27. januarja, ko se svet spominja vseh, ki jim je holokavst uničil življenje, sem dopolnila 37 let. Na ta dan se je leta 1756 rodil tudi čudežni Mozart, ki nam je zapustil izjemno dediščino. A vendarle prehitro odšel, kot mnogi, ki so bili čudežni, vendar niso nikoli mogli zares biti otroci. Ob tem me prešine, mar je otrok brez postavljenih meja lahko otrok?

Ko sem se v rani mladosti odpravila od blizu pogledat koncentracijska taborišča, za katere je pošastni Hitler s podporo premnogih (nikoli ne pozabimo tega) dobil načrte v ameriških klavnicah, sem vedela, da stojim na kraju, ki mi bo spremenil življenje. Od tedaj sem stala še na mnogih krajih, ki so mi spreminjali življenje in vem ter upam, da bom še. Od takrat sem prehodila dolge poti, smejoče in samotne, boleče in radostne, premišljujoče strme, a najstrmejša me je čakala, ko sem bila primorana iztrgati lastno srce, ga prečistiti in znova vstaviti vase. Drugače ne morem zapisati. Do tedaj sem bila prepričana, da so otroci zlati in krasni in oh in sploh in da živim svobodno in v napredujoči družbi. Aha …

Nekoč mi je znanec, odličen akademski slikar, obrnil dlan in se s prstom sprehodil po mojih črtah, rekoč: »O, tebe pa bo življenje obdarilo z veliko ljubezni.« Moje ustnice so sicer razširile obraz z nasmehom, a v sebi sem ječala. Zelo zgodaj sem vedela, da so moja pričakovanja tako nerealna v primerjavi z večino, da bom težko našla nekoga, ki bi lahko ostal. Oziroma bi lahko jaz ostala ob njem, ker nekako nikoli nisem želela ali hotela večne dvojine in sem ljubezen dojemala kot nekaj, kar seže onkraj telesnega povezovanja in razmnoževanja. O tem bom več napisala v enem od prihodnjih zapisov, tokrat pa se bom osredotočila na temo, ki javnost razburja že nekaj časa, mene pa je pripeljala do odločitve, da ponovno sedem v šolske klopi, prepričana, da lahko potem, ko se izobrazim, resnično nekaj naredim. Kaplja v morje, vem, a vendarle kapljam.

Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da me materialno premoženje prej odbije kot pritegne. In življenje me je zelo jasno privedlo do možnosti preverjanja tega zapisa v moji duši, ko sem pred leti spoznala možakarja, ki je vozil zlatega jaguarja in se ves čas obremenjeval s stvarmi, na katere sama še danes ne pomislim. Bil je sila dolgočasen, nesproščen in hitro sem vedel, da čakam le na priložnost, da se prijazno poslovim, bilo je jasno, da ga zunanji svet srka in da ima silno potrebo uspeti v družbi, čeprav na račun svojega zdravja. Po dveh mesecih najinih vse redkejših srečevanj me je poklical in prosil za posojilo. Vedela sem, da mu nima smisla govoričiti o tistih, ki vozijo najboljši avto, doma pa praskajo drobtine iz razpok v mizi, da so zasilno siti. In da poznam kar nekaj takšnih, ki so zadovoljevali navidezno in potem zboleli. In sem se samo začela režati in sem odložila. Verjamem, da bo kdo pomislil, kako nevljudna sem bila. Moje reakcije so še danes pogosto označene za nevljudne ali neprimerne, primerno je biti tiho, se ozreti proč in glavo držati le naravnost in skrbeti za zakrnelost vratnih vretenc. Tega sem se v življenju nagledala in bi z veseljem, kot opazovalka, izstopila iz teh prizorov. A ne morem. To nisem jaz. Tukaj sem in verjetno, če Bog da, bom še nekaj časa. In dokler bom, bom jezikala in opozarjala in dvigovala valove, pa naj stane kar hoče. To sem jaz. Preveč krivic sem v življenju doživela, da bi se še kdaj umaknila v možnost nebojevanja za dobro nas vseh. Še vedno jih. Vedno jih bom. O krivicah, ki sem jih storila drugim, pa tudi kdaj drugič, da v tem zapisu ne zaidem, obljubim.

Vsaka navada, pogojenost, razvada, iluzija je najprej v pomanjševalnici in raste. In tako sem se v letih dela z otroki nagledala diskriminacije otrok s strani otrok. Konkretneje: predvsem s strani nekaterih deklic, ki prihajajo iz premožnejših družin. Tudi fantje imajo konflikte, seveda, a res jih rešujejo drugače. Tudi o tem več drugič. Te punčare so bile, predvidevam, da so še, oblečene v nesprana in nezbledela, torej nova oblačila z natisi popularnih animiranih junakinj. Združene so bile v nekakšen klan, ki se je zelo grdo in zmerjajoče norčeval iz deklice, ki je imela sprano majico in ponošene superge. Govorim o tretješolkah, da ne bo pomote. Takrat sem zelo očitno stopila v »prizor« in punčari, ki je vodila napad, neposredno vrnila njen način, a po svoje. Rekla sem ji: »Meni pa tvoja majica sploh ni všeč, kičasta je in sploh narejena iz zelo slabega blaga. Ob tem menim, da sploh nisi nič posebnega, niti drevesa ne znaš narisati. Zelo nesramna si in kot vidim, nimaš prav nič drugega kot ta svoja oblačila, ki se bodo enkrat raztrgala in jih boš vrgla proč.« In tako naprej. Medtem je deklica s sprano majico in ponošenimi supergami molčala z milim izrazom in risala tako lepo ter prostorsko dobro, da sem za nekaj trenutkov obnemela. A videla sem hvaležnost v njenih očeh in še danes, ko kdaj za trenutek obupujem, mi prav njene oči pridejo čisto blizu in spet sem v svojih stopalih.

Učiteljici, ki sta spremljali razred, sta se mi po zaključenem ustvarjalnem druženju zahvalili. Napadalka je očitno bila tako zelo zaščitena, saj prihaja iz nadvse vplivne družine v malem kraju, ob tem pa danes otroci uživajo brezmejne pravice brez odgovornosti in dolžnosti, da ji nihče ni smel ali upal povedati, kar je tudi zanjo nujno potrebno. Temu podobnim primerom sem priča pogosto, saj gostujem naokoli po vrtcih in šolah in vidim marsikaj. Tudi izven ustanov. Da se razumemo, tudi odrasli pogosto delamo velike napake. Se mi zdi pa nedopustno, da učitelj in učiteljica danes ne smeta otroka pomenljivo niti pogledati, medtem pa lahko otrok nad otrokom zganja nezaslišani teror. Ker sem tudi sama doživela nekaj podobnega v srednji šoli in me je slednje odvedlo v poskus samomora, pred tem sem se s silno agresijo srečevala že v osnovni šoli in kot je znano doma, pač ne morem in ne smem biti tiho.

Petletnik je oni dan v trgovini kričal nad mamo kot so nekoč dominantni moški na podrejene in pogosto pretepene ženičke. Poznam dečka v predšolskem obdobju, ki mu mama neomejeno dovoljuje gledanje najbolj nasilnih risank in filmov in mali potem videno preizkuša na vrstnikih. Poznam tudi nekaj otrok, ki s čustvenim izsiljevanjem tako premeteno obvladujejo starše, da slednje ni za verjeti, če človek tega ne vidi in doživi neposredno. V čudnem svetu živimo, čuden svet smo naredili. Prepričana sem, da ne na bolje. Le od kod tem otrokom vse to?

Se nadaljuje …

Avtorica teksta: Simona Kopinšek

2 komentarjev na prispevek “Mali izsiljevalci, nasilneži in žaljivci v malih telesih”

  1. V čudnem času živimo, ja…
    Ko se govori le še o pravicah in se na dolžnosti pozablja ter ko mnogim več pomeni imeti kot biti.
    Žal…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI