foto: Rene Gomolj

V našem mestu nihče ne hodi na volitve in še manj jih gleda turške nadaljevanke. Vsi se muzajo, milo rečeno, brijejo norca nad vsem kar diši po ljubezenskih stihih po domače, črnolasih moških, ki govorijo tuj jezik in se zapletajo med ljubezensko poslovnimi zgodbami, še najraje pa jamramo ob skupnih kavah in to čez dopoldan, ko se zdi, da pravzaprav nihče ne dela.
Da ljudje radi pobegnemo iz realnega sveta priča dejstvo, da ženska srednjih let najraje posega po ljubezenskih romanih. V njih nima nihče stanovanjskega kredita ali celo neplačane položnice. Tam moški ne smrčijo na kavču, po pivu ne posegajo, pač pa odpirajo ženska vrata in zasedanje najbolj uspešna delovna mesta. Otroci so ljubki. Nihče ni prizadet. Smrt se pojavi le toliko, da gledalcu omogoča čustveno prebujanje in nekaj sočutja, sicer pa se negativni liki ukvarjajo s prepovedanimi posli in na prevečih mestih se dogajajo krivice.
Apatičnost vseh nas se pozna tudi, kadar nastopi čas volitev. Takrat vsi skupaj veselo tolčemo po tipkovnici in izražamo lastna mnenja. Iščemo rešitve tam, kjer sami dejansko ne moremo nič spremeniti, še bolj pogosto pa s prstom kažemo na napake drugega. Soočenja so podobna otroškemu vrvežu na domačih dvoriščih. Fantje merijo svoje moči in si mečejo kamne. Ko pa sosedova Micka potrebuje mleko iz trgovine ali pomoč pri sekanju drv, pa ni nikogar. Ob tovrstnem opazovanju je sram mene, namesto njih. Zdi se, kot da premnogi ne živijo realnega življenja. Medtem, ko mora slehernik postreči z dokumentom o nekaznovanju, se vodilni nekaterih strank prosto sprehajajo naokrog in nam, povsem navadnim ljudem žugajo. Begunce zapisujejo na sezname tisti, ki ‘med nas’ ne spadajo, iščejo čisto raso in nehote zagovarjajo ideološko razmišljanje, ki se je že v zgodovini pokazalo za napačno. Ljudje smo več očitno prav tako siti dejstva, da je za spremembe treba zavihati rokave in poprijeti za delo. Ponovno raje obkrožamo številke tistih, ki nam nizajo prazne obljube, kot to počnejo turške nadaljevanke. Če obleka ne naredi človeka, potem nas očitno prepričajo realistično izgovorjene laži in ženske puščamo, da drugi posegajo po osnovnih pravicah o naših telesih.
V mojem mestu je bila na dan volitev udeležba do poldneva na najnižji točki. Človek bi pomislil, da smo socialno dno sprejeli in dejstvo, da se raje primerjamo s prestolnico, kot dejstvom, da imamo vse, zaradi česar smo lahko prav tako dobri, če ne še boljši. Zadostuje nam debatni krožek ob šanku in aktivacija pred računalnikom. Vendar ne morem mimo dejstva, da so bile pred leti v mojem mestu vstaje, ki se jim je čudila in po tihem občudovala vsa država. Za tako dejanje moraš biti preprosto frajer in tisti, ki tega lika ob vodenju samem ne zna nositi, predvsem pa malega človeka in njegovih potreb ne vidi, na pediestalu pač ne more (ob)stati. To velja za sleherno leto posebej, vse mandate, ne glede na čas lokalnih volitev in vsakogar, ki se je sam odločil, da bo vodil naše mesto. Čeprav verjamem, da je velikokrat težko ostati samokritičen in biti pripravljen vodilne položaje prepustiti sposobnejšim. Čeprav bi bil to še najbolj razumni korak tudi danes.
Po lastnem prepričanju sem na srčni strani in z obkrožam z levo. Še kako me čudi izzid zadnjih volitev, ko pa so vsi v moji okolici volišče obiskali in obkrožili podobno, zmaga pa je bila na strani, ki hujska, seje sovraštvo in niza prazne obljube. Morda je to tako, kot dejstvo, da nihče okrog mene ne gleda turških nadaljevank, se pa prav ta ali ona ob obisku gospoda Buraka tišči v trgovskem centru, da bi ujel(a) skupno fotografiranje.

Povejte, bi postali bolj aktivni državljani in bi obiskali volišča, če bi vas tam čakal prav omenjen črnolasi moški in povedal, da je življenje še kaj več, kot le spremljanje turških nadaljevank?

foto: Rene Gomolj

1 thought on “Toliko o domačih volivcih”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI