foto: Jure Eržen/Delo
foto: Jure Eržen/Delo

Bralec Dela je imel prav, ko je zapisal, da smo med Delovimi osebnostmi leta 2017 tako različni ljudje, s še bolj raznolikimi prispevki za boljši svet, da nas je težko zmetati v en sam koš. Dejstvo pa je, da smo si nekateri med seboj izrekli iskrena občudovanja, priznali, da se podpiramo na daleč, predvsem pa se je vsakemo izmed nas zdelo, da ne delamo nič posebnega. V vsem, kar je skozi nas vidnega, nas vlečejo življenjski dogodki in poklicne poti, predvsem pa srce samo. Častnik Delo na tak način izkaže tudi našim prizadevanjem težo in veljavo.
Ko smo naposled drug za drugim vstopili v dvorano Narodne galerije in so se za nami, prav tako v prvi vrsti posedli ‘politiki’, sem obnemela ob fotoreporterjevimi pozornostmi slednjih. Sosedu na moji levi, ki je tokratni zmagovalec prijetnega naziva sem prišepnila, ali smo se danes zbrali zavoljo njih ali naših nekoliko štrlečih dejanj, kot so zapisali organizatorji. Včasih mi je neprijetno, ko nekateri nosilci državnih funkcij, sploh ne vedo, s kom se rokujejo, ko pa je tako preprosto pred dogodkom le preleteti nekaj posameznikov, s katerimi se boš srečal in kaj z enim stavkom ta človek počne. Tu in tam se primeri, da imajo državni voditelji in drugi, ki opravljajo zelo profitne aktivnosti, ob poslušanju naših zgodb in prizadevanjih, manj slabo vest, kot bi jo imeli sicer. Neprofitne organizacijo koristimo slabi vesti mnogih, ki ne naredijo prav ničesar za boljši jutri. Še nikoli nisem doživela, da bi me kdo od omenjenih povprašal, ali bi lahko mu lahko omogočila izkušnjo stika z zelo prizadetim otrokom, da bi zavoljo tega postalo njegovo življenje bogatejše. Nadejam se, da to doživijo kolegi v podobnem ‘poslu’ in čakam, da bodo vsi funkcionarji ‘posvojili’ samo enega otroka, ki živi v zavodu brez staršev, in z njimi preživeli le nekaj skupnih uric na mesec.
Na mestu je bilo vprašanje prijateljice Mojce, koliko kilometrov na leto opravim, ko se odzovem na vabila podobnih dogodkov ali delim lastno izkušnji posebnega otroka študentom, dijakom in upokojencem. Odgovora zanjo nisem imela pripravljenega. Sem pa nedavno na vabilo, da bi na slovestni podelitvi diplom povedala nekaj besed, kjer sem v prestolnici stala tudi sama poprosila seveda samo za potne stroške. Jamrajoča drža, da so tudi sami omejeni s financami, čeprav mi bodo ugodili, me je zmotila do te mere, da sem se spomnila na 3. Konferenco mariborskih dijakov. Nadobudni dijaki so se mi opravičevali, ker mi v zameno ne morejo nameniti prav ničesar. Kje v odrasli dobi izgubimo ta občutek? Kako to, da prav ti mladi ljudje, kamor sem šla z velikim veseljem in za sprehod v sosednjo ulico nisem imela nobenih stroškov, le svoj čas in zgodbo sem jim podarila,  nosijo občutek za preprosto spoštovanje, odrasli pa postajajo zaslepljeni z jamrajočo držo, na nekaterih mestih, navidezne revščine.

In, da se vrnem k zmagovalcu, ki sem mu čestitala za delo še pred samo prireditvijo in poudarjala, da so znastveniki in jezikoslovci po nepotrebnem manj zveneči, kot denimo športniki. Preprost človek in velik jezikoslovec, Kozma Ahačič je preprosto moral postati Delova osebnost leta 2017. Namreč ljudstvo brez jezika lahko izgine s planeta.

Blaž Samec/Delo
Blaž Samec/Delo

1 thought on “Neprofitni prevečkrat nastopamo za zmanjšanje slabe vesti profitnih”

  1. Zanimivo. In zelo verjetno, da res. Žalostno pa še bolj,
    Brez vaše predanosti, strasti… bi marsikdo zamahnil z roko in rekel: ‘ Pojdite se…’

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI