foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

O tesnobi ne moreš pisati, če te nikoli še ni oplazila. Ne moreš je razumeti, vse dokler je ne zagrabiš z obema rokama in jo posedeš na stol ob sebi. Ne moreš pametovati, deliti nasvetov vse dokler, ji nisi gledal v oči.
Knjigo imam na polici že nekaj mesecev in želela sem, da o njej napiše kaj moj mož, potem pa jo pošljem v svet še komu, ki jo ta hip peklensko potrebuje. On je javno spregovoril o njej, ko je za Val 202 (pogovor je tukaj) govoril o svojem odnosu do prizadete hčerke. Takrat so se ljudje okrog mene razgovorili o lastni izkušnji. O trenutkih brezupa, ko na zunaj izgleda, da ni prav nič narobe. Imam občutek, da se tesnobe sramujemo.
Potem je nekega zimskega dne, ko časovno nisem uspela rešiti tistega, kar bi morala in sem že hitela k drugemu opravilu, zajela slabost, ki sem jo pripisovala dvojni kavi. Ni pomagalo niti ležanje na zofi moje psihologinje in zdelo se je, kot da se bom počasi pogreznila sama vase. Enkrat me je stiskalo na področju srca, spet drugič na moji desni. Plitko dihanje je vedno znova le potiskalo ščemenje v glavi proti temenu in nezmožnost počitka sililo k bruhanju, ki ga ni hotelo biti. Najhuje je bilo, ko sem z obema hodečima otrokoma stala v trgovini in potegnila iz žepa seznam oblačil za vse tri ali takrat, ko je bil drogerijski listek za mojo bit preprosto predolg. Večji trgovski centri me niso nikoli prida zanimali, vendar v akutni fazi ni pomagalo niti, če sem si prigovarjala, da bom zdaj, zdaj, zapustila prehrupni prostor.
Ne vem v kateri točki je vse pričelo pojenjati. Njemu je pomagal redni tek, jaz sem pričela dajati vse načrte, sezname in opombe ven iz svoje majhne glave. Zavestno sem nehala obremenjevati možgane s stvarmi, ki jih nisem mogla rešiti in ne, nisem se zaprla v osamo in kljub svojim trem otrokom pričela meditirati. Živela sem naprej, kot doslej, vendar z nekaj manj stresnimi momenti. Zavestno sem začela dihati globje, črtala iz seznama vse tisto, kar ni bilo življenjskega pomena, predvsem pa sem začela zavedati, da sveta ne bom rešila sama.
Ne gre za dejstvo, da so napadi anksioznosti povsem izzveneli. Nedavno me je na poti v prestolnico ob prehitevanju v tunelu, spet grenko stisnilo in občutek, da ne bom zvozila, me je skorajda povozil. Vendar je nekaj kančka strahu čisto na mestu in občutek ustesnjenosti, ki nas zaščiti pred čim nevarnim, povsem zdrav.
Morda je tesnoba le tisti mehanizem, ki našemu telesu sporoča, da je včasih treba zadihati, skrbi spraviti na plano in se zavedati, da sveta ne bomo rešili mi sami. S tesnobo lahko preko črnega in lepljivega tunela preprosto stopiš na svobodo.

foto: Doris Markač
foto: Doris Markač

O pozitivnih učinkih naravnega CBDja, napišem kje drugje, podarjam pa knjigo, ki jo nemara potrebuješ ti ali kdo ob tebi. Dvigni roko, ki se ne misli več skrivati. Žrebamo v četrtek.

29 komentarjev na prispevek “S tesnobo na svobodo”

  1. Petra DVIGAM ROKI, knjige so moja bolezen, moje veselje, včasih na njo pade tudi kakšna kaplja iz oči. Prijeti to njeno težo in iz nje dobiti nekaj za v poduk ali sprostitev, kdo bi se upiral. Če je človek knjigožer, ostane odvisnik od knjig.

  2. Dvigam roko, ker je ta knjiga visoko na mojem seznamu branja. In ker iskreno že več kot leto dni na glas povem vse o svoji depresivni psihi. Za to je v tej naši družbi potreben pogum, čeprav je vsak drugi sogovornik skoraj na istem 😉

  3. Tudi jaz DVIGAM ROKO … nesebično bi jo podarila nekomu, ki bi jo ta trenutek močno potreboval – ne najde izhoda, sama pa tudi nimam ne moči ne znanja, da bi lahko pomagala …

  4. Tudi jaz dvigam roko, saj bi jo rada podarila bližnji osebi, ki se, tako zelo mlada, že dolgo časa bori s tesnobnimi občutki.

  5. Dvigam roko, ker zelo dobro vem, o čem govoriš. Nekako sem se naučila obvladati njene prihode (meni seznami, na primer, pomagajo), ampak kako zelo me ima v (potuhnjeno, ves čas, nekje iz ozadja) v primežu, sem spoznala pred kratkim med – plavanjem. Ko sem se najbolj sprostila, me je najbolj zagrabila in ni in ni pustila do osvobajajočega vdiha.

  6. Tudi jaz dvigam roko, sama sicer nimam kakih posebej hudih napadov tesnobe, prikrade se le občasno ponoči, imam pa hčerko, ki se sooča s tem izzivom in ji jaz ne znam pomagati. Vesela bi bila knjige, saj mislim da bi nama bila obema v pomoč. 🙂

  7. izberi mene, izberi mene. res je hudic, ko te ne izpusti iz tesnega objema tale gospa… kot da imas na obisku kanadsko teto z velikimi joski in zadahom.

  8. Pozdravljeni
    Sem nova na tem področju in bi mi prav prišla takšna knjiga. Prvič sem doživela napad 3.6.2017, temu je po treh tednih sledil drugi hujši. Vsak dan se spopadam s tesnobo, včasih uspešno, včasih pa sem poražena. Zato se priporočam.

  9. Te knjige bi pa bila zelo vesela kajti se ze 4 leta spopadam z tesnobo depresijo anksioznostjo panicnimi napadi ….

  10. Tudi jaz dvigam roko, letos sem bila večkrat v situaciji, ko se mi je zdelo, da ne bom zdržala – tesnobaaa zaradi osebne situacije in strah pred svojo potjo in negotovostjo. Sem prebrala nekaj odlomkov v knjigarni MK v Europarku in takoj so me oblile solze. Prav to sem tudi jaz doživela. Prosim, če je še kakšna na voljo…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI