foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Starši otrok s posebnimi potrebami predstavljajo na področju zaposlovanja nekoliko zapostavljeno skupino, ki se sooča s številnimi ovirami in težavami. Poleg vseh službenih obveznosti morajo namreč usklajevati tudi tiste, ki jih imajo zaradi posebnih potreb otrok. Naša raziskava se ukvarja s tem, v kolikšni meri so starši otrok s posebnimi potrebami seznanjeni s prilagoditvami, ki so na delovnem mestu možne, ali jim delodajalci te možnosti ponudijo ter kakšna je povezanost njihovega zadovoljstva na delovnem mestu s stopnjo stresa, ki jo doživljajo.
V slovenski zakonodaji imajo starši otrok s posebnimi potrebami opredeljene posebne ugodnosti, vendar se pogosto zgodi, da so o njih premalo obveščeni. Še posebej pomembni zanje so Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2014) in Zakon o delovnih razmerjih (2013), Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2015) ter v določenih primerih kolektivne pogodbe. Vsi našteti zakoni vsebujejo pomembne člene, ki opredeljujejo pogoje, ki staršem omogočajo podaljšanje starševskega dopusta, denarna nadomestila ter denarne dodatke, prav tako pa opredeljujejo tudi pogoje za skrajšan delovni čas, ki ga starši prav tako lahko koristijo, opredeljeni pa so tudi pogoji dela, ki so lahko nekoliko prilagojeni (npr. omejeno nadurno ali nočno delo, dodatni dnevi dopusta).
Ker je nega otrok s posebnimi potrebami pogosto precej težavna in draga, se veliko družin sooča s finančnimi težavami, poleg tega pa zahteva tudi veliko časa, zaradi česar lahko trpi čas za partnerja, prijatelje, pa tudi čas za delo. V teh primeru se pogosto zgodi, da pride do sprememb glede plačanega dela – eden od staršev z delom popolnoma preneha, ali pa zmanjša obseg le-tega, kar pa vpliva tudi na dohodek družine. V primeru enostarševskih družin pa starši najpogosteje nimajo možnosti, da bi prenehali z delom ali opustili plačano zaposlitev. Spet po drugi strani, pa se pogosto zgodi, da zaradi visokih cen storitev nege otroka izven doma in pomanjkanja takih storitev, matere samohranilke manjkrat iščejo zaposlitev.
Glede na našteto, nas je v naši raziskavi zanimalo, v kolikšni meri so starši otrok s posebnimi potrebami seznanjeni z možnostmi prilagoditev, v kolikšni meri so jim delodajalci pripravljeni nuditi te prilagoditve in kakšno stopnjo stresa ti starši doživljajo v povezavi z zadovoljstvom na delovnem mestu.
Oblikovale smo nekaj hipotez, ki smo jih tekom raziskave želele preveriti. Domnevale smo, da so starši v večji meri seznanjeni s prilagoditvami, ki jim kot staršem otrok s posebnimi potrebami na delovnem mestu pripadajo. Prav tako smo predpostavile, da se starši kljub posebnim potrebam otrok odločijo za nadaljevanje kariere. Preverjale smo tudi hipotezo, da se starši otrok s posebnimi potrebami pogosto odločijo za skrajšan delovni čas ter da je le-to tudi najpogostejša prilagoditev tej skupini zaposlenih. Kot zadnjo pa smo preverjale hipotezo, da starši otrok s posebnimi potrebam, ki so s trenutno zaposlitvijo zadovoljni, doživljajo nižjo stopnjo stresa v primerjavi s tistimi starši, ki s svojo zaposlitvijo niso zadovoljni.
Za preverjanje hipotez smo kot metodo uporabile kratek pisni vprašalnik ali metodo intervjuja, odgovore udeležencev pa smo nato kvalitativno analizirale. Rezultati so pokazali, da so starši redko seznanjeni s prilagoditvami, ki jim pripadajo na delovnem mestu. Večina staršev se zaradi velikih finančnih stroškov, katere prinese skrb za otroka s posebnimi potrebami, odloči za nadaljevanje kariere, prav tako v večji meri opravljajo delo s polnim delovnim časom, le v nekaj primerih so se starši odločili za skrajšan delovnik. Je pa slednji, poleg koriščenja dodatnih dni dopusta in fleksibilnega delovnega časa, najpogostejša prilagoditev, ki jo ta skupina zaposlenih koristi. Ne glede na to, kakšno je zadovoljstvo z delovnim mestom, pa so starši doživljali srednjo do visoko stopnjo stresa v povezavi z nego otroka, tu se torej ni pokazala pomembna povezanost.
Raziskava pomembno prispeva k večjemu osveščanju staršev otrok s posebnimi potrebami o možnih prilagoditvah, prav tako informira tudi delodajalce. Zaradi slabše obveščenosti staršev otrok s posebnimi potrebami o možnostih prilagoditev se je pokazala potreba po boljši urejenosti tega področja tudi na bolj sistemski ravni.

Povzetek je nastal izpod rok študentk psihologije Manje Kuzma, Anje Pušnik in Martina Škoberne, ki so pripravile obširni članek z istim naslovom.

1 thought on “Starši otrok s posebnimi potrebami skozi prizmo zaposlovanja”

  1. Mislim, da je ne obveščenost rak rana naše družbe. Marsikaj se, da brez dodatnih stroškov. Le vedeti je treba…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI