foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Posebnega otroka, ne boste videli v reklamah za pleničke, njihovim mamam ne bodo delili oblačila, ki bi jih reklamirale na instagramu in ne boste jih našli v katalogu dojenčkov, ki si jih v času nosečnosti nizaš v svoji domišljiji.
Nikomur ne gre zameriti. Izraz, ki ga vidite na fotografiji je tisti, ki ga zavzamemo, ko nam v naročje položijo otroka, ki ga v življenjskem načrtu ni bilo. Po začetnem šoku se zavedaš, da za tako starševstvo preprosto nisi usposobljen, četudi si po osnovni izobrazbi fizioterapevt, zdravnik ali celo otroški zobozdravnik. Biti strokovnjak na enem področju, pomeni čisto nekaj drugega, kot se preleviti v mamo pravkar rojenega dojenčka, nad katerim so prav vsi izgubili sleherno upanje. Verjamem, da bi se marsikateri starš nad dobljenim želel pritožiti, pa četudi bi bil rok skrajšan iz 8 delovnih dni na 3. Potolažen bi bil, če bi ti že kdo rekel, da se lahko obrneš na sončno upravo, kot so nam to včasih rade rekle učiteljice, danes pa si ne upajo več. Ob tem bi kapljica tolažbe spolzela po tvojem preznojenem čelu. No, če se tvoj otrok rodi, kot nepotreben člen na 21.700 povsem zdravih otrok ali 1 srčen otrok z Downovim sindromom, na 1000 povsem običajnih otrok, potem celo verjameš, da urad na sočni upravi celo obstaja. In vesel si, da boš pritožbo celo oddal. Tako si vsaj želiš.
Iskrenost se v tistih akutnih dnevih ne izplača. Kdo te bi razumel, če bi izrekel iskreno željo, da naj tega otroka odnesejo daleč proč, da ga tvoje oči ne bodo videle? Mislim, da bi šilček kratkega takrat prišel prav, ker logike ni nobene, absurd še večji zato, ker niti zdravniki nad otrokom niso navdušeni, ti pa si ga moraš peljati celo domov.
Že razumem, da greš v zavetišče za živali z namero in si pripelješ psa, brez zadnje tačke. To je bila zavestna odločitev. In kuža ti bo mahal z repom, peljal ga boš na sprehod, svojega otroka, pa boš morda dve desetletji moral nositi v tretje nadstropje ali prenašati zijala, ki prihajajo iz sosednje mize. Namreč, otrok nizke rasti, z nekoliko potegnjenimi očmi in kratkimi prstki, je večja atrakcija v naših krajih, kot temnopolti posameznik.
Vedno bolj razumem ljudi, da so nam živalmi bolj navdušeni, kot nad prizadetimi otroci. Pes te po prihodu domov prisrčno pozdravi, skače po tebi in maha z repom. Naš otrok te včasih pobruha, drugič slišiš s strani drugih pripombo ali dve, in nikoli nihče ne skače do stropa takrat, ko izraziš željo, da potrebuješ varstvo za omenjenega. Pa četudi le za kratek čas. Da smo do živalskega veliko bolj humani, kot do sočloveka, nam je že znano. Ko za mačko ni nobene zdravstvene pomoči več, jo uspavamo. Če psu ne znamo pomagati in vidimo, da se pred našimi očmi kljub sredstvom proti bolečini zvija, ga preprosto odrešimo muk. Ljudi pa puščamo priklenjene na aparature, kajti nihče več ne želi biti odgovoren za nikogar, še manj pa reči konec takrat, ko je res konec. Ampak to tematiko pustimo za kdaj drugič.

V četrtek smo se dobili na trati domačega parka. Če je posedanje prepovedano, nas kar obvestite. Sicer smo se na druženja, ki ga morda sicer brez posebnih otrok ne bi bilo, že povsem navadili. Še več. Očitno nam je drug z drugim lepo. Ker ne leporečimo, si povemo, kaj nam gre, predvsem pa ljubkujemo otroke drug drugega. To slednje je najlepše. Namreč, še pred leti, ko si tega otroka dobil in si se bal skupne prihodnosti, si tenko piskal. Sedaj ga poleg tebe, ljubkujejo tudi drugi. Kot bi dete bilo njihovo.

Celotni album četrtkovega snidenja, najdete tukaj.

foto: Tine Bradač
foto: Tine Bradač

1 thought on “Otrok, ki si ga nihče ne želi”

  1. Ko se potem… po: ‘Kaj, kako, na kakšen način…’ ljubezen poglobi, posebna moč vzplameni in stvari postanejo premagljive.
    Občudujem. Vedno znova.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI