foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Mnoga okrogla praznovanja so posipana z že videnim, obdana s starimi okusi in zaokrožena navzgor in redko nižje proti mladosti navzdol. In šele Barbara mi je pokazala, da je mogoče slaviti prazničen dan z umetnostjo na način, da nasitiš vseh pet čutil.
Spoznavne stopinje smo pričele v Galeriji Fotogaleriji, kjer sem imela občutek, da sem Stephanu Lupini lahko segla v roko, nato pa sem z ostalimi ženskami sedla na preproste klopce in v miru poklepetala, kot se za ženski zbor(ček) spodobi. Nebi bile dovolj ženstvene, če se nam ne bi vsaj malo mudilo. Na svojem naslovu, nas je že pričakoval Roman Uranjek.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Zame je to pomenilo, da sem lahko vstopila  v dom ustvarjalca, kjer je toliko umetniških del, kot v dobro založeni galeriji in bolj domače, kot v vaški gostilni. Medtem, ko smo se topite s sleherno zgodbo, ki je pronicljivo odstopala od sleherne slike, smo si hladile jezike s hladnimi mehurčki, sprehajale po sobanah, kot bi bile na vodenem ogledu in ob koncu dobile spomin. Za popotnico smo prejele fizično knjižico njegove razstave DATES 7, s priloženo in personalizirano noto. Morda za prihodnje rodove, ali le zato, da se bomo lahko tega čarnega večera spominjale še dolgo. Naprej skozi leta, ko se bomo še naprej videvale skozi čas.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Zamujale smo na večerjo. Janez nas je gotovo ošteval mladim kuharjem. Če sem ob ostankih čebule Marine Abramovič, ki je bila v varnem zavetju stekla, postajala lačna, sem z Barbaro Čeferin skorajda pod roko stekla v sosednjo ulico. Pred leti sem ji pisala glede naše prve foto razstave, danes se z njo raje podružim v lahkotnejših tonih. Postojim v Galeriji Fotografijo pred vsemi fotografijami, ki me puščajo  brez besed, a nikoli brez vrtinca razmišljujočega občutenja tega, kar doživlja ta, ki pritiska na sprožilec.

15241306_10154280651883893_6418222624334574198_nJanezove kreacije na krožniku so le zaokrožile videno. Ponudile so mi, kot zmeraj doslej, da sem hrano najprej zaznala z vonjem, pogledala krožnik, ki ga je prinesel natakar odlične drže in zreč na mizo, obstala za trenutek ali dva. Vmes pogledala po razposajenih sosedah, ki so mi šepetale na uho in okušala vse, kar je bilo moč zapičiti na vilice. Z desnico sem dvignila kozarec. Ves večer sem lahko pila šampanjec brez, da bi poslušala, kako je mehurčkasto opojna pijača primerna le za redke priložnosti in nikakor ne za pozno večerjo.
Noč sem sicer zaključila pri štajersko režiserski družini, ki ima zame vedno odprta vrata, zleknjena na kuhinjski stol in ob skupnih zgodbah in pripovedih jedla še mlečni zdrob. Tega JB-ju ne povejte, saj mu bom ob priliki kar sama.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

In kaj sem podarila moji ljubi Barbarai Rovere, štiri krat deset letnici? Sliko, ki je nastala izpod rok Sofie in so jo vodile mišice moje podlakti. Nenadkriljivo delo otroka za dušo ženske, ki je generalko naposled pustila za seboj in ve, da je sedaj komaj pričela prav živeti!

Če želite biti na tekočem z razstavami v Galeriji Fotografija, kar pokukajte semkaj ali jim sledice na FB profilu. Tam, kjer smo (če priznamo ali ne), skorajda že vsi doma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI