foto: Petra Greiner

Postati zobozdravnica ni bila moja želja iz otroštva. Pravzaprav do 4. letnika gimnazije sploh nisem razmišljala o tem. Edino, kar sem si želela, je bilo delo z otroki. Prva misel je seveda bila vzgojiteljica. Vendar se v pogovorih nihče od ožje niti širše družine ni strinjal z mano. Zaradi dobrih ocen v šoli so vsi ciljali višje, predvsem v naravoslovno smer – medicina, farmacija, mikrobiologija…. kar mi je tudi vse nekako ‘dišalo’, vendar nič ni bilo tisto pravo. Spominjam se samo izjave svoje botre, ki je rekla, naj grem študirati stomatologijo, saj bom potem lahko otroška zobozdravnica in bom torej delala z otroki. Ker je sama medicinska sestra je v hecu tudi predlagala, da bo ona moja asistentka, ko bom imela zasebno ambulanto. Na informativnem dnevu na Medicinski fakulteti v Ljubljani je sicer kazalo slabo,saj sem se med posnetkom carskega reza onesvestila,  vendar se je do takrat očitno že izoblikoval glas v meni, ki je želel, da vztrajam na poti stomatologije. Botrin načrt se je sicer izjalovil že v začetku, saj sem se preselila v Maribor k ‘svojemu’ zobozdravniku, sedaj pa je teta že upokojena, o moji zasebni ambulanti pa ne duha ne sluha. Že med študijem sem ugotavljala, da mi gre veliko bolje pri delu z otroki, zato sem tudi ob prvi zaposlitvi želela delati v šolski ambulanti. Ker me to delo resnično navdušuje in izpopolnjuje, mi ni bilo nikoli žal, da sem se odločila za ta poklic, teti pa sem tudi hvaležna, da ga je predlagala.

Delo z otroki mi je bilo od nekdaj zelo prijetno. Pri 14ih letih sem dobila mlajšo sestro in ji bila skoraj mama. Ne spomnim se, da bi mi bilo kdaj tečno, verjetno pa je bila ta priložnost uvod v moje navdušenje nad delom z otroki. Kasneje sem to navdušenje stopnjevala 5 let kot skavtska voditeljica, večinoma otrok v starosti 7-10 let. Takrat sem spoznavala, kako  vedoželjni, izvirni, resnicoljubni in iskreni so otroci. Eni sicer bolj, drugi manj zahtevni, vendar od vseh se lahko odrasli veliko učimo. Med študijem in v prvih delovnih izkušnjah pa so mi sploh prirasli k srcu ravno zaradi te svoje resnicoljubnosti in iskrenosti. Kasneje, v času prvih dveh materinstev,sem spoznavala, da z otrokom nikoli ne moreš biti domač, če sam nisi tako iskren kot on. Zato imam pri delu z otrokom pravilo, da mu nikoli ne lažem. Morda mu nekaterih stvari ne povem direktno kot odraslemu, temveč malo v prispodobah, ki so njemu lažje razumljive, a ne skrivam, da lahko popravljanje zobkov boli ali, da lahko kdaj teče kri. Predvsem pa mu skušam tiste težke situacije tudi časovno omejiti, da si zna predstavljati, kako dolgo bo neprijetnost trajala. Upoštevam tudi to, da se otrok v moji ambulanti počuti sprejetega, da pozna stvari okrog sebe in tako lahko vsaj približno pričakuje, kaj se (mu) bo dogajalo. Včasih za tako ‘udomačitev’ potrebujem tudi 5 obiskov ali celo leto, vendar sta trud in vztrajnost na koncu vedno poplačana tistega dne, ko se otrok samostojno usede na zobozdravniški stol. Ko je otrok enkrat ‘udomačen’, če si smem sposoditi to besedo, oziroma mi res zaupa, običajno nadaljnji posegi sploh niso travme, tudi če gre za lokalno anestezijo = injekcijo ali celo puljenje zoba. Ne moreš pa tako delati in otroka ustrezno pripraviti, če je prvi obisk zobozdravnika zaradi bolečine, saj je takrat moja glavna naloga, da ga te bolečine rešim. Žal, pogosto s še dodatno trenutno bolečino in v okoliščinah, ki so otroku popolnoma neznane.

10532458_10152248141821444_7851800783462291618_nPonos in veselje, s katerim predšolski otrok zapušča ordinacijo z novo plombico, nepričakovani objemi zahvale, pozdravljanje na ulici ali na šoli že od daleč in komentarji staršev, da njihovi otroci komaj čakajo, da gredo k zobozdravnici, so več kot dokaz, da sem s takim delom na pravi poti, da vzgojimo generacijo otrok, ki jim obisk zobozdravnika ne bo bav-bav. Hkrati pa se moram zahvaliti tudi svojim asistentkam – prejšnji in sedanji, ki imata tudi zelo dober posluh tako za starše kot otroke. Z njima je delo še lažje.
Sprejemam dejstvo, da je vsak otrok drugačen, da v isti situaciji vsak drugače reagira, da celo,iz nepojasnjenih vzrokov, mu jaz kot osebnost ne ustrezam, vendar, če bi dala na kup otroke, s katerimi je od začetka resnično težko sodelovati, ali celo nikoli ne pridemo do prej omenjene udomačenosti, bi verjetno našla nekaj skupnih značilnosti, drznem si reči, v načinu vzgoje.
Najhujša je situacija, da starši otroka ne pripeljejo k zobozdravniku, dokler ga ne boli zob, čeprav že dlje časa opažajo npr. luknjice na zobeh. Zato priporočamo redne kontrole na pol do eno leto (glede na stanje zob) od izrasti prvega mlečnega zoba oziroma najkasneje pri enem letu.
Sledijo primeri, ko starši sicer otroka pripeljejo k zobozdravniku preden se pojavi bolečina čeprav že ima luknjice, vendar ga predhodno ne pripravijo ustrezno na situacijo. Nekateri otroke vzpodbujajo, češ, saj ne bo nič, vendar jim hkrati obljubijo nagrado po končanem pregledu. Taka vzpodbuda otroka zmede – zakaj le bo dobil nagrado, če ne bo nič? Hkrati pa ne dovoli niti pregleda zobovja, saj mu je bilo rečeno, da ne bo nič. Resnično je bolje, da se z otrokom pred obiskom pogovorijo, da mora zobozdravnik redno pregledovati zobe npr. ker starši tako dobro ne vidijo v usta, ker se niso o tem nič učili ali ker doma nimajo takih pripomočkov kot jih ima zobozdravnik. Z nagrado ali morebitno kaznijo pa počakajo do prvega obiska, da vidijo, kako se bo otrok obnašal. Obstaja veliko otroške literature in risank, ki razlagajo delo zobozdravnika in njegovo opremo. Meni osebno je najbolj pri srcu knjiga Zgodbe doktorja Zobotigra (iz džungelske ambulante).

10678822_716869655059966_7789850547888868171_nV primeru, kadar otrok dlje časa ne sodeluje, običajno predlagam staršem kot vzgojni ukrep neko prepoved – npr. dokler zobje ne bodo pregledani ali določen zob popravljen ali izpuljen, ne sme gledati svoje najljubše risanke ali ne sme jesti sladkarij ali nekaj, kar otrok zelo rad počne. Kadar se starši tega držijo, večinoma tudi otrok drži besedo in se poseg lahko izvede.Veliko pa je takih staršev, ki v taki frustrirajoči situaciji otroku zagrozijo s prepovedjo vsega (sladkarij, risank, tablice, celo odhoda na počitnice….), potem pa se tega že naslednji dan ne držijo več. In tudi otrok se pri naslednjem obisku ne izkaže nič boljše. V takih primerih staršem res poudarim, naj se odločijo za eno in to takšno stvar (včasih jo zapišem tudi v njihovo kartoteko), da se je bodo lahko dosledno držali.
Menim, da se v iskrenosti do otroka skriva najlažji način vzgoje. Tako že v naprej vem, da bo obisk najverjetneje neuspešen, ko stopita otrok in starš skozi vrata, otrok morda objokan, starš pa ga opogumlja z besedami, saj ne bo nič, saj ti bo zobozdravnica samo pregledala zobe. V kartoteki imam namreč večinoma od prejšnjega obiska zabeleženo, kaj smo se dogovorili in otroku pokazali, da bo potrebno tokrat narediti (primer, ko je naslednjič potrebno popraviti majhno luknjico – otroku prikažem pripomočke, inštrumente in materiale, ter mu približno opišem, kakšen bo občutek in kako dolgo bo trajalo). V takih situacijah si želim, da bi lahko delala samo z otroki, torej brez prisotnosti staršev. Otroci si namreč zelo dobro zapomnijo stvari in jih težko pretentaš. Hkrati pa vem, da je večini otrok v neprijetni situaciji veliko lažje ob prisotnosti staršev, sploh če jih ti vzpodbujajo in tudi sami sodelujejo v dani situaciji.

Včasih opažam tudi, da se nekateri otroci popolnoma drugače obnašajo ob spremstvu očeta kot ob spremstvu mame ali celo starih staršev. Takrat predlagam, da otroka spremlja samo tisti, pri katerem otrok sodeluje. Tudi, če ima eden od staršev izrazit strah pred zobozdravnikom, je običajno boljše, če ga spremlja nekdo, ki tega strahu nima oziroma ga zmore tako obvladati, da ga ne projicira na otroka.

Ana Bradač dr. dent. med., bo odslej naša hišna zobozdravnica in za začetek se nam je le predstavila, da se ne boste po nepotrebnem vikali.

3 komentarjev na prispevek “Samo ena je zobozdravnica Ana”

  1. Pozdravljeni.

    Nočem nič obtoževati mojih zobozdravnikov v otroštvu, ampak na tak način mi pa res niso predstavili svojega dela. In ja, ko se enkrat strah pred zobozdravniki zažre v tvoje zobe, se ga je zelo težko znebiti.

    Ko bi le bilo več takih zobozdravnic kot ste vi Ana.

    Lp

  2. Bravo! Sama sem se zaradi precej neprijetne zobozdravnice in kasneje ortodontke, soocala s strahom pred zobozdravniskimi posegi. Sele ma faksu sem odkrila res prijaznega zobozdravnika in ortodontko. Bravo za vas trud in odnos do otrok!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI