Ob straševskem kompliciranju pri skrbi za otroka, se mi naježijo lasje. Gotovo bi bila brez Sofe bolj prizanesljiva in razumevajoča. Ampak šele ob poznavanju dela Viktorije Kovačič, direktorice Inštituta Sofijin izvir – Waldorfski vrtec Studenček sem spoznala, kako lahkotno je vse skupaj. Ko ne potrebuješ okvirjev, dasiravno alternativnih in gledaš otroka celostno, kot je to le mogoče. Otrok, ki ni center sveta, ampak enakovreden del njega.

Viktorija, ob misli na Waldorfski vrtec Studenček, ki deluje v okvirju Inštituta Sofijin Izvir ne morem mimo dejstva, da si tako naravno vpela različne pedagoške prijeme, naravne vzgojne prijeme in zdravo kmečko pamet, v eni sami ustanovi. Kaj je botrovalo temu?
V sodobni družbi, kjer je na voljo neskončno informacij, znanja in možnosti, lahko s pojmom »zdrave kmečke pameti« opisujemo neko modrost, ki temelji na sposobnosti povezovanja in uporabe ustreznih informacij v skladu z moralno etično komponento. Od tod tudi ime Sofijin Izvir, saj je za delo z otroki potreben nenehen izvir modrosti. Ne bi se slepila, da je zdrava kmečka pamet neki poseben dar, rekla bi, da je to posledica trdega dela in konkretnih izkušenj v praksi. Resnično vredno je le tisto znanje, ki se potrjuje v praksi in daje ustrezen odziv pri posameznikih.

Odkar se spominjam, mi je veliko pomenilo iskanje resnice in iskanje boljših načinov funkcioniranja. Zato sem odločno preizkušala nove načine delovanja, s polno odgovornostjo za posledice.
Pomembno se mi zdi tudi, da se izražam odkrito, na avtentičen način brez špekuliranja, kaj drugi pričakujejo od mene in kaj bi bilo bolj koristno reči v neki situaciji.

Pri 22ih letih sem spoznala, da me najbolj zanima poklic, s katerim bom lahko delovala v dobro majhnih otrok ter kakovostnega in srečnega otroštva. Letos bo 25 let, odkar sem stopila na poklicno pot waldorfske vzgojiteljice. Zadnja leta sem na delovnem mestu direktorice oziroma ravnateljice, toda še vedno občasno delam z otroki in to mi je najljubše.
Vedno bolj spoznavam, da mi je ta življenjska naloga res pisana na kožo, saj imam resnično rada otroke. Že iz otroštva se spominjam, da sem ob krivicah, ki so se dogajale nebogljenim otrokom, v sebi začutila »sveto jezo« z zaobljubo, da bom nekaj storila v zvezi s tem…

Waldorfski vrtec Studenček je pričel svojo pot leta 2010 in je do danes zrasel iz skupine 17 otrok in dveh zaposlenih na vrtec s 75 otroki in 16 zaposlenimi. Waldorfski vrtec Studenček deluje na dveh lokacijah na Studencih.

Temeljna izhodišča Inštituta so spoznavanje različnih pristopov in njihova implementacija v prakso, v kolikor so v skladu s Steinerjevim pogledom na otroka in s temeljnimi načeli waldorfske pedagogike.
Ukvarjamo se z novimi načini organizacije dela v vrtcu, ki omogočajo neposredno vnašanje novih praks v pedagoški proces. V kolikor želimo izvajati nove pristope in dejavnosti, običajno več ne moremo delati po starem načinu delitve otrok po skupinah ali s predpisanimi normativi, ki so danes neustrezni, ali z opremo in organizacijo prostorov, kot je to običajna praksa v Sloveniji. Novi pedagoški cilji in načela potrebujejo tudi novo organizacijsko in metodično shemo. Zato sem se posvetila odkrivanju in razvijanju metodičnih pristopov, ki nam v vsakodnevni pedagoški praksi omogočajo, da v večji meri izvedemo zastavljene cilje in Steinerjev pedagoški koncept.

Menim, da za človeka ni tako nevaren izum in uporaba humanoidnih robotov kot pa vzgoja in izobraževanje, ki želi ljudi spremeniti v specializirane intelektualno ali fizično visokozmogljive posameznike brez srčnosti, človečnosti in zmožnosti obvladovanja lastnega egoizma.
Naučiti se moramo sprejemanja človeške nepopolnosti kot vrednote, ki nas uči najvišje stopnje človečnosti. Ni večjega zla kot kadar človek postane neobčutljiv, hladno intelektualen stroj brez etične paradigme, sočutja, empatije in potrebe po lastni svobodni kreativnosti.

V zadnjem času je v waldorfskih krogih in tudi širše v evropskem prostoru prišlo do nekaterih novih revolucionarnih pristopov v vzgoji, ki nam omogočajo ustvarjanje drugačnega odnosa in okolja z majhnimi otroki. Ti pristopi zahtevajo predvsem spreminjaje lastnih vzorcev in trening novih sposobnosti in veščin na področju komunikacije, gibanja, handlinga, opazovanja in zaznavanja sebe ter otroka.

Vsi se vedno bolj zavedamo, da majhni otroci potrebujejo ustrezno zavestno notranjo pozornost odraslega in predvsem duševno toplino. Topel in prijazen odnos do majhnega otroka naredi čudeže. Osnovni cilj je, da majhnemu otroku z vzgojo ne bi prezgodaj zrušili njegovega zaupanja in predanosti v svet in globokega občutka, da je življenje dobro.
Prioritetna naloga našega vrtca je skrb za dobro počutje malčka in posledično za njegovo zdravje kratkoročno in dolgoročno. Počutje zagotavljamo z najrazličnejšimi sredstvi in le-to ni odvisno le od ustrezne ureditve, prostorov in igrišč. Otrokovo okolje definirajo predvsem ljudje, zato je predvsem od sposobnosti zaposlenih odvisno, da ustvarjajo ustrezno varno, sproščeno in mirno vzdušje.

Za otroka je najpomembneje, da preživlja svoj dan, svoj trenutek, brez stresa. Na fizičnim nivoju opazimo, da otrok sproščeno in enakomerno diha, da ni bled in zategnjen, da je topel in enakomerno prekrvavljen, da ima dovolj dobrega spanca, da ima pravilno razporejene in uravnotežene obroke, da ima v dnevu trenutke, ko se mu odrasla oseba, ki zanj skrbi , popolnoma posveti, da se lahko dovolj prosto igra in giblje iz svoje lastne iniciative ter da se pri tem počuti varnega. Če so ti pogoji zagotovljeni, lahko vse v organizmu otroka, ki raste in se razvija, optimalno naredi narava.


Izhajaš iz waldorfske pedagogike, vendar nikoli ne ostajaš znotraj okvirjev, temveč se vedno prilagajaš otroku samemu in času, v katerem raste. Zakaj se danes tako zelo radi predalčkamo kot denimo Waldorfska pedagogika, Montessori in drugo?
Waldorfska pedagogika sama po sebi nima okvirjev, lahko bi rekla, da ima v sebi kal, ki lahko raste in se razvija. Okvirje si večinoma postavljamo ljudje sami zaradi lastnih omejitev in strahov.
Predalčkanje je na neki način potrebno, saj se »vrag skriva v detajlih« in prav tako se v detajlih odražajo vse kvalitete in različnosti. Predalčkanje pa mora temeljiti na natančnem vpogledu v vse podrobnosti, ki se skrivajo v posameznem »predalu« in nikakor ne sme temeljiti na posplošitvah ali stereotipih.
Vendar gre tukaj še za več: pedagoški koncepti, ki jih naštevaš, so različni v konceptualnem dojemanju življenja ter v pogledu na otrokove potrebe in ne le v nekih zunanjih metodah. V kolikor dobro poznam pedagoški koncept, se lahko igram z različnimi metodami in jih ustrezno kombiniram glede na vsak posamezen primer in življenjsko situacijo.
V ozadju vsakega pedagoškega/vzgojnega delovanja ali učnega načrta ali programa so vedno različni koncepti. Vsi programi in učni načrti vedno izhajajo iz ideologije, življenjskega nazora, filozofskega pogleda več ljudi ali posameznika. Pod ideologije mislim na vse paradigme o človekovem obstoju: versko prepričanje, politična naravnanost, tudi ateizem je ideologija, prav tako materializem.
Prav zato obstajajo velike razlike med javno pedagogiko v Slovenji in drugimi državami, na primer že z našimi sosedami. Prav tako ima posamezna država ali pokrajina svoje značilnosti, mentaliteto in navade, vrednote, ki se odražajo na poteku pedagoškega procesa v vrtcu in na celotni organizaciji varstva za predšolske in jaslične otroke. Gremo lahko še dalje – vedno znova slišimo od staršev, kako velike so razlike od vrtca do vrtca v javnem sistemu in prav tako vemo, da so tudi razlike med posameznimi waldorfskimi vrtci v Sloveniji, kaj šele v svetovnem merilu.

Najpomembnejši je človek/pedagog in njegova naravnanost, on je tisti, ki opredeli vsak pedagoški koncept s svojo osebno noto, s svojim osebnim konceptom. Tega se v waldorfski pedagogiki zavedamo in to poudarja tudi Rudolf Steiner na več mestih, med drugim tudi, ko pravi: »Vsaka vzgoja je samo vzgoja, in kot vzgojitelji (učitelji) smo le okolje samo-vzgajajočega otroka.« (Steiner, R., šesto predavanje 1923)

Zato vzgojitelji zavestno oblikujemo in kultiviramo svoj značaj, neprenehoma delamo na lastnem osebnostnem razvoju. Nismo zadovoljni s dejstvom, da smo produkt genov in okolja, v katerega smo se rodili, zavedamo se, da lahko sami pri sebi naredimo določene korake.

Iluzija je, da lahko otroka vzgajamo po nekem predpisanem protokolu, ločeno od tega, kar sami dejansko smo. Lahko torej vidimo, da za vsakim pedagoškim konceptom stoji tudi osebni koncept in gre za vprašanje, ali se ta osebni koncept lahko poveže s pedagoškim in deluje skladno z njim ali pa se osebna naravnanost ne more prepoznati v določenem pedagoškem konceptu.

Temeljne značilnosti waldorfskega pedagoškega koncepta

V waldorfski pedagogiki je na prvem mestu upoštevanje temeljne značilnosti predšolskega otroka, da se uči in razvija s posnemanjem odraslih, v najširšem smislu te besede, iz svojega neposrednega okolja. Predšolski otrok se uči skozi lastno delovanje, preizkušanje, gibanje, v smisli »learning by doing«.
Waldorfska pedagogika temelji na ustvarjanju medsebojnega odnosa med pedagogom in otrokom, ki je temelj, na katerem izgrajujemo vso ostalo metodiko – brez iskrenega/pristnega medsebojnega odnosa so vse metode in pristopi lahko neuspešni. Medsebojni odnos temelji na medsebojnem spoštovanju in avtoriteti, ki temelji na dobroti, dajanju ter sprejemanju, ne pa na strahu, zahtevah ter pričakovanjih. Enako je potrebno kakovosten odnos vzpostaviti tudi s starši. Odnos s starši temelji na spoštovanju njihove velike odgovornosti za otroka in razumevanju njihovega položaja. Vrtec naj nudi maksimalno podporo staršem pri vzgoji.

Če se želimo približati posameznemu otroku in družini ter spoštovati njihovo enkratnost v njihovih potrebah, prav gotovo zajamemo velik spekter pedagoških pristopov. Na primer pri otroku z ovirami bomo tudi mi lahko uporabili nekatera izhodišča in metode Marije Montessori, ki je prav specialno in primarno razvijala to področje in tudi mnoge druge pristope.

Waldorfska pedagogika in tudi naš vrtec v zadnjem času zelo dobro implementira individualno pozorno ljubečo nego otroka po načelih Emmi Pikler, še posebej v jaslični skupini.

Ustrezno uvajanje majhnih otrok je ključnega pomena za otrokov dober prehod v vrtec, ki poteka brez prevelikega stresa in upošteva potrebe tako otroka kot tudi staršev.
Naravno je, da so starši duševno v veliki stiski, ko morajo dati od sebe zelo majhnega otroka, ki je še duševno in telesno popolnoma odvisen od njih in z njimi zelo povezan. To večina staršev še močno čuti na nezavednem nivoju, nekateri se tudi zavestno zavedajo tega. Uvajanje poteka postopno, z veliko pristne komunikacije med vzgojiteljico in starši ter ustrezno psihološko podporo staršem in otroku.

Naše delo in načrtovanje se s posebnim poudarkom ukvarja z vprašanjem, kaj dela človeka zdravega? Človeka dela zdravega »mentalna koherenca« to je predvsem neka notranja psihološka stabilnost, prilagodljivost in notranja moč, ki si jo pridobimo v otroštvu.

Načrtovanje procesa v vrtcu je usklajeno z dnevnimi, tedenskimi, mesečnimi (sezonskimi) in letnimi naravnimi ritmi. Dober ritem in red v vsakdanjem življenju družine ali vrtca daje otroku globok občutek, ki privede posameznika do ustreznih mentalnih značilnostih, le-te pa pripomorejo k boljši odpornosti na stres in obvladovanju težkih življenjskih situacij v odrasli dobi:
– občutku razumljivosti: človek vidi svet in življenje kot razumljivo, strukturirano in urejeno. V svetu obstajajo pravila in določen red. Taki človek življenje spregleda in uvidi.
– občutku obvladljivosti: človek zaupa v lastne sposobnosti in je prepričan, da lahko nalogo reši, če uporabi svoje resurse. Spremembe so izzivi, ki se jih da obvladati. Taki človek je življenje sposoben obvladovati.
– občutku smiselnosti: človek verjame v smiselnost bivanja. Napori v življenju imajo smisel. Splača se angažirati za cilje in načrte. Taki človek ima v življenju vedno upanje in ne obupa. (Publikacija, str. 9., 2017; http://waldorfska-pedagogika.si/wpcontent/uploads/2014/11/publikacija_17.pdf)

V našem vrtcu zagotavljamo takšno zdravo okolje, da omogočamo možnosti za dovolj gibanja, skrbimo za ustrezno komunikacijo in izgradnjo dobrih odnosov ter izvajamo dejavnosti, ki so enostavne ter otrokom pregledne in v katerih lahko otrok samostojno sodeluje. Ob tem spodbujamo samostojnost otrok pri dejavnostih, za katere so otroci zreli. Otroku damo dovolj časa, da lahko sam sodeluje in pomaga pri določenih aktivnostih kot na primer oblačenju, hranjenju, pospravljanju, ročnih delih ipd. V naših dejavnostih, ki jih izvajamo v vrtcu skupaj z otroki, se zavestno ukvarjamo z nego in ljubečo skrbjo za sočloveka, naravo, prakticiramo zdravo prehrano in živimo ekologijo okolja in človeka. Poseben poudarek dajemo ohranjanju in razvoju zdravih čutov, kot na primer sluh, vid, vonj in okus, ravnotežje, čut za toplotno regulacijo, čut za gibanje itd.

V naše delo integriramo najrazličnejša področja, kot na primer vrtnarjenje, ročna dela, gospodinjenje, pozorno in ljubečo nego in skrb za dojenčke, ročno izdelavo igrač in rokodelskih izdelkov, praznovanja praznikov, pohode v gozd, izlete na ekološke kmetije itd. S temi dejavnostmi v pedagoškem procesu dosežemo, da otroci doživijo čim bolj celostno izkušnjo vseh človekovih primarnih bivanjskih potreb, v povezanostjo z naravnim življenjem v preprosti, enostavni obliki tako, da jih otroci lahko razumejo in sodelujejo.

Delo s starši je ključnega pomena, zato moramo obvladovati svetovalne veščine v smislu tega, da so naši starši naši partnerji in enakovredni sogovorniki. Naš odnos do staršev je spoštljiv, zaradi znanja in strokovnosti ne moremo nastopati arogantno, saj je pedagogika področje, kjer ti samo enostransko znanje, brez sposobnosti sodelovanja in dobre komunikacije, nič ne pomaga. To je na kratko le del različnih področij, ki jih integriramo v življenje vrtca.

Majhnega otroka še ne želimo vzgajati specializirano, v neko ozko področje, na katerem bo nadpovprečno dober, kot »stroj ali žival«. V predšolski dobi mora otrok dobiti univerzalne lastnosti kot celostno človeško bitje, z zdravim organizmom, dobrimi navadami in dobrim psihološkim temeljem. Šele kasneje se pokaže, kaj je tista prava pot in naloga za posameznika. Nimamo pravice determinirati posameznika v predšolskem obdobju, to je območje, kjer so možne zlorabe.

V našem Inštitutu je izjemnega pomena dobro timsko delo in sodelovanje ter konstantno izobraževanje ter osebna rast vseh zaposlenih.

Spominjam se tvoje zgodbe, kako sta s sodelavko in prijateljico šli iz varnih vod, povsem na svoje. od kod pogum. Kako danes gledaš na celotno samostojno pot, ki sta jo prehodile?
Pravzaprav sem na svoji poklicni poti šla na svoje trikrat, ker sem čutila, da moram naprej po svoji poti. Začelo se na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer smo pri predmetu predšolske pedagogike spoznavali različne pedagoške koncepte po svetu. Spoznala sem, da lahko človek deluje na različne načine in da naša javna pedagogika ni edina merodajna. Delo na fakulteti je bilo zastavljeno dokaj zanimivo in v širšem svobodnem znanstvenem duhu, toda na redni študijski praksi v mariborskih javnih vrtcih so sledila moja velika razočaranja, saj ni bilo niti približno tako, kot smo se na faksu učili. Takrat sem naletela na velika odstopanja od strokovnih izhodišč. Tudi vzdušje v vrtcih, način strokovnega dela in strokovna komunikacija, vse to je bilo zame takrat veliko razočaranje.
Zato sem takrat pograbila prvo priložnost – waldorfsko pedagogiko, ki mi je omogočala odmik od rutine javnega sistema ter mi je dajala nekaj več strokovne svobode pri osnovanju drugačnega praktičnega pristopa v vrtcu, ki bo tudi v vsakodnevni rutini znal upoštevati določena strokovna izhodišča.
Pri samem pristopu in načinu dela z otroki so velike razlike. Te izkušnje iz prakse in dobri učinki so me pri waldorfskem vrtcu takoj prepričali.
Že leta 1993 sva s kolegico Mohoričevo dobili veliko priložnost in pričeli voditi prvo skupino 20 otrok v javnem vrtcu, z namenom izvajati pedagoški proces po načelih waldorfske pedagogike. Na začetku je pomagala je tudi kolegica Metličarjeva, ki je kar hitro zapustila projekt zaradi prve nosečnosti in je danes mama 7 otrok.

Delovanje waldorfkega vrtca v okvirju javnega vrtca je po skoraj 4h letih prenehalo, predvsem zaradi pomankanja kadra, saj smo bile vse mlade ženske z željo po lastni družini. Pokazalo se je tudi, da je zelo zahtevno, skoraj nemogoče, razvijati waldorfski program znotraj okvirjev javnega vrtca, ker je javni vrtec drugače organiziran in usmerjen. Nekateri starši so bili precej zmedeni, ker niso vedeli, kaj naj pričakujejo – javni ali waldorfski program. Moj predlog je bil, da se waldorfski program definira čisto ločeno z ustrezno pravno podlago in jasnim programom ter ustreznimi ingerencami, vendar za to ni bilo posluha.
Prvi zasebni zavod in waldorfski vrtec smo ustanovili šele leta 2000, ko je imel moj sin že skoraj dve leti. Zasebni waldorfski vrtec v Mariboru je v 10ih letih zrasel iz ene skupine na štiri, leta 2005 pa je z delovanjem pričela tudi Waldorfska šola v Mariboru.

Leta 2011 sem ustanovila Inštitut Sofijin Izvir, Zasebni Waldorfski vrtec Studenček, ki ubira samosvojo pot med slovenskimi waldorfskimi institucijami predvsem zaradi prej opisanih načel iz področja Nove pedagogike, ki zagovarja integrativno in inkluzivno delovanje. Pri obeh izkušnjah waldorfskega vrtca – tako projektu v javnem vrtcu kot kasneje v zasebnem waldorfskem vrtcu – sem se srečala s hudimi pomanjkljivostmi pri načinu vodenja in kriznega komuniciranja ter slabo strukturiranostjo pri prevzemanju odgovornosti ipd. Zato sem se kasneje tej temi tudi zelo posvetila in pridobivala znanje iz tega področja predvsem v tujini.
Praksa v tujini in udeležba na mednarodnih kongresih in seminarjih so mi prinesli veliko spremembo zavesti na strokovnem, osebnem in socialnem področju. Morala sem temeljito prečistiti koncepte, ki sem jih dobila skozi naš izobraževalni sistem in vzgojo. Na prvih praksah v waldorfskih vrtcih v Švici sem tudi živela pri švicarskih waldorfskih družinah, kasneje sem spoznala praktično delo avstrijskih in nemških waldorfskih vrtcev.
V tem obdobju praktičnega učenja waldorfske pedagogike sem do kosti občutila, kako lahko človek razmišlja in deluje drugače, kot smo bili navajeni mi v socializmu, v našem zaprtem lokalnem področju in kulturi. Porajala so se mi nenehna vprašanju in hrepenenje po resnični svobodi tako v odnosu do odgovornosti kot v odnosu do spoštovanja posameznika kot individualnega enkratnega bitja.

Tako sem med svojim 22im in 28im letom starosti preživljala dramatično bolečo in močno preobrazbo svoje osebnosti prav zaradi srečanja z antropozofijo, waldorfsko pedagogiko in »kukanjem v širni svet«. Predvsem pa sem na svoji koži čutila, kaj pomeni biti drugačen od večine ali delati nekaj novega in drugačnega. Skoraj dnevno sem se srečevala s sodbami posameznikov, ki so temeljile na stereotipih, nepoznavanju in predsodkih, ki so mejili na srednjeveško vraževerje in hudo zaplankanost.

Danes sem hvaležna za te izkušnje, prav tako hvaležna določenim ljudem, ki so me dobesedno porinili v to situacijo, mi zastavljali neprijetna vprašanja in ovire, od mene veliko zahtevali ali me celo kritizirali. Predvsem pa sem hvaležna vsem staršem, ki so mi zaupali svoj največji zaklad – svoje otroke. Hvaležna sem tistim staršem, ki so me spodbujali mi pomagali in me na različne načine podpirali na moji poti. Hvaležna sem otrokom, ki so me gledali in me še pogledajo z iskricami v očeh.

Vedno več staršev se zaveda pomena predšolskega obdobja za celo življenje in zato zavestno iščejo vrtec, ki bi jim ustrezal v večini njihovih zahtev. Večina staršev pride k nam zaradi dobrega glasu, ki se širi o našem vrtcu, zaradi konkretne ponudbe in obravnave otrok in nikakor ne zaradi ideološke pripadnosti waldorfski pedagogiki ali antropozofiji. Starši večinoma izhajajo iz potreb otroka in ponudbe konkretnih dejavnosti in programa v vrtcu, večinoma se ne poglabljajo v ozadje. Prvi kriterij za starše so zaposleni. Starši morajo zaupati človeku, ki dnevno skrbi za njihovega otroka 6 do 9 ur.

Starši se vedno bolj zavedajo, da ne morejo prenesti odgovornosti za otrokov razvoj na institucijo, ampak da odgovornost ostaja na njih. Zato želijo aktivno in zavestno sodelovati pri delovanju vrtca, oblikovanju programov, razvoju itd. V kolikor se zgodi kakšen zaplet pri otroku, nas staršev na koncu nihče ne vpraša, kaj so v vrtcu ali šoli naredili narobe, za svojega otroka smo starši odgovorni sami in tudi nosimo celotne posledice vsega. Tudi tisto, kar se je dogajalo izven doma z mojim otrokom, ne morem prevaliti na druge, na sistem, institucijo. Pomembno je da imamo kot starši možnost svobodne izbire in do kreiranja vzgojno izobraževalnih institucij.

Kje vidiš največji primanjkljaj pri vzgoji naših otrok? Česa se starši tako bojimo ali zakaj smo morda nesigurni? Kaj je tisto, kar bi nam kot pedagog in mama dveh otrok rada položila na srce?
Izdali ste knjižico Motnje vedenja ali vedenjska izvirnost, nemškega terapevta Heninnga Köhlerja. Čemu? Kaj želite z njo sporočiti ne le staršem, temveč tudi pedagogom in drugim strokovnjakom, ki se rokujejo z našimi otroki?
Prav v današnjem času imamo velik delež zelo ljubečih in dobrih staršev, ki želijo maksimalno dobro svojemu otroku. Podzavestno pa sodobni starši čutimo, da nam intuicija, kaj je dobro za našega otroka, ne služi več najbolje. Danes, ko imamo poplavo različnih informacij, kaj vse otrok potrebuje, moramo biti previdni, saj obstaja ogromna globalna industrija, ki ima največji trg prav v otrocih in družinah.

Zaradi poplave informacij, različnih možnosti in sodobnega načina življenja, ljudje zgubimo stik z realnostjo (beri: z naravo – z naravnim), nimamo več neke rdeče niti, težko se odločamo in prevzemamo polno odgovornost za svoje odločitve. In kot praviš sama, postanemo negotovi, prestrašeni in polni občutkov krivde. Prav negotovost, izguba osebnega stila življenja – prevelika podvrženost nekim zunanjim trendom, strah in stihijsko odločanje odrasle osebe, sta slaba popotnica za majhnega otroka, ki potrebuje suvereno in odločno odraslo osebo, da se počuti varnega v svoji otroški nebogljenosti in neizkušenosti.

Starš mora vedeti, kaj in kdaj bo otrok jedel, kaj bo oblekel, kdaj mora spati itd. To so odločitve, ki jih na primer ne more sprejemati majhen otrok, ker nima izkušenj, sposobnosti predvidevanja ipd. in ne more sam nosit posledic za svoje neprave odločitve. Četudi majhen otrok želi o tem odločati v nekem trenutku, to sprejmemo kot njegovo igro, preizkušanje nas odraslih in na koncu vedno naredimo tako, da je dobro za otroka. Zelo slabo je, ko otroka najprej vprašamo in potem naredimo po svoje, ker se je na primer sam odločil, da bo za kosilo jedel sladkarijo ali pizzo, mi pa tega ne dovolimo in se potem z njim pogajamo in prepiramo. Od predšolskega otroka ne moremo zahtevati odločanja na področjih, za katere ne more sam odgovorno nositi posledic.

Opozarjamo tudi na preobremenjevanje majhnih otrok s prezahtevnimi in preveč informacijami, ki še niso potrebne niti primerne za to obdobje in povzročajo pri otrocih frustracije in občutek nemoči ali negotovosti. To je zelo značilno za sodobno družbo, saj se gleda na majhnega otroka kot na posodo, katero lahko napolnimo s čim več informacijami in jih bo ta posoda tudi zadržala. Žal temu ni tako. Takšen način lahko povzroča psihično dezorientacijo otroka in slabo samopodobo.

Zaradi načina življenja v sodobni družbi, ki je orientirana izrazito razumsko hladno in materialistično trdo, se vedno težje vživljamo v otrokovo potrebo doživljanja okolja z veliko topline in mehkobe. Ne razumemo dobro otrokove neverbalne komunikacije, ki jo predšolski otrok uporablja v večji meri kot verbalno.

Otrok je neposreden v svojih dejanjih, ne preudarja in tuhta, kaj bo storil, gre direktno v akcijo, izraža se bolj neverbalno in čustveno kot pa verbalno. Komunikacija odraslega z otrokom naj bo celostna in pristna, ker dvojnost, cinizem, sarkazem, abstraktnost, nejasnosti, pačenje ipd. povzročajo pri otroku nerazumevanje sporočenega in nejasne govorne vzorce. Komunikacija z malčkom naj temelji na konkretnem pristnem izražanju čustev in opisovanju trenutnega dogajanja, v katerem otrok sodeluje in ga lahko pospremimo s konkretnimi preprostimi besedami, tako se otrok tudi lažje uči govora.
Predvsem bi rekla, da se danes preveč posega v naravni razvoj otroka, ker otroci nimajo dovolj miru v domačem varnem okolju. Preveč je motenj v obliki prezgodnjega izpostavljanja najrazličnejšim zunanjim vtisom, ki otroka prestrašijo in zmotijo, ker so premočni za njegovo nebogljeno stanje in jih ne more ustrezno predelati, razumeti ali se sam zaščititi. Pomembno je, da otroka ne »onesnažujemo« s vtisi, ki so škodljivi za čute. Neustrezni čutni vtisi so za otroka zelo stresni, še posebej, če se ne čuti dovolj blizu in zaščiten od staršev: nenaden hrup, konstanten hrup, sevanja ekranov, izpostavljenost gneči, množici, nenadna zapuščenost s strani staršev in prepuščanje otroka v različna nepreverjena varstva, preveč zvokov, preveč predmetov v neposredni bližini, neustrezna oblačila, nepravilen handlig ali dotikanje, premočna in preveč različna hrana, življenje brez urnika, itd.

Za otroka je stresno, če se od njega pričakujejo razvojni koraki, za katere še ni zrel, kot na primer pri gibalnem razvoju prehitro postavljanje novorojenčka v vertikalni položaj ali prehitro postavljanje na noge, hoja s pomočjo vodenja odraslega ali »hojice«. Znanost ve, da je nujno, da te vrste gibanj otrok doseže sam iz ležeče pozicije na tleh (na ravni podlagi – blazini) brez pripomočkov ali pomoči odrasle osebe.

Mladi starši vedno manj razumejo logiko mehanizma delovanja, najpreprostejšega vzgojnega sredstva, to je negovanja dobrih navad, ki izhajajo iz dobrega dnevnega urnika dejavnosti družine. Velikokrat imajo starši premalo potrpežljivosti in vztrajanja pri ponavljanju dobrih navad z otroki, ker ne razumejo, da se nova navada prime, če jo ponavljamo vsak dan enako najmanj en mesec. Problemi so tudi zato, ker sodoben človek misli, da mora vse, tudi otrok, delovati takoj kot s pritiskom na gumb. Zanemarjamo dejstvo, da se otrok uči s preizkušanjem in vajo, da bo otrok s ponavljanjem in neuspehi dosegel nove sposobnosti. S tem mislim samostojno učenje hoje ali drugih gibalnih spretnosti, govora, navajanje na čistočo, lepo vedenje pri mizi itd. Najpomembneje je, da smo tukaj pripravljeni otroka zavestno spremljati, opazovati, biti z njim prijazni, ljubeči in potrpežljivi, hkrati pa mu ne odvzeti možnosti lastnega sodelovanja za pridobitev večje samostojnosti. Običajno delamo preproste stvari namesto otroka, ker smo nepotrpežljivi. Nemir in neprestan občutek, da nimamo časa za otroka, puščata na otroku fizične in psihične posledice. Velika in napačna pričakovanja čuti otrok kot nevidni pritisk, ki ga hromi, ker želi vsak otrok naravno napredovati v svojem lastnem tempu in okvirju. Vsako človeško bitje na začetku svoje poti potrebuje vsaj minimalno izkušnjo biti sprejet in brezpogojno ljubljen.

Naslednja težava je, da smo nedosledni in da ne znamo otroku postaviti meja. Največkrat zato, ker ne razumemo, da otrok potrebuje to izkušnjo, da mu postavimo mejo, ker šele s tem začuti varnost in našo zavzetost. Od čustvene zrelosti odraslega pa je odvisno, na kakšen način bo to delal. Mi v vrtcu posvečamo veliko coachinga zaposlenih prav temu, da znamo postavljati meje prijazno, brez čustvenega naboja. Seveda je to profesionalen način, ki doma ni potreben v takšni meri. Meje se otroku postavljajo veliko bolj učinkovito z dejanji kot z besedami. Največja zaveznika pri postavljanju in spoštovanju meja sta red v času in prostoru otrokovega bivanja ter doslednost.
Sodobni starši imajo danes največ težav s tem, da ne razumejo, da je pri otroku »manj več« ter da otrok nujno potrebuje mir, red in ljubečo pozornost. Otrok potrebuje malo stvari, ampak tiste naj bodo kakovostno izdelane, preproste in iz naravnih materialov, saj so kupi plastike v domačem okolju zelo vprašljivi iz najrazličnejših vidikov ter tudi docela nepotrebni.

Otroci imajo danes generalno gledano premalo možnosti za ustrezne gibalne izzive, s tem je mišljeno prosto gibanje v varnih okoljih. Pri tem pomaga ustrezna ureditev doma in iskanje ustreznih sonaravnih igrišč ali redno/dnevno odhajanje v naravo. Otroci bi se morali veliko prosto igrati – brez poseganja odraslega. Pretirano igranje odraslega z otrokom ni primerno, ker se odrasli nismo sposobni prosto igrati z majhnim otrokom na njegov način, zato ga seveda avtomatično potegnemo v vodeno igro, ki jo mi sugeriramo – to pa več ni tista prosta igra, ki jo otrok potrebuje za podporo lastnemu razvoju. Tudi do tretjega leta se zna otrok prosto igrati sam, njegova igra je pretežno gibalna in zajema vse od grobe do fine motorike. Okrog tretjega leta se začne potreba po igri z vrstniki ali potreba po vsakodnevni družbi otrok, zgodi se razcvet domišljije, ki je temelj za razvoj vseh vrst inteligenc in kreativnosti. Tudi gibalne proste igre malčkov danes primanjkuje, ker se odrasli preveč vpletajo v dejavnost dojenčka ali malčka, ker se jim zdi njihovo početje nesmiselno in želijo dojenčka neprestano animirati. V resnici pa je gibalna igra malčka s lastnim telesom največji graditelj možganov in živčnega sistema in temelj za vso nadaljnje učenje in razvoj. Kakovostna prosta igra z vrstniki, ki se začne po tretjem letu, je temelj za razvoj dobrih socialnih sposobnosti otroka in še veliko drugega.

Odrasli moramo od prvega dne spoštovati otrokovo dostojanstvo, to pomeni, da je pred nami osebnost – individuum, ki je danes še nebogljen in od nas odvisen, v prihodnosti bo pa to samostojen odrasel človek, s svojo vlogo in nalogo v družbi. Obstaja velika razlika med vzgojo otroka – posameznika, ki poteka s spoštovanjem njegovega dostojanstva in tisto vzgojo, ki bolj spominja na dresuro, ker ima veliko pravil in pričakovanj ter bore malo razumevanja in posluha za individualne potrebe otroka. Potrebno je veliko tenkočutnega opazovanja malčka in predvsem tudi sebe, lastnih reakcij in razlogov zakaj nekaj zahtevamo ali pričakujemo, kakšen smisel ima naše početje v vsakem trenutku v odnosu do otroka.
Danes podzavestno čutimo, da določeni vzgojni modeli in vzorci, ki smo jih podedovali, niso sprejemljivi. Zato se starši pogosto sprašujejo, kako vzgajati, ker želijo nekaj spremeniti – tradicija, kar avtomatično, brez premisleka, več ne ustreza.

Izdali te knjigo Motnje vedenja ali vedenjska izvirnost nemškega terapevta Heninnga Köhlerja. Čemu? Kaj želite z njo sporočiti ne le staršem, temveč tudi pedagogom in drugim strokovnjakom, ki se rokujejo z našimi otroki?

Med letom 2010 in 2012 sem v Nemčiji, natančneje v Kölnu, obiskovala izobraževalni seminar Inkluzije in integrativne pedagogike, na katerem je bil osrednji protagonist terapevt in avtor Henning Köhler, ki na Instututu Janus Korzack v Nuttingenu izvaja svojo terapevtsko prakso za otroke z motnjami in disfunkcionalnim vedenjem in je avtor mnogih strokovnih knjig.

Leta 2012 je naš Inštitut Sofijin izvir organiziral mednarodni kongres za strokovno javnost z naslovom OTROK – INDIVIDUALNOST- RAZLIČNOST, ki je potekal na Pedagoški fakulteti v Mariboru in se ga je udeležilo preko 250 udeležencev, največ iz Slovenije pa tudi iz tujine. Osrednji predavatelj je bil Henning Köhler in takrat smo tudi prevedli v slovenski jezik njegovo knjižico MOTNJE VEDENJA ALI VEDENJNSKA IZVIRNOST. Ta brošura nam odstre avtorjev pogled na vprašaja pedagogike danes in splošnega odnosa do otrok, skozi katerega se pravzaprav kaže sodoben odnos do drugačnosti in razumevanja le-te v sodobni družbi. Citiram H. Köhlerja: »Sovražna nastrojenost do otroštva je danes predvsem problem uveljavljenih struktur. Večina ljudi osebno nima nič proti otrokom. Z njimi se ne ravna grobo in surovo. V prejšnjih časih je bilo to ravnanje resnično slabše. Jedro polomije je drugje. Prevladujoča kultura zavesti in z njo celoten družbeni trend se obrača proti življenjskim in duševnim potrebam otrok, za kar bi lahko obtožili sistem. Vendar se ne zmenim toliko za teorije zarote. Najbrž ni bilo tako predvideno. Sedaj glavni nosilci trpljenja – otroci – prevzemajo pobudo za preobrat.”

Če povzamem Henninga Köhlerja, se danes veliko motenj in disfunkcionalnega obnašanja (motnje hranjenja, alergije, samo destruktivno obnašanje, spekter avtističnih motenj, agresivnost, depresije, AD(H)D itd.) pojavlja kot posledica nerazumevanja otrokovih dejanskih potreb in lastnosti. Zato otroci na svoj način odreagirajo na te pritiske okolja, ki goji do otrok napačna in nerealna pričakovanja. Avtor opisuje nekatere oblike vedenja, ki nas lahko z drugačnim pogledom na otroka privedejo do enkratnih lastnosti in sposobnosti posameznega otroka, v kolikor ga prenehamo trpati v kalupe, napačna pričakovanja in diagnoze. Vzroki za takšno stanje ležijo v tem, kot pravi avtor, da je sodoben način življenja otrok spekter oprijemljivih razlogov: vsakdan prežet z občutno premalo gibanja in fizičnih izzivov, premalo umetniških vsebin, premalo lastnih doživetij in lastnih izkušenj, slaba socializacija, hladni in nepristni medčloveški odnosi ipd. Našteti razlogi oziroma prava kombinacija njih peljejo v stanja, ko otroci čisto odpovedo oziroma bojkotirajo. To so otroci, ki jih običajne vzgojne in izobraževalne institucije niso sposobne ustrezno vključiti in spremljati, ampak jim večinoma še dodano naložijo pritiske. To je eden od pokazateljev odnosa do drugačnosti in spoprijemanja s temi izzivi. Vendar je to obsežno in kompleksno področje, za katerega tukaj ni dovolj prostora. Ne bi želela, da to izpade kot kritiziranje, ampak kot konstruktivna kritika in pobuda za skupno delo, ki daje polno izzivov in možnosti za razvoj.


In navsezadnje, kako ti vidiš naše posebne otroke? Zakaj so potrebni za našo družbo? Kako bi jih ti čisto naravno umestila v naš pred šolski in šolski sistem?
Vsak človek ima svoj »višji jaz«, ima neki del osebnosti, ki je večen, neuničljiv in edinstven, različni avtorji ga poimenujejo različno. Henning Köhler govori o tretjem faktorju, ki ga še premalo upoštevamo nasproti faktorju dednosti in okolja, ki oba prav tako delujeta pri razvoju posameznika, vendar sta veliko bolj vezana s tem tretjim faktorjem kot je do sedaj predvidevala znanost. Ta tretji faktor živi v vsakem posamezniku in je absolutno zdrav, ker je to duhovni del vsakega človeka. Posebni otroci imajo zaradi svojih specifik še večje ovire, da bi se njihovo duhovno jedro manifestiralo navzven. Torej na tem področju manifestacije našega višjega jaza – duhovnega jedra imamo določene ovire vsi, posebni otroci pa še večje. Kajti človekov »višji jaz« – njegovo jedro osebnosti – nima motnje in ne more biti bolno ali moteno, motena je le povezava tega duhovnega jedra s telesnimi in duševnimi funkcijami.
Zato tudi v waldorfski pedagogiki gojimo posebno spoštovanje do vsakega otroka in do ljudi s posebnimi potrebami. Smatramo, da bi se morali v vseh vidikih vključevati v življenje običajnih otrok in družbe in da je nespoštljivo do njihovega individuuma, da se jih izloča iz vsakodnevnega življenja in obravnava v ločenih ustanovah. Res je, da potrebujejo specifične oblike obravnave, ki pa bi se morale izvajati bolj prilagojeno, na terenu v običajnih ustanovah, kjer bi bili takšni otroci redno vključeni. Waldorfska pedagogika po svetu ustanavlja vasi, kjer živijo zdravi in ovirani skupaj, imenujejo se »Camphill Communities«. Seveda bi morali danes precej obogatiti in prilagoditi izobraževanje pedagogov, v kolikor bi želeli kakovostno izvajati inkluzijo ter predvsem prilagoditi in spremeniti organizacijo in način dela v vzgojnih institucijah.

Spominjam se svojega otroštva na vasi, ko smo imeli redni dnevni stik s posebnimi otroki ali odraslimi. Skozi vsakodnevne situacije, ki smo jih doživljali, smo spoznavali in se učili sprejemati te njihove posebne, drugačne lastnosti. Vsi, ki živijo s takšnim otrokom, lahko potrdijo moje besede, saj lahko velikokrat začutijo neko bistvo posebnega otroka, ki stoji v ozadju. To bistvo osebe včasih prekrijejo te njegove velike težave pri osnovnem funkcioniranju, vendar če damo možnost takšni osebi, predvsem z našo zavestno odločitvijo, z zavestnim spoštovanjem, se dogajajo čudeži.

Osebe z ovirami so veliki učitelji, učijo nas zahtevnih vrednot, ki se nanašajo na resnično sprejemanje drugačnosti. Pripravljajo nas na življenje različnega med različnimi, na veliko moč ljubezni, ki lahko dobi zagon prav v zavestni odločitvi za drugačen pogled na življenje. Vsak dan moramo stopiti ven iz svoje škatle vzorcev, pričakovanj in modelov ter videti življenje takšno, kot je » tu in sedaj« v vsej svoji kompleksnosti in barvitosti. Vse kar vemo, ni dovolj, vse kar vemo, moramo prežeti z veliko srčnosti.

O tem pa nam ti Petra Greiner pripoveduješ čudovito zgodbo »O deklici Sofiji«. Prav tvoja prizadevanja in delovanja še bolj potrjujejo, da so čudeži mogoči. Si tudi buditelj zavesti ljudi o pomenu sprejemanja drugačnosti.
Hvali ti za pogum, ker si svetilnik za mnoge družine, ki se srečujejo s takšno življenjsko nalogo.


14. aprila 2018
, se bo na območju Waldorfskega vrtca Studenček na Valvasorjevi 94, med 10. in 14. uro odvijal prvi Jurijev sejem waldorfskegavrtca Studenček, ki se bo z naslednjim letom prelevil v tradicionalnega. Sejem bo posvečen 25. obletnici pričetka delovanja prve vrtčevske skupine v Mariboru, ki je delovala po načelih waldorfske pedagogike v javnem vrtcu.

Z Viktorijo podarjava 5 omenjenih knjižic Motnje vedenja, ki vam lahko olajšajo starševstvo. Roke gor. Žrebamo v ponedeljek.

1 thought on “Otroški svet v vrtcu Studenček”

  1. Hvala za čudovit pogovor. Izčrpno besedilo.
    Meni so izredno blizu elementi waldorfske pedagogike. In v matematiko po načelih Montessori sem se zaljubila hipoma.
    Na pogumne korake še naprej. V zadovoljstvo vas vseh.
    Roke prepuščam vsem, ki knjižico potrebujejo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI