IMG_4757
foto: Rene Gomolj

Če je v petek nastopil zadnji šolski dan za učence in dijake, potem je za nami vikend poln vprašanj o učnem uspehu. Ni pa pravega zanimanja za občutke, ki so ostali v dijakih samih. V mojih ušesih še ostajajo zgodbe mladostnikov ene od domačih gimnazij in ob nijh se sprašujem, kdaj smo pozabili, da je učenec v srednješolskih klopeh pravzaprav človek.
Že res, da je današnja mladina preveč sproščeno malodušna, da ne rečem ‘jebivetrska’ in da ste starejši, ki jih kritično opazujete v njihovih letih, gradili mostove in železniške proge. Vendar niso krivi, da ste svoje otroke pravzaprav razvadili vi. Oni, pa so te mladostniško razvnete (vi jim rečete nevzgojene) otroke pripeljali pač tako daleč, da vam danes ne odstopijo sedeža na avtobusu ali vam pokažejo celo sredinec.
Vse omenjeno ne opravičuje dejstva, da so v razredu, od koder prihajata moja sogovornika, v vseh štirih letih guljenja klopi, profesorico za matematiko menjali tri krat, nato pa je imelo v zadnjem letniku polovica dijakov nezadostno oceno. Iz ust ene od stoječih za katedrom so celo poslušali, da bodo najprej reševali naloge, nato pa iz njih odkrivali skrivnosti in zakonitosti ter izpopolnjevali teorijo. Seveda dopuščam možnost, da je matematiko zamenjala za ljubezen svojega življenja, ampak očitno je stala na napačnem službenem mestu. Če je danes, ko imamo na voljo internet, lahko geografija odlična snov za sanjave destinacije, ki lahko mladega človeka vodijo do odličnega počitniškega dela, da bi si to uresničil, je pač profesor zagrenil ure moškemu spolu in dajal lepše ocene dekletom z dekolteji in ocenjeval teste glede na priimke. Človek mu tega ne bi zameril, a le, če ne bi njegova dejanja pustila na mlademu človeku neustavljivi občutek po nepravičnosti. Ta je obstal tudi, ko sin ene od profesoric s slabšim znanjem skozi vse leto ni bil deležen nobenega popravnega izpita, pa bi si ga z roko na tovariških srcih sošolcev prav pošteno zaslužil.
Dobre ocene so prihajale tudi na podlagi dobrega mnenja. To me spominja na drugo (strokovno šolo), kjer se je dijakinja skozi prva leta sicer iskala, nato pa se v zadnjem letniku prijela za roge in postavila pred knjige. Uspešno do te mere, da je pristala na meji med tri in štiri, prejšnja leta pa si grenila poletja s popravnimi izpiti. Da bi jo lahko uravnilovka učiteljice pozitivno pospremila skozi vrata srednje šole je jasno. Pa je ni. Morda je imela v mislih, naj si le zapomni, da se je treba truditi skozi vsa leta in puberteto (hote ali nehote) zaobiti. Ostal je nepotreben grenak priokus namesto slovesa, ki bi ji dal na novih poteh nekaj več poleta.
Če se vrnem med gimnazijce me žalosti dejstvo, da mladim ljudem žugamo glede alkohola, profesor športne vzgoje pa je zaradi globokega pogleda v kozarec večkrat od pouka celo izostal, njegova žena, ki uči na omenjeni šoli, pa je dijakom, da jim ne bi bil dolgčas, našla nadomestno zaposlitev. Že vidim, da s prstom kažete na svetovalno službo, ki pa ni le nekvalificirana, pač pa celo arogantna, vzvišeno neprijazna in na celi črti nepripravljena motivirati dijake in jih na njihovi poti vsaj malo podpreti, dvigniti morali in jim pokazati optimistično (morda celo pravo) pot.
Mar nimajo srednje šole ocenjevalnega sistema tudi za svoje profesorje? Namreč, dijaki bi si ob sebi želeli odrasle osebe, ki se izobražujejo na svojih področjih skozi ves čas. Ki svoje tehnike poučevanja nadgrajujejo in bi kazali znake, da osebnosto delajo tudi na sebi. Se opravičujem, vendar je prva naloga slehernega poučevanja polnega učitelja ta, da naredi svoj predmet za odprte glave zanimiv do te mere, da bo otroška zvedavost na programu sleherno uro. Da ga razloži razumljivo, četudi to pomeni znova in znova, ter še enkrat in to več razredom hkrati. Žalostno je dejstvo, da jih mladostniki dojemajo kot delavce za tekočim trakom, ki hodijo v službo le zavoljo plačila in jim ni mar, če mladi ljudje izgubijo željo po novem znanju in imajo odpor do tega ali onega predmeta. Če se le za trenutek dotaknem njihove psihe, spomnim se dekleta, ki je mamo rotilo, naj raje nadaljuje šolanje tam, kjer ga je potrebno plačati, kot pa da je še naprej pri profesorici slovenščine, ki jo je kljub skorajda odličnemu uspehu in športnim dosežkom pahnila najprej do popravnega izpita, potem pa do takšnega odpora, da je sicer vestno in pridno dekle raje videlo lastno pokončanje življenja, kot nadaljevanje šolske poti tam, kjer učitelj z roko rablja vpliva na usodo še neoblikovanega človeka.
Nisem skočila v bran tem mladim ljudem. Zanima me le, v kaj vzgajate svoje dijake z dejanji, ki bi se jih sramoval še rumeni tisk.

Tekst je bil objavljen na internetni strani Večera.

1 thought on “V kaj vzgajate dijake?”

  1. ‘…prva naloga slehernega poučevanja polnega učitelja ta, da naredi svoj predmet za odprte glave zanimiv do te mere, da bo otroška zvedavost na programu sleherno uro. Da ga razloži razumljivo, četudi to pomeni znova in znova, ter še enkrat in to več razredom hkrati.’…in da je vzor…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI