foto: Lilijana Del Bianchi
foto: Lilijana Del Bianchi

Pogosta ‘tolažba’, ki jo slišimo starši otrok z Downovim sindromom je : “Ti otroci so taki sončki. Čeprav znajo biti tudi strele, toča in grom (če morda tega ne veste), so v svojem bistvu res sončni in srčni.”
Ob Luku spoznavam, kaj je pristno veselje: ko se mu ves obraz in celo telo razveseli ob dani obljubi in prejeti skavtski rutki; ko prvič priplava brez vsakršnih pripomočkov v moj objem ali, ko se mu mlajši bratec smehlja in čuti njegovo ljubezen. Spoznavam, kaj pomeni biti skrben in pozoren do tistih najšibkejših. Ko je bila moja nona še živa, vendar nepokretna in dementna, je na počitnicah v Ajdovščini zvesto hodil v njeno sobo in ji delal družbo. Prav tako je skrbno pomagal pri previjanju in preoblačenju. Obvezno je bilo prisostvovanje ob obisku patronažne sestre. Tudi nona je opažala to njegovo pozornost in mi ob vsakem obisku poudarjala, kako ‘zelo prijazen je ta fant’, čeprav si v zadnjih mesecih ni več zapomnila njegovega imena.
V prvem razredu je bil ob padcih, udarcih, praskah svojih sošolcev in sošolk prvi bolničar. Z zdravilnimi poljubčki in objemi so bile vse solze kmalu posušene.
Ko sem bila noseča, je redko šel mimo mojega trebuha, ne da bi ga poljubčkal ali vsaj pobožal.
In ko je prvič videl Izaka – ponovno tisto njegovo prešerno veselje in sreča. Njegova pozornost in skrb za mlajšega bratca sta neverjetna. Na začetku se je že javil,da bo Izaka sam previjal. Večkrat želi, da bratec podira kupček v njegovem naročju. Pogosto pove, da je polulan ali pokakan. In večinoma ima prav! Poizkusil je nošenje dojenčka v traku in nosilki, obvlada vožnjo vozička, občasno mi celo pove, katera “zizika” je prazna in katera polna. Najbolj pa me je fasciniral s previjanjem. Si lahko mislite, kako dober vidni spomin ima, da je z Izakom ob prvem previjanju rokoval kot bi bil prej na tečaju pri fizioterapevtki? In kasneje je pri previjanju celo popravljal atija!
Ti naši sončki imajo v dodatnem kromosomu očitno skrito brezpogojno predanost šibkejšim. In kako obvladajo rokovanje s starejšimi in najmlajšimi! Brez učenja. To imajo prirojeno.
Zato Emi, Lani in seveda Luku popolnoma zaupam, ko želijo Izaka pestovovati.

Ana Bradač, mama Lukca z Downovim sindromom (na fotografiji)

foto: Tine Bradač
foto: Tine Bradač

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI