foto: Lora Zver
foto: Lora Zver

Najprej so bile skodelice, nato je prišla Polona Pačnik. Na daleč sem zavonjala sorodno dušo in ker se nisva našli ne v prestolnici, še manj v drugem največjem mestu, sem jo povabila na naš koncert sredi maja. Od takrat besede niso več potrebne, vi pa jo morate spoznati skozi najin klepet. In ko vam bodo prihodnjič želeli prerokovati s kave jim pojasnite, da s pitjem iz polonapolona skodelic, svojo usodo kreirate sami.
Polona, kaj zate pomenijo neuspehi, čutiti mrzlo dno in viharji ob malem lesenem čolniču? Je zate pogled, ko stojiš na glavi res barvit, kot pravim sama in nas vse to potiska v ‘pravo smer’? Sprašujem zato, ker sem velikokrat od vsega omenjenega utrujenega. Tebi bom verjela.
Mene so vzgojili v takega garaškega konjička, pa takrat kadar čuti mrzlo dno moj TRR ali kadar čoln zalilejo “first world problems” (“O boh, zamudila sem plašč na razprodaji” ali “o boh, soseda se zihr norčuje iz moje velike riti” ali “o boh, nikoli več jih ne bom imela trideset”) grem delat. Če ne morem risat, pisat al počet česa produktivnega, grem pa pa po predalih pospravljat. Na to imam vsaj vpliv, če že ne morem prisilit svojih otrok naj si ne delajo težav v življenju ali če ne morem odločati o življenju in prostem času svojih staršev. Takrat ko je šlo pa zares, sem bila pa precej bol bedna. Večino časa sem plavala med dvema skrajnostima – ali sem se brezupno zaletavala in poskušala reševati stvari, za katere sem vedela, da so nerešljive, ali pa sem od viška adrenalina vsa zgonjena spala. Sama mislim, da sem bila precej slaba opora možu in beden zgled mojima hčerama, ampak, na srečo oni trije vidijo to povsem drugače. Hčeri pravita, da nista opazili katasrofe (jupi! Na temu smo delali!), mož pa, da sem se borila kot lev in da sem bila dostojanstvena kot orel. Ampak kaj če pa rečt, če me ma pa rad, revež bogi.

foto: Romina Ivančič
foto: Romina Ivančič

Verjameš v ljubezni na prvi pogled preko neta? Tako sem doživela tebe. In ko sem te zagledala na našem koncertu v živo še s turkiznimi uhani sem vedela, da sem nisem zmotila. Za ljudi imam preprosto nos, za posebne duše pa srce.
Hahahah, ti čudežna Petra, maš skener naštiman na ta veliko resolucijo, jaz hodim pa s ta velikimi plašnicami po svetu. Večinoma ne opazim nič in ko se kaj menimo s frendicami najbolj trpim, ko pravijo “a si vidla/a si slišala/a poznaš…” … Jaz pa nič ne opazim in nikogar ne poznam. Šele ko mi kaj na glavo pade ali me kdo pocuka za rokav sem presenečena, kako sem nekaj tako finega lahko spregledala. Recimo, če me ti ne bi poklicala, ne bi nikoli brala tvoje kolumne v Graziji in nikoli ne bi vedla, da si moja inspiracija. In če sodim po tvojem članku v Graziji o posledicah popivanja (najdete jo tukaj) vem, da si v resnici moja sorodna duša.

osnutek koledar
foto: Polona Pačnik

Če vpraša kdo mene, si dosegla ‘velik met’. Uspeh, ki mu ni para. Lahko si zelo ponosna nase, ker smo tudi mi. Kakšne so na to temo lastne misli, ko na svoj vzglavnik položiš svojo, idej polno glavo in v miru zavzdihneš?
Ko sem narisala ta prvo šalco, nisem nič razmišljala. Oziroma vsaj ničesar o šalicah. Verjetno sem razmišljala, da bi bilo fino še eno rundo perila v sušilc vržt. Ko sem narisala ta deseto šalco, sem bila čist vznemirjena nad tem, da jih je deset ljudi v resnici želelo kupiti, razmišljala sem pa verjetno spet samo o tem, kaj bom pojedla za malico in če nutela manj redi, če jo posujem s chia semeni. Mislim, da mi je šele po parih mescih od daleč začelo kapljati, da bi od tega lahko imela en skromen biznis. Danes, z veliko hvaležnostjo rečem, da od skodelic dostojno živim. Glavi na povštru pa je bilo najtežje dobrega pol leta nazaj, ko sem imela vsega dovolj do žolča in nazaj. Moj biznis je tak res mini. Kar pomeni, da večino stvari delam sama. In da večina stvari nima prav dosti veze s tem zaradi česa sem sploh začela risati in pisati po skodelicah. Večino dneva sem odgovarjala na meile, se pregovarjala po telefonu in prekladala številke po excelu. Po par mescev skupaj nisem ne risala ne pisala. In bila čist gorka od foušljivosti nad frendicami ilustratorkam, ki so vse v zenu prav počasi risale. Potem sem imela rojstni dan in sem podarila za darilo en dober sklep. Da bom vsak dan vsaj 3 ure risala in pisala. Sem se morala za to še par mesecev resno pogovarjati sama s seboj, da sem prišla do nekega reda in žrtvovati cel kup stvari, ki so mi bile zelo prijetne. Skenslala sem kavo in klepet med službo, na Fb in instagram sem začela gledat samo dvakrat na dan, točno sem si določila koliko časa imam za emaile. Malo. In po novem jih šparam za konc dneva. Začela sem še malo bolj zgodaj vstajat in si mic po mic naredila prostor, da mi večino dni rata vsaj tri ure risat ali pisat. Oh, pa da se držim v kondiciji, to poskušam početi tudi čez vikend. Trenutno me to dela zelo srečno. In strašno zen.

foto: Polona Pačnik
foto: Polona Pačnik

Navsezadnje, kje se rodijo ilustracije, ki krasijo tvoje skodelice?
Velika večina ilustracij se rodi za tole mizo za katero zdaj pišem.
In za večino rabim več časa kot sem ji ga namenila. Verjetno obstajajo artisti, ki naredijo remek delo vsakič, ko primejo za svinčnik, ampak moj svinčnik ni tak. Moj svinčnik večinoma nariše taka jajca, da so samo stran za vržt, pa še enkrat za začet.

Pri nas doma, tvoje skodelice uporabljamo za čaj, kavo in juhe. Kaj te najbolj gane, ko vidiš kakšno skodelico v prav posebni uporabi?
Super mi je bila tvoja a juha v naši šalci. Ne spomnim se več kaj si kuhala, ampak vem, da je bila zelena, pa da sva se menili, da ni grahova. Jaz uporabljam cele šalce tako kot ti, za juhe (samo da večinoma kuham govejo, ker sem vzorna gospodinja), pa za muslije in pudinge tudi. Da ne govorim kakšno dozo sladoleda znam not nabasat. Tiste malo oškrabljene šalice nucam kot lončke za svinčnike, pa kot za zobne krtačke. Moj prijatelj Maximus je v razbito skodelico posadil kaktus, največji presežek Polonapolona šalične uporabe je bil pa kuhinjski mozaik, za katerega so uporabili skodelco, ki je po tleh zletela. TOP!

foto: Romina Ivančič
foto: Romina Ivančič

Se bo Frišno novo jutro spet kdaj prebudilo?
O ja, se bo. Samo ne bo več Frišno, pa ne bo več v slovenščini. Se matram, da bi pisala blog v angleščini, ki bi pasal k naši spletni strani, pa zavlačujem, ker se mi zdi, da moja angleščina ni na nivoju.
Potem si pa razlagam, da rabim bolši koncept, pa da rabim več fotk, pa da se rabim naučit hitreje risat, ali pa vsaj risat z barvami, pa da morem najprej predale po dnevni sobi pospravit, pa tipkovnico z zobno nitko osnažit, samo da lahko še malo zavlačuje, ker pri zavlačevanju sem res mojstrica.

 

Polona podarja Dianino skodelico. Sprašuje pa:
”act like a lady, fight like a ninja” se v slovenščino prevede:
a) Obuj si štikle s fajnvisoko peto in ne dovolit, da ti hodijo po prstih.
b) Bori se pogumno kot lev, zraven bodi plemenita kot orel in gracilna kot kamela.
c) Daj si gor živo rdečo šminko in povej kar misliš.
Napiši pravilen odgovor. Žrebamo v četrtek.

foto: Sanja Brumec
foto: Sanja Brumec

info:
www.polonapolona.com
FB
IG
Pinterest

24 komentarjev na prispevek “Skodelice za kave, hrano in kaktus”

  1. Ker si to ti napisala in ker vem, da ima Polona tudi rada rdečo šminko, ki ji tudi zelo paše, bi ugibala, da je pravilni odgovor c).

  2. Kako pa jaz pogrešam Frišno… zaradi tega bloga se bom še jaz poglobila v angleščino 😉
    Teža naloga. Lahko so res vsi odgovori pravilni. A recimo, da je ta:
    Bori se pogumno kot lev, zraven bodi plemenita kot orel in gracilna kot kamela.’

  3. Tudi jaz bi rekla “c”. To zato, ker so ljudje toliko bolj presenečeni, ko ostri in kvalitetni argumenti priletijo iz ust spolirane ženske / punce. Jaz sicer nisem spolirana, pa rdeče šminke tudi ne nosim ravno pogosto, a mi še vedno uspe koga presenetit 😀

  4. Bravo, dragi dami. <3 Ob prebiranju pogovora se mi je zazdelo, kot da sedim zraven pogovora vendar samo nemo poslušam in kimam. 🙂 Moj odgovor – B.

  5. Draga Diana bi si lahko nadela rdečo šminko in obula štikle in tako potencirala njeno gracioznost. A nekaj naj ostane Jackie in ostalim predhodnicam. Velja pa zagotovo, da je borila pogumno kot lev, bila plemenita kot orel. Pri zadnji primeri pa si dovolim še razmisleka. Odgovor B. Prijetno je bilo to branje. Obema veliko kreativnosti in svobode še naprej!

  6. Ooo, najs intervju 😊 pa šalcke so top 😍 jaz tudi držim pesti, da dobim Diano. Za odgovor pa – teoretično bi res lahko bili vsi, mislim da je najbolj pravilen pa B.

  7. Vse je prav, vse! Tako kot je prav vse, kar naredi Polona. To pravi tut moj hipster Ivan, (moja šalca, da ne bo pomote), ki je z mano že od Poloninega štarta, in full šteka te pravilne odgovore. V šalco grejo pa praviloma tut lego kocke naše tamale in moj jutranji stres (utopi se v vročem kafetu). Bravo obema! Čin!

  8. Čin čin obema. Kot že rečeno, najbolj ljubeča kava se pije iz polonapolona skodelic. Čuten intervju razkriva odgovor B, rdeča šminka pa daje dodaten pogum. Itak. Vsega dobrega tudi v prihodnje! 🙂

  9. c, itak. Joj prek Frišnega sem jaz sploh “srečala” Polono, takrat še v dobi blogov.. komaj čakam, da spet vstane od mrtvih (blog, da ne bo pomote)

  10. Vsi odgovori so pravilni, najpravilnejši od vseh pa je C.
    Samo še tapravo rdečo šminko si moram kupit in zmagam, to bom znala bolje kot kamelo v štiklah gracilno imitirat. Pa tudi dražje so štikle kot šminka, trenutno meni nedostopne. In šminka pusti krasen odtis na šalci!
    No, to. C.
    Polona je moja junakinja sicer.

  11. Ker je v fajnvisokih štiklah res teko hodit, še težje pa je da te kdo ne pohodi..se mi zdi to tapravi odgovor. Pravzaprav dobesedni prevod.
    Intervju se super bere!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI