foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

»Mami, ne čakaj me. Ne uzri me v vsakem trebuščku nosečnice, ne v vsakem malem otroku. Jaz sem namreč ves čas nekje tu blizu. Podpiram te.«

Umiranje otroka je bilo zame nočna mora, ki bi jo rada nehala sanjati. Želela sem si le, da bi bilo spet vse lepo in prav. Bolečino sem poskušala potiskati nazaj, kadar sem lahko. Izkoristiti sem hotela čas, ga preživeti tako, da ji bo čim bolj v redu. Pred otrokom ne smem jokati. Pa včasih vendarle sem. In nikoli ji nisem mogla stvari/občutkov tako dobro skriti, da jih ne bi odkrila. Neizgovorjeno še predobro čutijo.
Ko je prišel trenutek slovesa, sem ga tisti hip sicer sprejela. Ne pa tudi bolečine. Bolečino sem tlačila, kolikor se je le dalo. Pa vendar je prišla. Na začetku skoraj nevzdržna, ki boli in peče, ostra kot rez, stiska. Takšne dotlej nisem poznala. Kot prava rana, le da je psihična. V tolažbo je, da s časom otopi.
Žalovanje je proces zanikanja, jeze, žalosti, bolečine. Vsako terja svoj čas. Želim si, da si ga ne bi strogo odmerjali v smislu, koliko časa je (še) normalno. Vsak žaluje kot najbolje ve in zna. In bližnjic ni. Le daljšnice.
Žalovanje je povezano z jezo. Ko mi je umrl otrok, sem bila eno obdobje jezna na cel svet. Ker je življenje preabstraktno, da bi lahko bila jezna nanj, sem se pogosto znesla na bližnje. Dobro je bilo izvedeti, da je jeza ok, čeprav je neprijetna tako za tistega, ki jo izraža, kot za bližnje, ki prejmejo kakšno prho, ko je ne pričakujejo. Sprejemljive načine njenega izražanja in sproščanja sem našla v metanje robčkov v steno, hitri hoji ali pa v iskanju novih poti po bližnjih gozdovih in hribčkih, metanju storžev po gozdu in ne boste verjeli, kako blagodejni vpliv ima tudi bosa hoja po gozdu, še posebej, če so tla še malo mokra. Priporočam edino, da se prej našpricate proti klopom.
Iskanje razlogov za smrt je utrujajoče. Še najboljše se mi je zdelo pojasnilo zdravnice, da je dejavnikov za rak vedno več. To, da mi je več alternativcev pojasnilo, da sem pravzaprav sama kriva, da je to karma, ki jo je treba odslužiti, bi lahko šteli mednje, ali pa tudi ne, kdo bi vedel – vsekakor pa dvomim, da je bilo ravno v oporo. Kadar krivde ne predelamo ustrezno, se v tej fazi lahko zataknemo. Morda pomaga notranji dialog, če smo res krivi? In če najdemo nepravilnost(i) v našem delovanju, morda pomaga pojasnilo, da je funkcija krivde ta, da veš, da si nekaj narobe naredil in da tega ne boš več ponavljal. Vse očitanje, ki presega to preventivno funkcijo, je že trpinčenje samega sebe. Tisti notranji glas, ki kar noče nehat očitati, lahko poimenuješ radijska oddaja očitek in mu ne posvetiš večje pozornosti kot pač eni od milijonov oddaj, ki jih vrti tvoj um vsak dan po tvoji glavi. Včasih pomaga.
Stvari zaplete situacija, če verjameš v reinkarnacijo. Veliko duš otrok naj bi po nekih raziskavah prišlo kmalu nazaj, ponavadi v isto okolje. In potem čakaš in pričakuješ. Včasih sem se počutila kot bi mi bog vzel otroka, da bi ga dal v rejništvo. Kot bi od njega dobil nezaupnico. Potem sem si rekla, da je že tako moralo biti in da mora biti tudi to za nekaj dobro. Nezaupnice nisem prejela – le nove lekcije, ki jih sicer ne bi bilo. Kot npr. te, da tudi če duša pride nazaj, naj ima svoje novo življenje. Življenje in smrt sta tako skrivnostni. Moja želja, da bi prišel moj otrok nazaj k meni, pa je pravzaprav posesivnost. Tudi njo poskušam le opazovati in se ne preveč vpletati.

»Draga moja, hvaležna sem, da sem te imela priložnost spoznati. Rada te imam. Z ljubeznijo, tvoja mami«

1 thought on “Slovo”

  1. Te zgodbe se me dotaknejo tako globoko, da komaj da najdem kakšno besedo tolažbe. Upanja.
    Pred očmi imam vse tiste grobove z belimi medvedki, kjer postanem, pa ne poznam nikogar. Življenje in smrt sta res tako skrivnostna.
    Naj bo čas, ki ste ga preživeli skupaj, darilo življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI