dvojna vzgoja povzroča v otroku! Ne bojevanje, ampak sodelovanje je rešitev.
Počasi moram zaključiti tokratni zapis. Seveda z obljubo, da se oglasim znova kmalu. Za tokrat si dovolim z vami deliti svoje sanje. Niso zgolj pripete na nebo, ampak so uresničljive. Želim si, da bi v vsakem oddelku vrtcev, v vsakem razredu bil prisoten tandem.

In naj mi vse feministično usmerjene bralke ne zamerijo nadaljevanja: želim si, da bi tandem bil sestavljen iz obeh spolov in o tem bom pisala prihodnjič. Tokrat pa končujem s vprašanjem in vas prosim za razmislek. Tolikokrat slišim starše »jamrati«, kako je starševstvo naporno, pa imajo v večini primerov »le« dva otroka. En učitelj oziroma ena učiteljica pa jih lahko »ima« petindvajset?

 

Spisala Simona Kopinšek. Prvi zapis najdete tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI