foto: Sašo Suzič
foto: Sašo Suzič

Pisanje kolumn na zunaj izgleda otroško lahko, vendar tisti, ki jih včasih mečemo z rokava, drugič pa potiskamo iz preozkih možganskih membran  vemo, da so odlične tako redke, kot aprilski sneg. Tereza Vuk me je s svojimi hudomušnimi zgodbami povsem prevzela. Zaradi lastnih pravopisnih napak, ki to ob njenem imenu skorajda niso, me običajno nasmeji, predvsem pa kaže sorodnost ob razmišljanjih, ki jih nosijo le redki. Štrleča kot je in pišoča, kot bi nekateri radi bili, je med domačo literarno publiko zavzela svoj stol. Klopi, večnamenske police in ‘bestselerji’ so rezervirani za druge. Ona je rada zvesta samo sebi.

Zasledila sem te med kolumnami, ki jih ponuja FokusPokus. Kaj pomeni zate tedensko pisanje za omenjeno stran? Bralec občutek, da jih pišeš pravzaprav le zase in zakaj meniš, da se ob njih bralci zabavamo?
Ja, ko sem začela pisati za FokusPokus, je res veliko ljudi izvedelo zame. Mogoče bi bilo boljše,da bi se takrat odločila za psevdonim, samo komu bi potem bralci futrali ego? Plus ljudje hočejo vedeti,kdo stoji za napisanim. Tedensko sem pisala redno eno leto, do izida knjige, v kateri sem zbrala vse kolumne, kot v prejšnji bloge, torej. Potem sem si rekla, da rabim odmor, ker sem se počutila res že kot en robot. Kje sem jaz navajena take discipline. Ampak bolj nič od odmora, trenutno pišem vsak drugi ponedeljek za FokusPokus,  vsak drugi za stran mojega založnika Jake Tomca Bipolar Times. Zdej so me že četrič zapored bovali k sodelovanju k arhitekturni reviji Outsider (ne,nimam pojma o arhitekturi) in na koncu mam od odmora to,da mam na koledarju napisane datume, kdaj mam deadline za koga. No,sej to se res ni za pritoževat. Vsaj dokazala sem si, da sem sposobna tud tri kolumne na teden napisat. Kolumne ne morem glih rečt da so pisane zame, ker ko se v nedeljo zbudim,vsa skurjena od vikenda, in vem da moram danes še napisat neki, bi kdaj najrajš kr napisala:”Pejte vsi skup nekam.” Potem vržem možgane na 200 obratov,se spomnim kr ene teme,in neki naštrikam. Po dveh letih in pol kolumen, po dveh knjigah, zdej že točno vem, kaj in kako napisat, da bo všečno bralcem. Mislim, jaz se držim sam svojega stila naprej. Zabavate se pa zato,ker jaz napišem zabavno. Nočem vas morit z neko patetiko, čeprov so tud žalostne zgodbe, ampak najrajši vidim,če se nasmejete. Kdo pa ne mara nekoga,k ga zna nasmejat. Sploh če se zna delat norca na svoj račun. In da se seveda zamislite.

V zadnji knjigi si zbrala pretekle kolumne. Si razmišljala o samostojni zgodbi, ki bi jo vtkala v liste romana? Ali ti je bližji tek (beri: pisanje) na kratke proge?
Hja,ker se mi zdi materijal vreden knjige. Da me lahko vzamete v roke, si me izposojate, me imate na wc-ju, itd…. Se mi zdi tudi, da zgleda čisto drugače, ko je enkrat vse na kup nametano v knjigi. Ker se mi je ponesreč nabralo že toliko kolumen, da sem videla, da mam lahk že knjigo. Ok, sej zdej mam kolumen že spet za novo knjigo oz. več ampak bloge sem že dala v knjigo, kolumne tudi, ura je cajt za kej naprej. Kaj naprej, se mi pa ne sanja. Nimam pojma, kako se napiše roman, še manj mam živce za to. Zgodb za roman ne manjka, prej jih nočem napisat, smo le kle v Sloveniji. Zdej pač vsi pričakujejo, da bo moje tretje delo nek heavy roman, jaz si pa mislim:”Ljudje, jaz sem čist ponesreč sem padla!” Ne bom pisala knjig, samo zato, da bom lahko rekla, da imam tri, ne dve. Pa pol neki bednega napisala, kar ne bi noben bral. Ne, počas. Imam že s kolumnami dosti dela. Čeprov v sebi vem in čutim, da če bi se jaz resno spravila, bi lahko napisala kej dobrega. Ker niti nočem biti več zabavna. Moram še uno sranje v meni en dan ven potegnit, pa eno res ranjeno knjigo napisat. Ne vem. Težko odgovorim. Sem pa ziher bolj za kratke zgodbe, ker to si v uri konec in čao zdravo.

Vsake toliko se kdo obregne obte? Kako moteče je to? Kaj meniš o teh, ki nate v literarnem svetu gledajo zviška? 
No, sej to je bilo celo življenje tako. Sem ena tistih oseb, katero imaš lahko zelo rad,ali me pa videti ne moreš. Ni pri meni neke sredinske fore. Ampak ti si zdaj pri pisanju. Na začetku sem bila kar konkreten šok za ljudi. Najprej, iz kje sem sploh padla? In kako ta zdej piše? Sleng, nobenih pravil, pa čist odštekane zgodbe. Ko so bile kolumne na Fokusu še odklenjene, sem kr par pestrih slišala. Zdej so zaklenjene in je mir. Pač ljudje so se naveličali sikati. Ker se mi krog bralcev iz dneva v dan sam viša in nikamor ne odhajam zaenkrat. Moteče je samo v tem smislu, da si mislim:”Pa, pizda, pejt brat kej druzga, če ti jaz nisem všeč. Ne pa si še vzet cajt za komentirat.” Drugače sem pa bila vedno tako samozavestna kar se tiče mojega pisanja,da težko sploh povem. Nisem upoštevala nobenega,vidla sem sam svoj cil:”Mene bojo en dan brali.” In da bi bila najbolj neumen človek, če bi šla spreminjat stil pisanja. Hja, za literarni svet jaz pač nisem nobena literatura. Pa sej me ne gledajo vsi tko. Enih par je fajn. Načeloma me majo njamanj radi taki k se trudijo, pišejo že dolg,pa jim nič ne uspe. Tud men bi šla ena taka Tereza na živce, k bi k en meteor uletela, ne upošetvala nobenih pravil, pa bla še brana na koncu. Glih zato hočem dopovedat folku, da glih kle je catch. Jebeš pravila, ti sam sebe meči ven. Bralci to začutijo. Drugač pa jaz nimam nobene veze z literarno sceno, se držim kr naprej svojga rock’n’ roll življenja.

Oče je delal z otroci s posebnimi potrebami. Kako blizu so tebi? če izhajam iz tega, da je moji Sofii jasno veliko več, kot mnogim doktorjem znanosti ali drugim ‘vseznalcem’.
Ja, res je. Oče je učil otroke na mal drugačni šoli. Pa, jaz pa otroci. Nimam svojih, so mi pa modeli. Majhni človečki. Imamo mi med sabo en tak poseben connection. Se mi ful fajn zdi, ko mi vedno pol frendi, staršev teh otrok, rečejo kaj so bli navdušeni nad mano. Pri posebnih se mi je pa vedno zdelo,da kok mora njim zares brnet po možganih, pa da jim je vse jasno, sam pač ne morejo povedat. “Vseznalci in doktorji znanosti”, to zna biti vse preveč overrated. Predstavljam si tudi kako mora biti to težko za starše. Sem razmišljala glih zadnjič o enmu frendu, ki ma sina z downovim sindromom, da kako mora biti njemu pa ženi težko. Nekako vedeti, da bosta slej ko prej stara, umrla, kdo bo skrbel zanjga?

Ti bo uspelo po 40 letu, ob mami in fotru ter brez razvad dvigniti iz naftalina drugo Terezo? Si jo ti sama sploh želiš? Zakaj pravzaprav gre?
Po 40- em še diham. Treba bo počasi dojeti, da nisem več stara 20. Samo katero drugo Terezo? Kaj če sem sam jaz, taka in taka? Večna Pika Nogavička. Čeprov en frend trdi da je 5 Terez. Sam on misli na moje mood svinge, k se v enem dnevu zamenjajo parkrat. Kaj pa vem, kaj si jaz želim. Zaenkrat sem sam hvaležna, da sem še, da sem v zadnji letih najdla pisanje in s tem nekako sebe in polepšala dneve enmu celmu kupu ljudi. Pa da mi končno ne težijo več vsi:”Pa kdaj misliš kej iz sebe narest?”

22278737_10203702723165178_855943533_nZaložba Manični poet podarja knjigo. Roke gor. Žrebamo z domačim otroškim vrtcem v četrtek.

www.manicnipotet.net
info@manicnipoet.net

5 komentarjev na prispevek “Štrleča piska kolumn”

  1. Meni je odlična. Rada jo imam. In prav tam, ‘pri Maničnem poetu’.
    Roko dvignem. Za nekoga, ki je sam ne bi upal. In to vem. Jaz jo imam.
    In je ne dam ;)))

  2. Tereza me s kakšnim zapisom zadene tako kot malokdo. Njeno pisanje je čisto posebno, s presenetljivimi jezikovnimi bravurami, z bolečo iskrenostjo do sebe in hkrati nonšalanten ples skozi življenje. Knjigo bi dala brati svojim otrokom (ne bojte se, dovolj so že veliki! :)). Zato dvigam roko.

  3. Dvigam roko zase in za svoje prijateljice, da knjiga med nami zakroži, oplemeniti naše misli in naše pogovore.

  4. Tereza je carica. Brala sem jo že, ko je pisala blog in sedaj od ponedeljka do ponedeljka kolumne, pa morda kdaj kaj vmes, kot je ta intervju, diham z njo in njenimi besedami. Ne nasedajte njenemu zabavljaštvu, to je le na prvo žogo. V resnici odpira tabu teme in si upa povedati marsikaj, kar nas muči, pa smo tiho in poslati nekam vse, kar ji najeda v tem življenju. Nič ohola ali vzvišena. Topla, ljubeča, globoka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI