foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Prvi del: Potres ljubezni

Dolgo se nisem otresla občutka krivde. Tako dolgo, kot sem v mislih premlevala, kako je prišlo do tega, kaj bi lahko še storila, da bi naju rešila pred breznom, v katerega sva vztrajno padala.
Ko sva se spoznala, je bil ločen, s hčerko iz prvega zakona. Bil je pozoren, pel mi je. Pripravljal mi je zajtrke in mi nosil rože. Hitro sem se zaljubila vanj. Tako hitro, da se nisem zavedala igre, v katero sem se ujela. In prehitro se je vse zgodilo.
Po mesecu dni se je preselil k meni in mi rekel, da si z menoj želi otroka. Po pol leta me je s prstanom in cvetjem v rokah, na zemljišču, ki sem ga kupila za naju in najino družino, zaprosil. Zdelo se mi je, da se vse godi, kot sem nekdaj kot deklica sanjala.
Tri mesece kasneje je bila dokumentacija za hišo že v pripravi in trebušček je rasel. Podpiral je vse moje nore zamisli. Bilo mi je čudovito z njim. Z njim in njegovo prvo hčerko, ki je pogosto prihajala k nama. S hčerko, ki mi je dala toliko novega in me je naučila čiste ljubezni do vsega. Odpirala mi je povsem nov pogled v otroški naivni svet. In to mi je v življenje pripeljal on. Hvaležna sem bila za to. In srečna.
Že ko sem bila prvič noseča z njim, sem daleč nekje v ozadju čutila, da nekaj ni tako, kot mora biti. Že takrat sva se velikokrat pogovarjala in prepirala, ko sem jasno videla, da ima težavo s posesivnostjo in ljubosumjem. Toda takrat sem bila prepričana, da bova težavo lahko rešila.
In rodil se nama je prvi otrok. Ob rojstvu mi je stal ob strani. Takrat sem verjela, da zmoreva vse, če sva zmogla ustvarit pravi drobni čudež z dudo.
Vedno bolj sem si lagala, da je vse, kot mora biti, vedno bolj sem sama sebe zapletala v njegov lažni svet, ki se mi je počasi začel razkrivati šele, ko sem ga zapustila. Svet, v katerem se je na zunaj vse bleščalo, izza zaprtih vrat pa so se vili kriki strtega dekleta, v katerega sem se počasi spreminjala.
Kljub zdravilom, ki sem jih jedla zaradi policističnih jajčnikov, sem ponovno zanosila. Hiša je bila v gradnji, ko sem se ga prvič zares zbala. Nekega večera, med prepirom, ko je domov prišel pijan, je s pestjo razbil krožnike na mizi in si porezal prste na desni roki. Sosed ga je peljal na urgenco, meni pa se je sesul svet. Takrat je bil tudi prvič žaljiv. Besede, ki si jih ljudje nikdar ne smejo izreči.
Ko sem se sama znašla v razdejani in krvavi kuhinji, se mi je sesul svet. Iskrica v njegovih očeh, ki sem jo nekoč vzljubila, se je izgubila. A kljub temu sem se zavedala, da imam v sosednji sobi spečega prvorojenca in hišo v gradnji, v katero sem vložila vse, kar sem imela.
Prebila sem se skozi strah in v poplavi njegovih obljub ostala. Jezna in razočarana sem se prepričevala, da imava težko obdobje zaradi hiše, in izčrpana v solzah vsak večer zaspala. Roka se mu je kmalu zacelila. Ker je bil priden, delaven, zelo pozoren in nežen, sem kmalu pozabila strah, ki sem ga tistega večera občutila.
In prišel je čas, ko smo se preselili v hišo. Zelo hitro se je zame veliko spremenilo. Nikamor nisem več smela brez njega, le v službo in v vrtec po otroka. Drugega otroka je zaradi narave svojega dela in ker nisva dobila prostora v vrtcu varoval on. Še v trgovino s komerkoli nisem smela, ker me je takoj začel žalit. Ni bilo več prijaznosti, pozornosti. O ljudeh ni več znal povedati lepe besede. Izgubil je človečnost v očeh.
Sploh se ne spomnim več, kdaj sem se v ta svet popolnoma predala. Nisem bila več to, kar v resnici sem. Znotraj sem umirala, prepustila sem se toku blaznosti, ki naju je odnesla. Prišlo je obdobje, ko je spal pet dni skupaj in potem pet dni nič. Kar je še potenciralo njegovo vzkipljivost. Na spletu in od znank sem izvedela, da bi lahko bil to znak manične depresije. Odločila sem se, da nama poiščem pomoč. Preko ljudi, ki jih poznam, sem se dogovorila za pogovor v dežurni psihiatrični ambulanti. Zdravnik nama je zatrdil, da z njim ni nič narobe, da pa imam jaz težave z depresijo. Kar je bilo zanj zelo priročno za nove pritiske in žalitve.
Vedno bolj sem tonila, vedno bolj sem se mu tudi čustveno umikala. Potem ga kar naenkrat nisem več ljubila. Nisem se mogla niti več ljubiti z njim. Kar ga ni motilo. Velikokrat si je vzel, kar je verjel, da mu pripada, čeprav sem jokala zraven. Velikokrat, kadar sem spala oz. kadar je mislil, da sem spala. Tega še danes ne morem razumeti. Potem nisem zmogla več.
Povedala sem mu, da bom odšla. Takrat je počilo. Od groženj do nepojmljivih žalitev, ki jih je izrekel. Še danes ne upam prebrati policijskega zapisnika. Blaznost, ki se je žarčila v njegovih očeh, blaznost, ki je nikdar v življenju nisem videla pri nikomur, sem zdaj videla v človeku, ki sem ga nekdaj ljubila. Človeku, ki sem mu dala otroke, dom in svoje srce. Človek, ki me je pred svojimi otroki hotel zadaviti. Ne vem, če bi danes lahko pisala, če otroci ne bi tako glasno kričali, da me je spustil.

In sem ga zapustila.

Povedala sem le najbližjim, ki pa niso podprli moje odločitve. Nisem vedela, kam naj grem, koga naj prosim za pomoč in kako bom preživela. Vedela sem le, da moram stran. S svojimi otroki. Ampak so mi pomagali. Ko enkrat poveš, zelo hitro najdeš prave ljudi, ki ti pomagajo, da se ponovno najdeš. Čeprav potrebuješ zelo dolgo, da se ti zacelijo polomljena krila.

Drugi del: V znamenju smeha za preživetje

Takrat sem se borila z izgubo ljubezni, sanj, doma in predvsem varnosti. Bilo je zelo težko obdobje zame, kot verjamem, da je za vsako mamo, ki ostane z otroki sama. Takrat sem bila tako zelo izgubljena, vsak dan se mi je zdel težak. Izjemno težko sem se sprijaznila z dejstvom, da sem izgubila vse. Čisto vse, razen otrok. Ko pa sem se zavedla, da je v resnici samo to pomembno, sem lažje začela urejati svoje življenje in se postavljati na svoje noge.
Vedno sem bila nepopravljiva optimistka. Tudi takrat. In že takrat sem se zavedala, da je vedno nekje
angel, ki pazi na nas. So taki, ki jih ne vidimo. Da mirno zaspimo, da se zjutraj pravočasno zbudimo, da pridemo varno v službo, da ne pozabljamo, kar moramo nujno postoriti, da nam uspe naredit pravočasno, kar moramo in nazadnje tudi, da zvečer lahko damo poljub za lahko noč tistim, ki jih imamo najraje … in taki, ki jih lahko objamemo. Da nam s poslušanjem, nasveti in zaupanjem v nas, pomagajo najti nazaj na svojo pot.

Imej se rada, mi je rekla …

Končno za trenutek obstanem in se zavem, da je življenje vse več kot le neka varnost, v katero sem nekoč verjela. Dom, ki se je zdel tako trden in obstojen, za večno, kot sem nekoč sanjala, pa je bil le grad, pa ne kristalen, ampak iz ledu … Po premočnem ognju se je začel topiti. Pospešeno …
In ostala je luža solz … Prevelika, da bi se kmalu posušila. Tam, kjer je nekoč stal sanjski grad, pa je ostala praznina … Z dvema prekrasnima deklicama na kolenih te praznine …
Zavem se, da ljubezen, za katero sem v nekem trenutku res verjela, da je prava, ena in edina, sploh ne obstaja. Da ni pravega, da ni princa na belem konju, s katerim živiš srečno do konca svojih dni …
Najbrž je res; če nisi samozadosten, se težko sprijazniš s tem, da se tisto vsakovečerno sanjarjenje nikdar ne bo uresničilo …
In začela bom iskati svoj svet in si skicirati nov grad, manjši, pa vendar moj mali grad, v katerem se bom naučila ljubiti sebe. Sama ne bom nikdar več. Za svoje otroke se bom našla. Za njih se bom vzljubila …

Tudi takrat sem se zavedala, da je lepo bit živ, ne glede na vse, kar se mi je zgodilo. Tisto poletje nas je vzela na morje moja predraga prijateljica. Ampak, ko smo prišle na morje, kljub vsem stvarem, ki so me takrat dušile (dva odvetnika sta se v tistem času že odrekla mojemu primeru, ker naj bi bil dejansko nerešljiv, finančno pa sem bila pod pragom revščine), sem se vseeno zavedala, da je življenje lepo. Hitro sem našla razlog, da sem si dvignila serotonin. Samo globoko sem vdihnila, zavonjala morje, v daljavi opazovala lučke morskega mesta, za sabo zaznala svetilnik, pred sabo pa ugledala dolg kamnit pomol. Že takrat sem se naučila, da je vse, kar je okrog nas, vredno. Da lahko z eno samo mislijo spremenimo stvari. Ali pa jih navidezno vsaj pospravimo na rob mize, da ko pridejo čas, volja in moč, jih še enkrat preučimo in rešimo, kot je treba.

Tretji del:  Nov list v knjigi življenja

Najbolj od vsega sem vesela, da sem se naučila užiti dan. Vsak dan, kot se le da. Da ko, prijetno utrujen, ležeš zvečer v posteljo, se ti po mislih porajajo razni vtisi smešnih ali pa malo manj smešnih prigod, ki si jih doživel čez dan, in da si za vsako lahko hvaležen. In v tistem času sem se naučila biti res samo srečna, ker sem živa in ker imam zdrave otroke.
V tistem času sem bila zelo aktivna. Nisem imela obstanka. Ker mislim, da če bi se takrat ustavila, bi se že takrat zlomila. V duši sem bila izčrpana in prepričana sem, da če ne bi imela otrok, ne bi zmogla vsega preživeti v znamenju humorja in aktivnosti. In imela sem ogromno srečo, da sem bila obkrožena z ljudmi, ki so imeli v tistem času isti ritem srca.
Zavedam se, da vsak bije svoje bitke v življenju. Vsakemu se zdi njegova najtežja in tudi meni se je zdela moja, v tistem času, ko sem jo bíla (danes vem drugače, žal je mnogo preveč mamic, ki nimajo te moči, ki sem jo imela jaz, da sem res odšla, ko je bil še čas). Kljub temu pa sem ves čas večino mojih strahov skrivala pred svetom in se jih trudila prikriti, saj sem bila naveličana dveh vrst ljudi. Prvih, ki so me kovali v nebo, in drugih, ki so me obsojali in name kazali s prstom. Veliko lažje je bilo, če sem se pretvarjala, da je vse v redu, pa so tudi drugi pozabili, da preživljam hude čase. Tako je bilo vsem lažje. Redkokateremu sem zaupala, kaj se je v mojem svetu, v mojem srčku in mislih zares dogajalo. Redkokdo je vedel, kaj se je vse dogajalo, preden je zares prišlo do prodaje hiše. Redkokdo je vedel, kaj sem morala prestajati na sodiščih zaradi deklic. Stvari, ki sem jih globoko v sebi skrivala. In zaupala le psihologinji, h kateri sem redno tedensko zahajala.

Počasi so prikapljale resnice na dan. Hišo smo prodali. Z velikim minusom. S še večjim, ker sem morala plačati preživnino za njegovo prvo hči, da smo hišo sploh lahko prodali. Posledice so bile sicer hujše, kot so mi napovedovali bližji, ampak sem vsaj mirno spala. Ne kmalu, ampak sčasoma.

Avtorica besedila: Kali

1 thought on “Polomljena krila”

  1. Ah, to življenje. Ko še zdaleč ni vedno rožnato… pa naj se še tako trudimo.
    Vedno je lažje, če imamo koga, s kom podelit, otroke, ki navdihnejo ter dajo smisel in dovolj sredstev, da zmoremo. Da se ne pojavimo pred ponovnim zlomom.
    Kali, z upanjem na vsak nov dan. Obsijan z žarki sončka. Ter posut z otroškim veseljem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI