IMG_5977

Z ginekologi se nikoli nisem preveč ukvarjala, še manj obtoževala ali jih krivila za dejstvo, da so Sofio spregledali. Jasno mi je, da se bodo posebni otroci kljub nuhalni svetlini, pogostejšim ultrazvokom in drugim presejalnim testom, še vedno rojevali.
Sem pa prvo leto po rojstvu Sofie, z velikim veseljem na željo svojega ginekologa, napisala seznam reči, ki bi jih domača porodnišnica morala nemudoma odpraviti, dodati ali biti nanje le pozorna. Pa za to ne potrebuje niti dodatnih sredstev, še manj dodatnega kadra. Od napisanega se je bojda prijelo nekaj reči, vendar psihologinja, ki spada pod omenjeno streho, še vedno ni na voljo materam, ki rodijo nepričakovanega otroka, medtem pa na sosednji ginekologiji ženskam po raku dojke takoj pomagajo tudi ali vsaj s prostovoljkami. Zloženka, ki smo jo pripravili pred leti in vsebuje le kontakt drugih mam (novejša tudi številko očeta) in gre ob tem le za nestrokovno, a še kako pomembno pomoč, še vedno ni našla prostor na njihovih policah. Na intenzivnem delu domače pediatrije, sem se najprej vrtela okrog psihologov, ki bi lahko (če ne celo morali) izvajati podporno skupino za matere, ki tam noč in dan bdijo nad svojimi otroki, potem pa s strani vodstva dobila prepoved nadlegovanja posameznikov, kot so se izrazili sami.
Pred dnevi sem bila povabljena med govornike na 2. ginekološkem srečanju, ki ga je organizirala Splošna bolnišnica Ptuj. Izhajala sem iz sebe in slušateljem želela ponuditi le testiranje športnih copat, v katere te potisne življenje samo in z lastno izbiro nimaš nič. Obuvalo posebnega starševstva te sili na maraton, brez kondicijskega treninga. Tišči zato, ker ob poti ni nikogar, ki bi ti ponudil vsaj vodo ali te vzpodbujal, kričal, da bo bolje in preprosto verjel vate. Vse omenjeno potrebujemo tudi s strani lečečih ginekologov, ko se odločamo ali bomo otroka obdržali ali ne. To si želimo takrat, ko smo vsi v šoku, ker genetskih napak nihče ni videl in z dobrimi željami bi to štafetno palico morali potisniti naprej v roke svojim kolegom pediatrom.

Verjamem, da bo enkrat bolje in zaupam, da bo ob vseh predavanjih, razstavah, dokumentarcih ter preprostih in iskrenih govorov o lastni izkušnji, materam, ki prihajajo za nami veliko lažje. Da bodo zdravniki začeli gledati naše otroke mimo njihovih diagnoz in v njih prepoznali majhne ljudi, ki v bistvu niso prav nič krivi. Čas je, da jih sprejmemo prav vsi. Ne le starši sami.
Iskrena hvala organizatorkama (bivši) soimenjakinji Petri Krajnc in Damijani Bosilj, ginekologinjima s srcem, da sta me povabili medse. Tudi sama sem med predavanji slišala nekaj, kar bo gotovo prispevalo k boljši oskrbi vseh pacientk na različnih ravneh ginekologije in porodničarstva. Timsko delo in izmenjava mnenj ter pomoč med različnimi bolnišnicami po Sloveniji bo pripomoglo k boljši oskrbi sleherne matere.

Zloženka je na voljo na tej povezavi, o knjigi Rodila sem angela, pa lahko preberete tukaj. Radosti me, da smo se pripravljeni o stvareh, ki bolijo, iskreno spregovoriti. Tolaži me, da zdravniki pravzaprav odpirajo ušesa in se sproti učijo o prijemih, o katerih fakulteta ne govori. Namreč, ob rojstvu (ali smrti nerojenega otroka) potrebujemo le sočloveka in ne posameznika s titulami.

IMG_6083

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI