foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

Sodobna družba je zelo strpna in z lahkoto sprejema marsikaj, med ostalim ločitve, menjavo partnerjev, varanje… Vse to v imenu pravice do svobode, do popolne ljubezni in do popolne sreče posameznika! Pozablja pa na to, da se svoboda vsakega posameznika konča tam, kjer se začne svoboda drugega posameznika. No, pa dobro, če je to družbeno sprejemljivo, naj bo! Saj ne rečem, da mora zveza za vsako ceno obstati. Včasih je skupno življenje resnično nevzdržno in je za vse udeležence bolje, da se razidejo.

Ni lahko živeti v zvezi. To je trdo in zahtevno delo. Še posebej težko je, ko se partnerska zveza s prihodom otrok, spremeni v družino. Tisti, katerim uspe obdržati zvezo, si zaslužijo čestitke in spoštovanje. Pogosto je tako, da eden ugotovi, da ni našel pravega partnerja, da v zvezi ni tiste prave, pričakovane ljubezni in se poda v iskanje nove, bolj prave, navidezno idealne ljubezni. Ne želi ali ni sposoben iskati rešitve za obstoječo zvezo. Če smo pošteni bomo priznali, da je v večini primerov moški tisti, ki ne zdrži teže resničnosti družinskih obveznosti. In običajno je ženska, mama, tista, ki želi ohraniti družino in poskrbeti za varnost otrok, saj ji je narava dala vlogo stvariteljice in varuhinje življenja.

Tistega, ki odhaja, ne zanima kako se počutijo vsi ostali: partner, otroci…. kaj se bo zgodilo z njihovimi življenji, kako bo to vplivalo na njihovo psiho. Mogoče celo razmišlja o tem in ga mogoče malce skrbi, ampak na to se v tistem trenutku ni sposoben ozirati, saj mora zadovoljiti svoje potrebe in svoje želje. Sicer pa , saj ni kriv, da se je znašel v takšni situaciji! Družba je tudi za to poskrbela in sprejela prepričanje, da sta za ločitev in nevzdržne razmere v zvezi, tako ali tako potrebna dva! In vest je čista, saj je on oz. ona bil/a tako nemogoč/a, da je edina možna rešitev prekinitev zveze. Tako nihče ni kriv!

In partnerja gresta narazen.

Potem pa pride prava »veselica«.

Ampak, družba je spet poskrbela in uveljavila prepričanje, da v današnjem času, prekinitev zveze poteka kulturno in civilizirano! Ja, pa ja! Dobro, mogoče so izjeme in nekaterim to uspe, ampak…. »civilizirane ločitve« ni! Nekaterim mogoče uspe, da navzven vse tako deluje, kaj se pa dogaja v njihovih dušah, pa ne ve nihče, še sami velikokrat ne vedo, mogoče zavedanje pride kasneje, ko spet padejo v vsakodnevno resničnost.

Tako sta dva, ki sta nekaj ustvarila skupaj, sedaj primorana to deliti. To pa je hudo! Kako boš zelo pravično razdelil stanovanje v katerem je bil skupni dom, spomini…., kako boš delil knjige, slike, vrt, drevesa…. Mogoče lažje deliš omare, mize, stole, avte. Ampak, vedno bo nekdo nekaj izgubil, ali pa bo imel občutek, da je nekaj izgubil!

In potem je tu še naše »največje bogastvo« – otroci! Otroci so tudi trajen spomin na neko zvezo. Kako bi pravično razdelili otroke? Oni niso premoženje! Mogoče bi bila kakšna rešitev pravična z vidika staršev, ampak z vidika otrok je ni! Če bo kdo nekoč iznašel pravično in pošteno delitev otrok, si bo zaslužil nagrado; no, Salomon je poskusil.

Kako bo otrok posebej mamin in posebej očetov, če pa je od obeh? Kako bo nekaj časa pri enem in potem nekaj časa pri drugem? Kako bo, kar naenkrat, imel dva doma in dve družini? Kje bo zares doma? Kako bo ponotranjil in usklajeval vzgojne prijeme in svoje ravnanje? Kdaj bo ravnal iskreno, iz svoje notranjosti, kdaj pa bo igral, da bo zadovoljil pričakovanja odraslih? Verjetno se bo naučil uspešne manipulacije, saj bo tako najlaže preživel razdvojeno življenje.

Če odmislimo duševno stanje tistih, ki so zapuščeni, ostane še materialni problem. Kdo bo komu kaj in za kaj plačeval! Tistemu, ki mora dajati, se zdi, da daje preveč, tistemu, ki prejema in dejansko skrbi za otroke, pa se zdi, da dobi premalo! No in zdaj bodimo pametni in pravični!

Uh, ob vsem tem je tu zdaj še veliko prostora za nezavedne in prikrite , pa tudi odkrite manipulacije in grožnje ter veliko možnosti za razreševanje nekih preteklih konfliktov ter prefinjeno maščevanje in nagajanje. Otrok se znajde sredi tega in plava kakor ve in zna.

Tudi na tem področju je družba sprejela in ves čas podpira trditev, da starš zapušča drugega starša, ne pa otroka. Otroka ima še vedno rad in želi skrbeti za njega. Lepo! Ampak kako je to izvedljivo? Otrok bi bil rad z obema, pa ne more. Je z enim ali z drugim. Mora sprejeti to igro in se podrejati odločitvam odraslih, saj je odvisen od njih.

Kot je že prej povedano, mizo in omaro je lahko deliti, psa in drevo malo težje, otroka pa je nemogoče! Tudi, če se delamo, da je vse OK in otroku razložimo situacijo, je v otrokovi duši zmeda, ki bo kasneje skoraj zagotovo omogočila delo psihoterapevtom.

Če odrasli ne bi bili sebični, bi bilo za otroka lažje!

Družba je sprejela izhodišče, da imata oba starša pravico do otroka. Kaj pa pravica otroka do doma in družine, takšne kot jo potrebuje?

Naj tisti, ki je povzročil vso zmedo, prevzame odgovornost in naj ne dela še večje zmede,naj raje podpira težko ustvarjeno ravnotežje v nepopolnem domu, ki ga je zapustil. Če se je odločil za prekinitev zveze, naj jo prekine in naj sprejme posledice svojih dejanj. Če je zapustil in razdrl družino, naj ne išče nekih svojih pravic. Naj sprejme dejstvo, da otrok ni nobena pravica in ni premoženje!

Verjetno je to, kako naša, sodobna družba zdaj uravnava, sprejema ter vpliva na vse te procese, posledica družbenih sprememb. Kako bo družba v bodoče uravnavala odnose med starši in otroki, med partnerji, bomo videli! Mogoče ne bo potrebe po starših; mogoče bo družba tista, ki bo prevzela skrb za otroka in bo otrok, ki je bil nekje »proizveden«, dejansko družbeno premoženje. Mogoče pa bodo obstajale več starševske družine in bodo vsi člani skupaj skrbeli za skupne otroke in bodo otroci imeli več mam in več očetov, ki bodo lepo v miru in ljubezni, živeli skupaj. Ne vem! Vem pa, da je sedaj še vedno tako kot je in vem, da včasih v preveliki skrbi za svoje dobro počutje, pozabljamo na počutje otrok in pozabljamo, da potrebujejo urejeno, varno, zanesljivo in ljubeče življenjsko okolje, ki mu ga bodo omogočili razumevajoči in strpni starši.

Modra Prebivalka Planeta

1 thought on “Otroci – naše največje bogastvo, ne pa premoženje”

  1. Kako čudovito napisano.
    Pozabljamo… in hrepenimo po nečem, česar morda sploh ni.
    Vedno ne gre.
    Čutim bolečino mame z invalidnim otrokom, katere mož se je zapil in ni bil kos. Še sebi ne. Vem, da sedaj vseeno lažje zmore sama.
    Zaposlila sva moškega, ki ni strokovnjak, a je potreboval službo, ker se je ločil in je bila služba edini pogoj, da lahko obdrži otroka.

    Nešteto je zgodb. In zagotovo ni lahko.
    Nikomur ni prizanešeno.
    A ko so otroci, je toliko težje.
    Ta varnost. Toplina. Ljubezen.
    Spoštovanje.
    Podarimo jim. Danes. In vsak dan znova.
    Če res ne gre v dvoje, pa sami.
    Za otroke gre. In njihov jutri.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI