foto: Lilijana Del Bianchi
foto: Lilijana Del Bianchi

Velikokrat me sprašujete, kako bi se odločila, če bi za Sofiin dodatni kromosom v času nosečnosti že izvedela. Zanima vas, če se zavoljo strahu, napovedi zdravnikov in skopih informacij o Trisomiji 13, zanjo sploh ne bi odločila. Sama pa priznam, da bi verjetno ob vsem naštetem klonila, mož pa bi mi z zdravo pametjo skušal dopovedati, da nama taka izkušnja ni potrebna in predčasno bi rodila otroka, ki bi z leti ostal le (ne tako) bled spomin.
Ko se je name obrnila Saška, sem z njo spregovorila iskreno. Ob svojem pozitivnem gledanju na vsako posebno bitje, sem jo napotila še na Sašov doslej edini intervju za Val 202 (povezava), ko je kot oče izpovedal, kako realno je v njegovem svetu napornega očetovstva. Priznam, da sem ob vseh njenih vprašanjih, svoje odgovore povzela preprosto povzela tako, da sama menim, da ob dveh zdravih otrocih mučeništvo ni potrebno. Bila pa sem na drugi strani vesela, da imajo matere v takšnih situacija sogovornike tudi na drugi (ne medicinski) strani. Saška Simonič se po tehtnem premisleku in neprespanih nočeh, za deklico Iris s Trisomijo 13 ni odločila. O tem je napisala knjigo, ki je lahko mila popotnica drugim ženskam, ki se zaradi nepravilnosti ploda, za njegovo življenje ne odločijo.
Knjigi na pot sem spisala naslednje misli:

»Zgodbo, ki je bila pripravljena le še na skromnih listih, sem držala s spoštovanjem in se podala na pot, ki je le vzporedno tekla z mojim življenjem. Dobila sem vpogled v realnost takrat, ko se posebni otrok pusti prepoznati, trepetala tam, ko se pojavi možnost, da v času nosečnosti izveš, da bo tvoj še nerojeni otrok zavoljo le enega dodatnega kromosoma kmalu umrl. Skupaj s pišočo sem se tako podala na njeno, z močjo in treznim razmišljanjem prepleteno, izkušnjo. Gotovo je eno, da nas najtežji trenutki kot glino preoblikujejo v dragulj. Opažam, da nas prav ti otroci Gotovo pa je nekaj, da se materi sami za tako drugačnega otroka ni treba odločiti, če tako presodi globoko v svojem srcu oz. skupaj z očetom tega otroka. Izpoved ni namenjena osebam, ki bi z moraliziranjem pridigale, kaj je prav in kaj ne, temveč vsem tistim ženskim dušam, ki v določenem trenutku potrebujejo le nekoga, ki je podobno izkušnjo izkusil tudi sam.«

Tako je tudi Sofiina zgodba dobila drugo plat, ki bi jo lahko ob odkritju v času moje druge nosečnosti, (pre)živela tudi sama.
Knjigo Rodila sem Angela podarjam v upanju, da se ženske z občutki krivde, kadar takšnega otroka v svoje življenje ne bodo sprejele, ne bodo več ukvarjale. Želim si, da bi jo prebrali ginekologi in porodničarji, vzele v roke babice in v njej našle globoka občutenja psihologinje, ki se s takšnimi ženskami srečajo. Namreč te z vso ljubeznijo in iskrenostjo napisane strani so se rodile zato, da bi prenehali mahati s palico pridige in bi ženske na tako težki točki odločitve preprosto našle svoje sestre.

Roke sočutja v zrak. Žrebam v petek.

info:
https://www.saska.simonic.eu/
Možen je tudi nakup knjige na  zgornji internetni strani.

rodila_sem_angela_naslovnica

3 komentarjev na prispevek “Trenutek, ko se za posebnega otroka ne odločiš”

  1. Čustva in razum. Ljubezen in…
    Če se ve vnaprej, je po moje ni težje odločitve.
    Moja prijateljica se je odločila kot Saška. Dolgo je tehtala in potem še dlje, kljub temu, da je bilo že mimo.
    Sedaj je srečna in obeh zdravih dekletih. Včeraj sva na sestanku sedeli skupaj. In ker je bilo vmes malce dolgočasno, sem potovala z mislimi. Seveda je ne bi vprašala, če obžaluje, ker je sedaj srečna. Me je pa prešinilo, če jo misel na preteklo odločitev kdaj vznemirja. Dvigujem roko. Zanjo.
    Vama pa obema želim pogumne korake na vajinih poteh.

  2. Izjemoma dvigam roko. Knjigo bom prebral, ker se ta tema dotika mojega srca. Z izkušnjo, ker je bil ob izvidu najinega sedaj 15-letnika velik klicaj ob opombi nuhalna svetlina. Sva se odločila zanj v vsakem primeru. Danes je ornk kerlc :). Mi na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli obsojal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI