foto: osebni arhiv
foto: osebni arhiv

Prvič smo se skupaj gnetli za mizo, ob kateri smo nazdravljali 60 letnici Stojana Ščurka, kar sem opisala na teh straneh. Drugič smo se objemali na Dejanovem Vindelu in se kmalu zatem zatem našli na obali, kjer sva obljubila, da prihodnji dan prideva na zajtrk. Vse odtlej imam občutek, da iz dovolj divje, materinsko domače in okusov polne Butulove Manžane, še sploh nisva odšla.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ko človek stopi na vaše posestvo, začuti neomajno divjini, ki sta jo dva para pridnih rok ukročila le toliko, da je ljudem iz ‘mesta’ bližja. Kako se je ta zgodba o Turisticni kmetiji pričela?
Delo na kmetiji mi ni tuje. Že od malih nog sem pomagala pri kmečkih opravilih najprej skupaj z nonotom in nono, nato z očetom in mamo. Vedno je bila kmetije glavni vir preživetja v naši družini na Manžanu in tej tradiciji ostajam zvesta tudi sama. Resda v novi obliki, preobleki, kot jo lahko imenujemo Turistična kmetija, a v bistvu smo naši tradicionalni pridelavi v Istri dodali le novejšo, sodobnejšo obliko prikaza dejavnosti, pristopa in trženja. Po srednji šoli sem se zaposlila v računovodstvu, a ob tem sva z Mitjo vedno bila kreativna in podjetna, saj sva ob službah vedno tudi kaj počela. Najprej za dušo, a kmalu je postalo zanimivo tudi za druge in sva jim ponudila ter tako dobila potrditve, da sva na pravi poti. Velik preobrat se je zgodil ob vstopu v novo leto 1999, ko mi je Mitja kupil knjigo z naslovom Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod.  Tudi v sanjah si ni predstavljal, da jo bom vzela tako zares. No, kakor koli že, od takrat nič več ni bilo tako kot prej. Dvajset let dela v računovodstvu, sem obesila na klin in iz dobro plačane službe odšla na svojo novo pot. Ko sem bila v še v službi, sem začela s popoldansko obrtjo, da smo si začeli graditi nov dom. Kupila sva industrijski šivalni stroj, šla sem na tečaj in začela delati. Najin prvi projekt so bili otroški slinčki. Ko sta otroka zaspala, sva z Mitjem na sredo našega 30 kvadratnih metrov velikega stanovanja, zvlekla šivalni stroj. Jaz sem šivala, Mitja je pakiral. Posel se nama je širil in čez nekaj let sem prevzela še prodajo izdelkov za enega od italijanskih proizvajalcev.
Poslovne partnerje je bilo treba včasih peljati na kakšno večerjo in ker mi je vedno zmanjkovalo časa sem jih peljala kar k nam domov. Pripravila sem jim domačo hrano in ponudila naše vino. Ljudje so bili navdušeni. Tako se je začelo. Potem se je Mitja dogovoril, da so nekajkrat letno k nam na priprave prišli športniki iz Češke. Jaz sem jim le kuhala, Mitja je poskrbel za treninge. Kar nekaj reprezentantov sem ‘posvojila’. Lukaš Melich je k nam prišel prvič, ko je bil v bistvu še otrok. Tudi Primož Kozmus je npr. eden od mojih otrok. Vsi me kličejo mama.
Kmalu smo začeli organizirati še delavnice priprave hrane. Zadnja leta so tako dobro obiskane, da so polne še preden uradno objavijo datum. A veliko dela imamo na kmetiji in z gosti, ki nas obiskujejo. Med njimi je veliko tujcev. Lahko bi rekli, da jih je tudi okoli 85 %. Do sedaj, če prav štejemo je pri nas uživalo vseh obiskovalcev, iz kar 78 držav sveta. Kulinarični butik na Kmetiji, je naklonjen odličnim in čistim okusom Slovenske Istre in slovenskega Sredozemlja. Vse to in še več boste doživeli ob obisku enega najbolj originalnih, posebnih in samosvojih hramov avtohtone kulinarike, kjer obiskovalcem ponudimo ne le izvrstne jedi, ampak tudi svoje srce. To ljudem odpre nepozaben pogled v enkratno deželo, njene čiste sezonske pridelke in načine priprave jedi, o katerih  nisto niti upali sanjati! Domačija Butul je učni center najboljše gastronomske fakultete na svetu – UNISG iz Pollenza. Z mladimi radi delamo in jih radi gostimo. Tako pri nas na Domačiji Butul, kot tudi na naših predstavitvah v tujini.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Tvoja ljubezen do zelišč in hrane, ki raste okrog vas, je posledično pripeljala do odličnih marmelad, posebnih sirih in drugih dobrot. Kako si pričela pripravljate vse te dobrote, ki nastajajo pod vajino znamko?
Ko smo se vselili sem okrog hiše posadila cvetje. Kmalu sem ugotovila, da to ni bila najboljša ideja, saj se je poleti vse posušilo. Zato sem namesto rož posadila zelišča. Tako je počasi začel nastajat naš sredozemski zeliščni vrt. Zakaj ravno sredozemski? Ljudje se ne zavedajo, da Slovenija zaradi koščka morja in značilne klime spada v tudi v Sredozemlje. Z imenom smo hoteli ljudem povedat, da imamo na tem koncu države čisto drugo klimo. Ko je pozimi v večini Slovenije sneg pri nas nabiramo kakije in prva zelišča. Že februarja se podamo nabirat šparglje.
Ko je leta 2010 mestna občina Koper objavila razpis za nove turistične produkte, so se prijavili s projektom zeliščni vrt. Vedeli smo, da ljudi to zanima in da o tem premalo vedo. To je dediščina, ki jo je treba ohranjat in delit naprej. Ne nazadnje je to tudi alternativni način zdravljenja.
Spet je šlo ven nekaj trt refoška zato, da tam lahko raste okrog 60 različnih zelišč. Imam material o zeliščih, opisi z recepti, že pripravljen tudi za knjigo. Rdeča nit moje kulinarike so zelišča. Z zelišči sem rasla gor. Pri nas jih najdete povsod, v marmeladah, v želejih, iz njih delamo sokove, dajemo jih v sir, mešamo jih v sol iz Sečoveljskih solin.

Naše marmelade in želeji so res nekaj posebnega in nenavadnega. Črt jim pravi ‘mamine maze’.  Res jih je veliko. V njih pa povezujemo denimo figo in sivko, ringlo in pehtran, slive, hruške in ingver, med in cimet. Pa ne kakršenkoli cimet, ampak natančno tisti, ki smo ga sami zvili na Sri Lanki.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Vajine sledi puščata tudi na Sri Lanki. Kako sta zajadrala tja in kaj vse počneta tam?
Na to otoško državo v Indijskem oceanu, sva se odpravila na potovanje. Močno naju je gnalo zanimanje, kje rastejo sloveča zelišča in seveda cejlonski čaj. V državi je nastopil mir, tako da sva se po Zanzibarju, Kubi, Afriki in Kanarskih otokih, odpravila še tja, na svojo učno pot. Najin vodič je bil Shelie De Silva, s katerim sva se spoprijateljila, ko naju je vozil naokrog in nama pokazal vse tisto, kar naju je zanimalo. Bila sva tudi gosta v njegovem domu, ki so ga prav takrat širili. Ko sva se po nekaj tednih vrnila in strnila vtise, sva sklenila, da Shelieju pomagata pri gradnji. Jaz sem se odpovedala svoji mesečni plači, ki je na Sri Lanki zadoščala za streho in še kaj. Ob letu sva se odločila, da preveriva, kako je Shelie vnovčil darilo. Prijateljstvo smo poglobili, navezali tesne stike s krajani v vasi Punchamalakanda v bližini Kosgode ob Indijskem oceanu, nekoliko južno od prestolnice Colombo, in jim pomagali pri nabavi očal, računalnikov  in drugem. Na Sri Lanki sva se v zadnjih devetih letih udomačila, počela pa sva pravzaprav vse tisto, kar počneva tudi doma. S svojo navdušenostjo sva prepričala številne prijatelje in znance, da se odločajo za obisk Sri Lanke. Prepričala pa sva tudi Shelija in Wasano in skupaj smo zagnali prvo turistično kmetijo v Aziji, ki je od letošnjega januarja dalje kar polno zasedena. S svojimi povezavami in vedenjem, pomagava doživeti dopust v tropski otoški državi številnim, ki se na naju obrnejo, od njih pa ob prihodu pričakujeva zgolj to, da s seboj prinesejo steklenico slovenskega vina in da pustijo evropske navade doma ter se predajo pristnim izzivom, ki jih ponuja ta država in ljudje v tem čudovitem kotičku sveta.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Vem, da imaš za hišo gugalnico, ki sem jo lahko preizkusila tudi sama. Najdeš tam res mir, ki ga gotovo potrebuješ ali še kaj več?
Gugalnico mi je kupil Mitja za rojstni dan in postavili smo jo v našem zeliščnem vrtu. Ja, tudi tako najdem svoj mir in malo lebdim, z nogami v zraku ter se prepuščam vetriču ob žvrgolenju ptičkov in z nekoliko zviška pogledam na čudovito naravo s pogledom preko oljčnikov in vinogradov ter kraškega roba tja do Slavnika na vzhodu pa proti severu mimo tržaškega zaliva celo do Triglava. Če pa se obrnem v drugo smer, lahko ob zibanju zagledam preko koprskega zaliva, vse tja do italijanskih Dolomitov.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Gotovo to ni edini način za polnjene akumulatorja. Kje vse najdeš navdih za svoje recepte?
Navdihov imam veliko. Ideja se mi porodi v mislih in četudi jedi vedno ne poskusim vem, da je dobra. Prepričana sem v tisto, kar delam in v tisto, kar ustvarjam. Veliko je prepričanih, da dajemo nekaj posebnega v našo hrano,  se k nam tudi vračajo. Ljudje so nad tem, kar delamo in kar jim pripravimo preprosto navdušeni. In vsak zadovoljen gost, nam je poseben navdih. Četudi sem zaradi zgodnjega vstajanja in večernega pospravljanja utrujena, dam vedno vse od sebe. Tako so ljudje pri nas zadovoljni. In če to še iskreno izkažejo, povedo, te objamejo in kdaj od sreče in navdušenja tudi potočijo iskreno solzico, je to, to. S tem te navdajajo in s tem te tudi napolnijo. Ko delamo, res delamo, ko pa se je treba ustaviti, ko telo zahteva počitek, kupimo letalske vozovnice za Šrilanko in odpotujemo. Pomembna sestavina življenja, je tudi spoštovanje samega sebe. Če nimaš rad sebe, ne moreš imeti rad ne narave, ne drugih ljudi.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ponujata sobe, mini apartma in tudi najem stanovanja v samem Kopru. Za kako posebnega in neklasičnega turista ali pohodnika, je vajina ponudba namenjena?
Domačija Butul je na Manžanu, vasici oddaljeni 5 km od centra Kopra, ki je poznana po svojem Sredozemskem zeliščnem vrtu, odlični kulinariki in prostoru, kjer vsakdo najde nekaj zase. Ob vonju morskih širjav in čarov Sredozemlja se tu srečamo z oljko in oljčnim oljem, malvazijo in refoškom, lokalno hrano, pripravljeno na vrhunski način. Pripravljamo tematske kulinarične delavnice (tudi individualne), imamo zgodbe s tradicijo. Prirejamo team buldinge, degustacijske večerje ali kosila, ljudi izobražujejo o uporabi zelišč iz našega okolja, povezani smo z lokalnimi kmeti, ribiči in vinarji.
Istrski zajtrki in istrske malice na Kmetiji Butul, so nekaj posebnega, saj so sestavljeni iz lokalnih in sezonskih sestavin, ki jih večinoma pridelamo sami, ali pa s sodelovanjem z lokalnimi ponudniki. Naš kulinarični butik je naklonjen odličnim in čistim okusom Slovenske Istre in slovenskega Sredozemlja. Na kmetiji lahko tudi prespite in tu preživite aktivne počitnice. Izleti v okolico so na dlani. Obisk enega najbolj originalnih in samosvojih hramov slovenske avtohtone kulinarike, je preprosto povedano rajski.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Pogovarjala sem se s Tatjano Butul, s katero podarjava celotni paket njihovih dobrot. Sprašujeva pa, kateri del prebrane zgodbe se vas je najbolj dotaknil. V petek bo Tatjana izbrali odgovor, ki ga bo prav tako obdarila.
info:
www.butul.net
FB stran
tel: (05) 631 17 77

4 komentarjev na prispevek “Rajski hram slovenske avtohtone kulinarike”

  1. Najbolj se me je dotaknil del intervjuja o pomoči prijateljem na Šri Lanki.
    Pri večini humanitarnih organizacij me najbolj moti to, da ljudem dajo hrano/potrebščine, s čimer postanejo odvisni od te pomoči. S pomočjo nakupa potrebščin/orodja, pa lahko ljudje sami služijo svoj “kruh”, s čimer se jim povrne dostojanstvo in neodvinost. In očitno sta zakonca Butul pripomogla, da ljudje živijo dostojanstveno, neodvisno in s ponosom!! Respect!

  2. Najbolj se me je dotaknilo dejstvo,da se je ga.Tatjana odpovedala celi plači in s tem pomagala na SriLanki. Pa zelo mi je všeč,da jo vsi kličejo mama 😁

  3. Najbolj se me je dotaknil oz mi je vzbudil zanimanje del o nenavadnih kombinacijah zelišč s sadjem in posebnih marmeladah. In vsekakor me je cel zapis vzpodbudil, da v bližnji prihodnosti kmetijo z družino obiščemo.

  4. V bistvu je cel intervju tak, ki se dotakne in pusti sled.
    Morda kar tale:
    ”Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod. Tudi v sanjah si ni predstavljal, da jo bom vzela tako zares. No, kakor koli že, od takrat nič več ni bilo tako kot prej. Dvajset let dela v računovodstvu, sem obesila na klin in iz dobro plačane službe odšla na svojo novo pot…”
    Zanimiva pot. Pot uspeha. S predanostjo in občutkom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI