foto: Osebni arhiv
foto: Osebni arhiv

Mnogi ljudje prepletajo različne poklice skozi  življenje, izražajo nekatere talente in na določeni točki, delijo svoje darove. Tina Lah tako ni le umetnostna zgodovinarka, kot ji to veleva diploma, temveč mojstrica posebnega nakita in bioterapevtka v enem telesu, kot ji to veleva srce.

Kako je umetnostna zgodovinarka zamenjala muzej za lastno blagovno znamko nakita?
Ogrlice sem pričela izdelovati že v času študija umetnostne zgodovine, tako da se z oblikovanjem nakita ukvarjam približno 12 let. Ko sem prenehala delati v muzeju, sem se lahko bolj posvetila tej zgodbi in pričela še eno – prav tako se ukvarjam z bioterapijo po metodi Zdenka Domančića®. Sicer sem za gospoda Domančića in njegove terapevte prvič slišala že pred 17 leti, zanimanje za njihovo delo pa je tekom let raslo. Bilo je vprašanje časa, kdaj bom iz območja radovednosti prestopila na stran učenja.
Obe »službi« opravljam z veseljem. Pri nakitu imam možnost, da se izrazim, ustvarim nekaj lepega. Terapije pa so druga plat. Lepo je pomagati, videti spremembe. Pri delu mi je pogoj, da vidim smisel, napredek, da se izrazim in da ima nek učinek, doprinos. Obe področji mi to omogočata.

 

L'ah! (4)


Prav tako se ukvarjaš z bioterapijo. Kako gledaš skozi te oči na posebne otroke?

V bistvu kot na vsako osebo, ki pride k meni na terapije. Z znanjem, ki sem ga pridobila, pomagam, spodbudim imunski sistem. Posebej sem si zapomnila stavek, ki smo ga slišali med izobraževanjem (za bioterapevta), da je vsak, ki pride na terapijo, naš učitelj. Od vsake osebe se lahko kaj naučimo. Pri posebnih otrocih se mi zato zdi zelo pomemben tudi pogovor s starši – zanima me njihova zgodba in kako se spoprijemajo z danimi situacijami.

L'ah! (1)

 

Gleda na terapije, ki jih izvajaš in izkušnje me zanima, kje se največkrat zapletemo v lastnem življenju, da nas potem bolezni silijo k notranji umiritvi in spremembi delovanja?
Preveč hočemo, se sekiramo, smo pod stresom. Ustvarjamo napeto situacijo, ki je telo na dolgi rok ne zmore. Problem je, če ne poslušamo svojega telesa. Če bolna oseba ne spremeni načina delovanja, oziroma razmišljanja, se bodo situacije ponavljale. Verjetno je res umetnost življenja biti v ravnovesju, pomirjen sam s sabo. Res pa je, da žal vedno več ljudi živi v tako težkih razmerah, da je povsem nemogoče biti miren. Vsak od nas bije svojo bitko, pomembno je razmisliti, kako bi jo radi bojevali in tudi končali. In da ni le naša pomembna.

 

L'ah! (5)-mala


Tvoj nakit ima posebno noto. Gotovo ni za vsakogar. Kakšna duša ga nosi in komu je namenjena prav ogrlica, ki si jo namenila za podpornike Zavoda 13?

Moj nakit nosijo duše vseh starosti, od deklic pa do dam v poznejših letih, kar me posebej veseli. Pogosto opažam, da imajo te dame svoj stil. Mislim, da so vesele in radostne duše. No, vsaj upam. Ogrlica, ki sem jo namenila za podpornike Zavoda 13, je namenjena drzni in nežni, predani in nagajivi, ljubeči in samosvoji duši.

Dvignite roke vsi, ki želite ogrlico na spodnji fotografiji. Seveda le, če ste vesele in radostne duše, kot pravi Tina sama. Žrebamo v sredo.

FullSizeRender(37)info:
http://tinalah2.wixsite.com/lahdesign
L’ah FB
Tina kot terapevtka FB

22 komentarjev na prispevek “Nakit v rokah umetnostne zgodovinarke”

  1. Vse kar mi štrli dvigam v zrak. Unikatno veselje za vsak kos nakita posebej, v njem se skriva vsa ljubezen od ideje do nastanka. Naj ideje rastjo naprej in naj prinesejo še več topline za tistega, ki bo nakit nosil.

  2. Roko visoko v zrak 😉 čudovito delo, najboljše pa je, da s tem dobiš in čutiš tudi del energije oblikovalca, in jo ” svetiš” naprej …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI