foto: Daniel Djamo

Srečala sem jo ob radijskem pomenku s Simono Kopinšek ob Dnevu žena nekoliko drugače in šele ob prebrani knjigi Trpljenje mlade Hane prepoznala tisto, kar je Katja Gorečan sporočala. Danes se zavedam, da so pesnice tako redek primerek, da bi jih morali negovati, kot vse naše posebne otroke in vpodbujati do te mere, da bi upravičeno preglasile vse moške sopisce.

Katja, ko sem te na tistem skupnem pogovoru za radiu ob 8. marcu spoznala, si nisem mislila, da se za milim pogledom skriva toliko kreativne globine, iskrenega realizma in pronicljivega lastnega izkustva. Katja, koliko poguma si zbrala, da si nam lahko ponudila tako stvarno Hano, kot si jo?
Ne vem, če je bil to ravno pogum, čeprav je res, da me je bilo strah, preden sem izdala knjigo, res pa je tudi to, da sem bila stara komaj enaindvajset let in nisem čisto vedela, kaj pričakovati ob izdaji knjige. Pri tem mi je veliko pomagal Brane Mozetič kot urednik zbirke Aleph pri Centru za slovensko književnost. Mogoče mi je bil bolj kot končni izdelek pomemben sam proces pisanja, ki je bil izjemno lep in se mi je zdelo, da sem počela nekaj takega kot pravi pisateljica Toni Morrison:,, “If there’s a book that you want to read, but it hasn’t been written yet, then you must write it.” Do Hane imam ljubeč odnos, ta tekst imam res rada na nek zaščitniški način, sploh zdaj, ko je minilo nekaj časa od izdaje. Velikokrat se spominjam, kako sva z igralko Ano Urbanc, takrat obe še študentki, na AGRFT pri profesorju Lukanu predstavili tekst in vem, da me je bilo takrat tako sram, da sem bila cela rdeča v glavo. Potem pa se verjetno tudi z leti ustvari nekakšna distanca do teksta in si nanj navezan na drugačen način.

foto: Doris Markač

Spominjam se, ko si omenila, da so tvojega prijatelja ‘geja’ ogovorili negativno, kako feministke dvigujej nos nad tvojo poezijo. Če bi potegnili črto, zakaj je v svetu toliko nestrinjanja nad v bistvu povsem naravnimi rečmi, samo dejstvo je, da nas malo živi tako iskreno, kot bi drugi le želeli?
Sama se s feminizmom ukvarjam predvsem na strokovni ravni, pri pisanju člankov, pri študiju, navsezadnje sem na oddelku za primerjalno književnost diplomirala iz feministične literature in prav tako sem se z analiziranjem le-tega ukvarjala pri pisanju recenzije dveh knjig Simone Semenič. Vendar pa za svoje pisanje ne bi rekla, da je v osnovi feministično oziroma ne štartam izključno iz te pozicije, se pa gotovo poznajo vplivi tega, o čemer razmišljam in s čimer se ukvarjam. Mislim, da je feminizem, tako kot vsaka ideja, lahko vsekakor zlorabljen in to sem mislila predvsem v primerih, ko se je moje pisanje jemalo pokroviteljsko in podcenjujoče, česar resnično ne maram. Tudi osebno je politično in se mi odraščanje ne zdi nič manj vredna tema. Žal še vedno živimo v sovražnem svetu, daleč smo od enakopravnosti na vseh področjih. Glede življenja v iskrenosti pa mislim, da je dandanes o tem zelo težko govoriti, predvsem zaradi vsesplošne razširjenosti socialnih omrežij, ki delujejo predvsem na preurejenih podobah, ki velikokrat prikazujejo neko izkrivljeno sliko realnosti, morda tudi hiper-realnost, kot je ruski avtor Viktor Pelevin v svojem romanu Čelada groze napisal v uvodu: “Vendar to še ne pomeni, da danes živimo brez mitov. Pomeni le to, da živimo s hipnimi miti v obliki milnih mehurčkov, ki so tako neresnični, da jih niti ne utegnemo imenovati laž. Za petnajst minut lahko prav vse postane naša mitologija. ”

Leta 2012 si pri Centru za slovensko književnost izdala pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane in bila z njo izbrana v izbor 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, nominirana za Jenkovo nagrado (2013) in izbrana za festival Pranger 2013, povej bi kot moški požela več nagrad in slave? Kako težavno je v tem pretežno moško zastopanem svetu?
Ne vem, kaj bi bilo, če bi bila moški in se s tem ne ukvarjam. Ne zaradi ignorance, ampak se mi to zdi predvsem kontraproduktivno. S tem, kar sem dosegla s Hano, sem več kot zadovoljna. Sama ne znam in se mi niti ne da svojega dela ponujati oziroma tržit na silo naokoli. Glede tega sem preveč lena. Je pa na pobudo urednice Aleksandre Małecke Hana prevedena v poljščino in bo izšla junija ter bo predstavljena na enem največjih poljskih literarnih festivalov v Krakowu, poimenovanem po prejemniku Nobelove nagrade za književnost Czesławu Miłoszu. Glede na situacijo na Poljskem mislim, da bo knjiga izšla v zelo primernem času. In pravzaprav ne mislim, da je literarni svet pretežno moško zastopan- ogromno je pesnic in pisateljic, ki z močjo svojega glasu gradijo literarno sceno. Med njimi so gotovo Anja Radaljac, Ana Schnabl, Katja Perat, Simona Kopinšek, Dijana Matković, Kristina Kočan, Alenka Jovanovski, Barbara Korun, Barbara Pogačnik, Kristina Hočevar, Simona Semenič, Nika Švab, etc.

Poljska naslovnica Hane

Ne morem mimo dejstva, ki si mi ga omenila, da mlade pisateljice in pesnike starejši ‘umetniki’ želijo naučiti več ali jih vpeljati v pravo književnost skozi posteljo. Kdo si pred tem zatiska oči, da te s strani družbe sicer čistlane moške ne ustavimo? Med njimi so res spoštovana imela, ampak kje za božjo voljo so pustili spoštovanje do žensk?

Ja, sama sem imela par takih izkušenj, o tem pišem tudi v pesmi Hana in poezija ali Hani se ne da več, ker se mi na neki točki res ni več dalo ukvarjati s tem, imela sem poln kufer vsega in v trenutkih bi se najraje samo zaprla v neko sobo in zgnila. Ampak seveda to ne gre tako, pač nekega dne moraš priti iz sobe in nekaj narediti. Mislim, da je prav, da se glede tega več govori, da se razbijejo vzorci šovinistične družbe. Zatiskanje oči pa verjetno izvira iz opravičila, da so dobri v svojem delu in si mislimo “Ja, saj se mogoče ne obnaša lepo, ampak piše pa res dobro in pametno.” Velikokrat se prej pomisli, da je ženska preobčutljiva, kot pa da bi podvomili v spoštovanje uveljavljenega intelektualca.

Kdo si, ko zapreš vrata svoje sobe? Ali na kaj misliš, ko z bosimi nogami stojiš na sveže pokošeni travi. Je biti težko samo ti ali jaz sam? Zakaj se tega tako bojimo. Biti v najblj iskrenem in nedolžnem smislu svobodni v biti jaz?

Hm, no sama sebi grem kar pogosto na živce, ker se zavedam, da pogosto absolutno preveč pretiravam ter dramatiziram, ob tem sem lahko samo hvaležna, da imam izjemno dobre prijatelje, s katerimi doživljamo bedarije, brez katerih moje življenje ne bi bilo tako zabavno ter sem jim tudi hvaležna, da me prenašajo, ko stvari grejo v k****.
Dejstva biti sama se ne bojim tako zelo kot včasih, še vedno seveda obstaja strah pred osamljenostjo, kar je razumljivo, ampak mislim, da se počasi učim uživati v samoti. Drugače pa že dolgo nisem stala na sveže pokošeni travi, zdaj raje grem stat v kakšno reko.

foto: Doris Markač

Je še kakšen košček misli, ki bi jih želela izpostaviti?

Ja kot prvo je gotovo delo v kulturi. Včasih enostavno ne morem verjet, kako samoumevno se to jemlje. Velikokrat sem slišala, da zakaj bi za svoje delo potrebovala plačilo, saj delam iz ljubezni, da ne govorimo, da je treba čakat na plačilo, potem še koga izsiljevat, pošiljat grozilne maile, da ti naj že enkrat plačajo in težit ker se ponavadi zamuja po mesece, ali pa itak vsi pričakujejo, da prideš prostovoljno, in zastonj ter si lahko še hvaležen, da se kdo spomni nate, ker itak vsi rabimo reference. Kot drugo pa itak zdaj prihajam v ta leta, ko naj bi se zresnila in postala odgovorna, česar pač s takim odnosom, ki ga dobivam iz družbe, niti ne zmorem. Niti si ne predstavljam, da bi imela družino. Kako, s čim pa naj bi sploh skrbela za otroka, če še zase komaj? Po drugi strani pa sem doživela že več kritik žensk, ki so mit materinstva ponotranjile in poslušam izjave kot, zakaj pišem o tako groznih stvareh kot so posilstva in nasilje, da se mi vidi, da nimam otrok, saj ko bom imela otroke, se bom raje izogibala takih tem, ali pa da enostavno ne vem, zakaj gre v življenju, ker nimam otrok. V teh primerih se vprašam, ali tem ženskam ni jasno, da ima takšna izjava svojo ceno, sploh če ženska na drugi strani ne more imeti otrok, ali pa je imela več splavov, ali pa nima partnerja, ali pa si niti ne želi imeti otrok. To je pokroviteljsko na spet drug način, lahko bi kot družba postali strpnejši do drugače razmišljujočih ljudi. Logično je, da nimamo vsi istih ciljev in prioritet, ne vem pa, zakaj bi moje bile manj vredne.

S Katjo podarjava njeno knjigo, ki je meni jako ljuba. Hano namreč. Dvigni roke. Žrebam v petek.

1 thought on “Trpljenje mlade Hane izpod rok odrasle Katje”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI