294093_105719856200072_880249_nNajprej opaziš njene lase, potem sproščeno odprtost in če imaš srečo, tudi njeno srce. Najraje ga razkriva ljudem v stiski, ker je še preveč gorja na lastni koži izkusila sama. Žana Kapetanović je novinarka starega kova in ženska z dostojanstveno noto, ki s svojimi valovitimi lasmi pričuje o neukročeni trmoglavki, kakršnih v današnjem tiskanem mediju, skorajda ne srečaš več.

Ali obstaja Žana, kakršna je bila v času, preden je stopila na slovenska tla, ali pa gre morda za isto žensko, ki se je sčasoma spreminjala, rasla in si je z leti vse bolj všeč?
Spominjam se občutka svobode, v katerem sem kot deklica uživala v času, ko smo se brez skrbi od jutra do večera igrali zunaj. Čeprav sem odraščala v samem centru Sarajeva, je bilo okoli nas dovolj narave in dovolj lepih kotičkov, da smo lahko iz vse duše uživali v potepanjih in igrah, ki smo si jih sami krojili. Zdi se mi, da še vedno živim nadaljevanje teh iger. Te vrstice namreč pišem sede v senci kamnitih hiš v osrčju Štanjela, enega najstarejših in najbolj slikovitih mestec na Krasu. Kako in zakaj? Preprosto zato, ker sem se aprila odločila, da bom to poletje čim več tukaj. Kako preživljam dneve, je tako odvisno samo od mene. To, da živim v svojem bioritmu in po trenutnem navdihu, je zame največje bogastvo.
Življenje je dovolj dolgo, da se v njem zgodi marsikaj. Seveda ne gre za ravno črto večne sreče, a sem tudi v obdobjih velikih problemov in hude žalosti poiskala, ali pa sem si celo sama ustvarjala trenutke, zaradi katerih se izplačalo preživeti tudi takšen dan. Prepričana sem, da mi je največji del te samozavesti in svojevrstnega poguma, da si življenje krojim, ne toliko po svojih željah kot po nareku intuicije, vgrajen v značaj, vse preostalo pa sem se naučila od mame, ki celo danes, ko ima 85 let, živi na podoben način.
Ali sem sama sebi vse bolj všeč? Zelo čudno se mi zdi, ko kdo pravi, da “se mora bolj naučiti ljubiti samega sebe”. Odkar vem zase – se imam rada. Ne gre za samozaljubljenost, temveč za zadovoljstvo nad tem, kar sem. In pri tem se požvižgam na to, da moja skoraj šestdeseta leta puščajo sledi na mojem telesu. Vse dokler lahko odkorakam v dan brez bolečin, poskrbim za obroke in čisto stanovanje, sem srečna in vidim okoli sebe eno samo lepoto.
Včeraj sem dan preživela s čudovitimi ljudmi, ki mi jih kraški veter, ki nam v teh vročih dneh lajša dihanje, po naključju ali po nareku usode pripeljal pred vrata trgovinice, ki sem jo odprla v Štanjelu s prej omenjenim ciljem, da tukaj preživim čas od pomladi do jeseni. Z domačini smo načrtovali poletni festival, zvečer pa sem odhitela na kopanje v italijansko Sistiano. Vse je potekalo spontano. Zame je to sinonim svobode.

7Vsi, ki smo “rasli gor” z Jano, smo vedno radi brali tvoje članke. Zame si bila občudovanja vredna ženska z neukrotljivimi lasmi, ki se je vedno dotikala nenavadnih tem. Kako je danes na novinarskem stolu, ko še vedno spoznavaš zanimive ljudi. Je morda kaj manj krivic? Postajamo ljudje večji borci ne le za svoje pravice, ampak tudi za pravice naših otrok?
Srečna sem, ko mi ljudje vedno znova govorijo, da so brali in da berejo moje članke še iz časov, ko sem odkrito pisala o svojem življenju begunke. Počutim se, kot da sem spletla vezi z neznanimi ljudmi in prodrla do njihovih src. Nedavno mi je pisala neka gospa in me prosila, da ji pošljem uvodnik z naslovom Velika modrina, ki sem ga napisala pred kakšnimi dvajsetimi leti za revijo Jana. Nosila ga je seboj in ga brala, kadar ji je bilo težko, mi je napisala, zdaj pa ga je izgubila. Jaz sem na članek pozabila, a gospe se je očitno dotaknilo moje pisanje o čudovitih modrih globinah večine človeških duš in kobacanju nekaterih v plitkih vodah primitivizma.
Krivic ni nič manj, po mojem mnenju jih je celo več. In vedno preveč. V meni bo vedno živela upornica, ki se bo borila proti krivicam. S članki sem si prizadevala vsaj tistim nekaj posameznikom spreminjati življenje na bolje. Če že ne drugače, vsaj s svojim odnosom in človečnostjo.
Najbolj od vsega med boli trpljenje otrok. Noben otrok ne bi smel biti žalosten, lačen, izpostavljen nasilju in nesrečen. Zaupanja, ki nam ga tako hitro podarijo, ne bi smeli nikoli izneveriti. Nikoli mi ni dovolj potapljanja v njihove oči in njihove dušice, ki so tako čiste, da je na svetu ni stvari, ki bi jo lahko primerjali z njimi. Na žalost jih ta sodobni svet prehitro zastrupi in obremeni. Tudi tiste, ki “imajo vse”.

žanainKaj se dogaja v zaodrju tandema Sol&Poper, ki nam vedno znova posteže s fotografijami za “prste obliznit” in nas vodi po kulinaričnih poteh znotraj naših meja?
Sol&Poper sem spontano ustvarila v času, ko sem se odločila prekiniti delovni odnos, ki me je po vseh zapletih tajkunskega prevzema podjetja Delo revije vse bolj dušil. Novinarski svet je moje naravno okolje, saj izhajam iz družine, v kateri so kar trije novinarji. Od nekdaj me je zanimalo oblikovanje tiskovin, odnos do fotografije, zastopanost slik v revijah in knjigah… Stiliranje je postalo stalnica v modni fotografije, nato pa se je na enak način preselilo še v svet predstavljanja hrane. Ugajalo mi je urejanje vsega tistega, kar obdaja določeno jed, tega majhnega užitkarskega sveta. Najprej sem vse to spremljala v revijah in knjigah, z razmahom pinteresta, instagrama in facebooka pa se mi je dobesedno odprl svet. Nenadoma sem imela dostop do vsega, kar me je zanimalo. Pravzaprav gre za prelivanje lastnih občutkov za lepoto in skladnost v zgodbe, povezane s kulinariko. Tudi v teh zgodbah je najpogosteje v ospredju ali v ozadju človek. Tisti, o katerih pišem, so najpogosteje mojstri kulinarike ali povsem neznani posamezniki, ki odlično kuhajo. V zakulisju pa je ob meni najpogosteje Mateja Jordovič Potočnik, s katero sva do popolnosti usklajeni in delujeva tako, da vlada med tem najinim delom vedno veselo in sproščeno vzdušje.

žana11

Gledaš na otroke s posebnimi potrebami morda drugače, odkar poznaš Zavod 13? Si morda bolj hvaležna za svoje zdrave otroke in vnuke?
Vedno sem se bila sposobna vživeti v človeka in z njim sočustvovati. Moja bosanska miselnost in način sporazumevanja me kaj hitro potisneta v objem človeka, ki ga spoznam. To še toliko bolj velja za srečanja z otroki. Zame je otrok s posebnimi potrebami enak vsem drugim otrokom, seveda pa moramo ob tem poiskati način, ki mu ustreza, da bi lahko z njim vzpostavili stik. Se pa tudi dobro zavedam, koliko truda in energije morajo v vzgojo vložiti starši otrok s posebnimi potrebami, da lahko zaživijo življenje, ki jim prinaša dovolj mirnih in lepih trenutkov brez preveč bolečin, bolezni, trpljenja in žalosti. Pomilujem ljudi, ki niso sposobni sprejeti otroka s posebnimi potrebami z odprtim srcem in z razumevanjem za njegov način izražanja, vedenja in sporazumevanja.
Da, hvaležna sem za zdrava sinova in vnukinji. Edina zahvala, ki jo skoraj vsak dan pošljem, zazrta v vesolje, je prav ta, da se zahvaljujem zanje in prosim, naj takšni ostanejo. Vse ostalo se da urediti.
Odkar poznam delo Zavoda 13, občudujem delo in razdajanje njegove ustanoviteljice, njen pogum in njeno prav posebno malce nenavadno pošiljanje sporočil. Pa še to: vedno znova rada pogledam njene lepe noge na objavljenih fotografijah. Petra je skoraj tako pogumna kot jaz, a še ne dovolj, da bi si pridobila dovolilnico za vstop v klub “Ludače”, ki ga imava z Matejo. In ko bo, bo dobila zapestnico z napisom “Ludače”. Saj razumete, da gre za ženske s posebnimi potrebami.

žana22Katera je tvoja zadnja misel, preden utoneš v spanec in se posloviš od dneva?
Hm, nimam kakšnega posebnega obreda. Pred spanjem objamem svoja dva kužka. Tudi za njiju prosim vesolje, da bi bila zdrava in da bi se lahko še dolgo in čim več skupaj potepali.

info:
Sol & poper IG
Sol & poper FB
Trgovina ARTichoka

1 thought on “Neukročena trmoglavka z novinarsko listnico”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI