foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Posestvo Edija in Ivi Svetlik se nahaja v Srednji Vipavski dolini nad vasico Kamnje in neposredno pod veličastno steno Čavna na nadmorski višini 350m. Sončna lega, magična klima in skladna umeščenost med zemljo, skalo in nebo, puščata temu kraju velik privilegij, da se izrazi sam, brez besed. Seveda le v primeru, ko ga obiščeš.
Na posestvu od vsega začetka kraljuje domača rebula, ki je tu očitno našla svojo veliko priložnost, da izrazi tisto, kar je v njej najboljšega in pokaže, v kakšni zemlji je rasla. Vino se prične v zemlji in kje je lepši kraj, ki bi to bolje dokazal. Seveda se je veliko veselje sprehoditi skozi prebujeni vinograd, čeravno, ko je trta še v popju, in se dotakniti tega, kar bo v nekaj mesecih dozorelo v vino. Še posebej zanimiv pa je občutek piti vino iz zemlje, po kateri pravkar stopaš. Morda bi kakšen duhovitež to poimenoval kozmična povezanost. Edi in Ivi svetlik imata rada svojo zemjo in rada jo obdelujeta. Ko piješ njuno vino, to veš. Vino, ki je z jagodami macerirano ravno toliko, da ga lahko imenuješ jantarno, je vselej kompleskno in bogato a nikoli vsiljivo in pretenciozno. Je preprosto tisto, v kar je zraslo in dozorelo in noče biti več kot to. Je zrelo, vendar presenetljivo (hitro) pitno in sveže, spominja na mlado vino. Nima okusa po bananah, suhem sadju in čaju, ker je fermentirano spontano. Hrasta ne okusiš, čeprav je zorelo v njem, vendar le toliko časa, da so se tanini pomirili in zaokrožili vino. Sam ne maram hrastovih vin, kjer je rebula enaka pineli, obeh skupaj pa ne ločiš od malvazije. In pol se vprašaš, kaj pravzaprav zdaj sploh pijem?

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Ivi sem spoznal pred leti na festivalu Label Grand Karakterre (festival oranžnih vin) na Ljubljanskem gradu, kjer mi je pod mizo dala eno “rebulco za domov”. Takrat sem se dogovoril, da prideva enkrat obiskat tudi posest in se prepričati, kje “rastejo gor” taka oranžna vina. Vina, ki jih je sfiltriralo zorenje in ne sito. Seveda ima vino svoje korenine v vipavski čarobni klimi, polni sonca in burje, ki se izmenično podita skozi trto, a veliko vina izhaja prav iz ljudi, ki ga delajo. Edi in Ivi ga skupaj z Matjažem Lemutom (Tilia) delata že dokaj let in verjamem jima, da bo tudi v prihodnje vino raslo iz marljivih rok. Pa ne gre samo za vino in trto, na posestvu Svetlik občutiš prijaznost in domačnost, na katero redko naletiš celo pri domačih ljudeh. Lahko sedeš na travo pod stoletni hrast (ki kljub burji očitno še stoji. Korenine, korenine so važne.), zreš v dolino in v miru spiješ svojo rebulo brez da bi ti kdo najedal. Celo Ivi ne reče nič in ti raje napravi domače testenine, saj ve, da vino in človek potrebujeta svoj mir. Tik ob hiši ima čedno kuhinj(ic)o, v kateri je polno ponev, zelišč in tistih malenkosti, ki pričajo, da tu gospodinja dejansko nekaj dela. Simpatična punca tale Ivi.
Filozofija takega življenja je v tem, da pravzaprav ni posebej začrtana, ali pa je zreducirana na tisto prvinsko z nekaj bagatelami, brez katerih se ne da živeti sodobno a vendar v navezi z naravo. Mogoče je tudi to razlog, da sta Ivi in Edi vedno zelo živa, mlada in dobre volje. Čeprav Edija od nerodnega giba v vinogradu useka v križu, ne najeda ljudem s svojo bolečino, ampak gre sam v klet po novo steklenico. Če si mu simpatičen, ti morda odpre tudi kaj prestižnega od drugih vinarjev.
Če boste naleteli na Svetlikovo vino kar pogumno, vanjo sta do življenja ljubezni polna človeka, vlila skrivnost, ki se skriva pod Čavnom.

Tekst: Sašo Greiner

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

5 komentarjev na prispevek “V vinih Svetlik se okuša ljubezen do življenja samega”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI