foto: Rene Gomolj
foto: Rene Gomolj

Zdaj vem. Trde platnice in mehki listi nosijo besneče bridkosti vsakdanjega življenja. Nobene odmaknjenosti besnenja ali rdečkastega žarenja sij ne prinese osuple begavosti in radoživosti. Stoner je ugotavljal, da se drug drugemu že odtujujejo, in čutil, da jih ima zaradi izgube še raje. Tudi to je mogoč način rezanja popkovine s starši in odmik ne le od njihove morebitne revščine, temveč z bogastvom pozlačenimi sponami, ki sicer ponujajo stanovanja, plačana iz starševskih žepov, čuvanja otrok, da si lahko vi sami privoščili več in ožamete osebi, ki sta vam podarili življenje samo do te mere, da izdihneta.
Vsakdan ponuja premike iz točke A, do naslednje po imenu B. Pomiješ posodo, otroke pelješ v vrtec, opraviš svoje sekundarno delo v obliki brisanja prahu, metanja črk na ekran ali stoji za javnim okencem. Medtem se kregamo, se opravičujemo, bodrimo, se hranimo in skupaj zaspimo pred televizorjem. Kako se vrača v takšno stanje neresničnosti; zdelo se je, da je, kadar se mu zahoče, sposoben izbezati zavest iz telesa, v katerem gostuje, in se pri tem opazovati, kakor da je sam sebi na čuden način znan neznanec, ki počenja na čuden način znane reči, ki jih pač mora početi. In med tem, ko se upiramo takemu početju, vsakdan pakiramo sleherni dan vedno znova. In nato ponovno in še enkrat. Vmes ljubimo. Poskušamo razumeti sebe same. Imamo (le) radi druge in poskušamo ljubiti. Dojel je, da oseba, ki jo ljubimo na začetku, ni oseba, ki jo ljubimo na koncu in da ljubezen ni cilj, marveč proces, med katerim ena oseba skuša spoznati drugo. Sanjaril je o popolnosti, o svetovih, v katerih bosta lahko vedno skupaj, in napol verjel, da je to, o čemer sanjari, mogoče. “Kako,” je dejal, “kako bi bilo, če,” in napletel scenarij, ne bistveno mikavnejši od okoliščin, v katerih se se dobivala. Oba sta potihem vedela, da so scenariji, ki si jih umišljata in dopolnjujeta, izraz ljubezni in oda življenju, ki ga zdaj skupaj preživljata. Naučila sta se biti skupaj brez besed in navadila sta se počivati. Medtem pa živimo zapovedane korake, plešemo po tujih taktih in se vračamo, vedno znova, na tirnice, ki z nami samimi docela nimajo prav ničesar. Oh, kako spodobni se zdimo sami sebi, ko nimamo razloga, da bi bili nespodobni! Če hočeš izvedeti kaj o sebi, se moraš zaljubiti. Ob tebi se včasih počutim kakor največja lajdra na svetu, najbolj vneta in zvesta lajdra na svetu. Se ti to zdi spodobno?
Rojevajo se otroci. Vzgajamo svoje sinove, dekleta učimo spodobnosti. Odrastemo skupaj z njimi. Zdaj v osrednjih letih, se je začenjal zavedati, da ni ne stanje milosti, ne utvara; nanjo je zrl kot na dejanje človekovega postajanja, stanje, ki ga iz trenutka v trenutek in iz dneva v dan porajajo in spreminjajo volja in razum in srce. Mladiči včasih postanejo tujci, ker jim dodajamo maske. Vloge tiščimo na njihove sezname, ki z njimi samimi nimajo pravzaprav nič in oblačimo jih v klovnese všečnega sveta, ki mu sploh ne pripadajo. Njeni nravi je bil svet tuj, pa je morala bivati v domu, kjer ni mogla biti doma; hlapela je po nežnosti in spokojnosti, pa se je morala hraniti z ravnodušnostjo in otopelostjo in hrupom. Četudi je morala živeti sredi čudaškosti in sovražnosti, v njej ni bilo dovolj okrutnosti, da bi odbila surove sile, ki so jo ogrožale, in se je lahko zgolj umikala v tihoto, kjer je bivala v blagosti in negibnosti, vsa majhna in zapuščena.
Nato se malodane sprijaznimo. Sprejmemo. Želja po spreminjanju zamre. V gube se naseli prah plahih spominov in se brez hotenega nagnjenja postaramo. Nejasno se je spomnil, da je razmišljal o svojem življenju kot o polomiji – kakor da bi to kaj štelo. Zdaj se mu je zazdelo, da so takšne misli krute, nevredne njegovega življenja. In ko se smrt sama brez priliznjene plahote priplazi do tvojih vrat, začneš z ihto trepetajočih prstov zapirati lastno knjigo, čeprav ti je ob tem, ko se ozreš nazaj jasno, da ti je bil na voljo ves čas tega sveta. Ni si delal utvar, da bo v njej, med blodečimi natisnjenimi vrsticami, našel sebe; in vendar je vedel, da v njej vendarle JE in vedno bo delček njega, ki ga ne more zanikati.

Žalostila bi me potreba, da bi knjigo morala podariti. Nečimrno bi zrla v oči tistemu, ki bi me hotel prepričati, da je enkratni niz branja teh besed zadosten in obračala bi se proč, če bi jo hoteli nespametno zavračati le zavoljo preproste zgodbe. Lastno smrt opisuje, kot bi jo že izkusil, držal za roge in se ji kljub črnini vsaj enkrat ravnodušno že prepustil. Besedičenje v sočnem jeziku namreč ponuja branje za vse letne čase, saj je knjiga sama  pisana na kožo sleherni duši, ki le dopušča prebujajočo a morda nekoliko spečo n(a)ravo.

John Williams, Stoner.

1 thought on “Stonerjeva mistična podoba hladnega vsakdana”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI