foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Kako močno zaščitimo sorojence, ko vstopi v naša življenja novi otrok, v popolnoma drugačni luči, kot smo si jo nizali vso nosečnost? Zmoremo v te oči pogledati stvarno, medtem, ko se meglica strahu in žalosti pripenja na naše trepalnice? Kako je pravzaprav našim otrokom takrat, ko sami doživljamo najhujše trenutke lastnega življenja?
Sama sem, še ne pet letni Sinji , kmalu po prihodu domov povedala resnico. Govorila sem po občutku in prav nič ovinkarila. Zašepetala sem ji, da ne bo dolgo z nami. Da je bolna ta hip in precej drugačna. Zanjo je bila sestrica preprosto lepa. Bila je njena. Za kaj drugega, še ni imela dovolj let in pravzaprav jo nič drugega okrog nje ni zanimalo. Imela jo je preprosto rada in skozi vsa leta, je kot starejša sestra gradila mrežo zaščite nad mlajšo, in tu in tem celo ubogo sestro. Včasih nisem imela srca, da bi jo vzela s sabo tistih nekaj krat, ko je bila v bolnišnici. Sinjo je bolel pogled, ko je zrla majhno telo, prebodeno z mnogimi iglami. Ampak, želela je biti zraven. Hotela jo je objeti. Vsaj za trenutek ali dva. To ji je povsem zadostovalo.
Ob prihodu najmlajšega smo se sprostili prav vsi. Nov in lep. Pričakovan in odet s pomladim vetrom, nam je pričaral povsem prerojen svet. Kako sem v tistem prvem letu kdaj nosila oba skupaj, vse do tretjega nadstropja, se nerada spominjam. Naprej me je gnala tenkočutna in dolgo pričakovana sreča, ki sem jo pestovala v naročju. Ta je z levo roko skrbela za drugorojenko, bila vedno na voljo za prvo, čigar prestol ji ne bo nihče nikoli odvzel in preprosto omogočala materi živeti naprej, v prijetnem olajšanju.
Tretji sprejme svojo sestro takšno, kot je. Ko je privekal na svet, je bil lahko le zadovoljne, da mu je le-ta pustila nekaj prostora na njeni terapevtski blazini. Ona se je ob njegovih večjih premikih pričela gibalno veliko bolj odzivati in zanj ni bila nikoli drugačna in manj vredna. Le tu in tam mi zna povedati, da bi lahko vsaj kaj povedala in mi da vedeti, da lahko reče starejši sestri ‘mala’, saj še vedno ne hodi. Oba se bosta z izkušnjo tako posebne sestre, ki s strani zunanjega gledalca ne vidi prav ničesar romantičnega, razvila v čutni osebi, ki bosta drugačnost znala sprejemati in bosta s tenkočutno pozornostjo, videla veliko več, kot je to omogočeno vrstnikom.

In kako vem, da sem naredila za oba sorojenca mojega drugorojenega otroka prav vse? Ker mi ne omenita, da je njuna posebna sestra le vesela, nasmejana, živahna ali radostna, temveč, da je v njunih očeh srečna.

sofiainsinja-mala

2 komentarjev na prispevek “Sorojenčev pogled ljubezni”

  1. Ah, kako zelo posebna. Prvič vidim to Sofijino slikco, ki se zvedavo ozira in je preprosto srečna.
    Ja, tudi ‘v njunih očeh srečna.’

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI