foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

Košček raja je še vedno tam, kjer je bil. Nekdo je šel v večna nebesa, druga se je znova zaljubila, stalni akterji pa smo vedno v ustaljenih tirnicah z nijansami, ki jih prinašajo potniki.
Sleherno poletje želim tam odspati nekaj noči, ki se končajo takrat, ko petelin tako veleva. Čez dan misliti na to, kaj bomo skuhali za kosilo in kdaj bomo stekli na sprehod. Internetna povezava je 800 metrov čez mejo ravno tolikšna, da si še lahko na domačih valovnih dolžinah, pa vendar tako šibka, da telefon vržeš v kot. Sosedje imajo primarno fukcijo. Pomagajo pri gradnji. Odnašajo nepotrebne lesene pritekline in pridejo zvečer zaključiti dan, kot bi se širša družina zbrala ob večerni molitvi.

FullSizeRender(39)
foto: Petra Greiner

Tega v mestu več ne najdeš. Ko odvržeš maske z maskarami vred in lak z lakirno prevleko, ki bi hotela napraviti napačen vtis. Tja pravzaprav ne more vsak. Moteči faktorji ostanejo za mejo in sama pobašem le vse otroke s Sofiino kašico in riževim mlekom vred, možu pa želim speče trenutke v lastnem domu. Namreč biti sam doma tam, kjer plačuješ kredit, je postal že privilegij. To odtehta veliko več, kot bi nemara ponujal najprestižnejši hotel. Tam Sofia odspi celo noč in ima celo svojo posteljo. Čaj se pripravi iz sveže mete in melise in kot pravi Lev, za zajtrk jemo kmečki obrok. Srčna teta Jadranka otrokom ne odmerja ne kosmičev, še manj palačink. Tam njeno odprto srce in dobrota dobita šele pravi pomen. Saj paket čedne ženske, s preveč izkušenj  vred, v mestu pridobi nekoliko sivi podton. Kar pa nikoli ne bom razumela.
Na tistih bregovih se ti zdi, da je Bog pozabil nanje, vendar, ko se zakadiš na sosednji hribček le zavoljo bagra in tam naletiš na cimro, s katero si sobival v prestolnici, potem veš, da si na pravi poti.
Tam ne potrebuješ bazena in ne pogrešaš morja, tam zadostuje le mir v senci za odraslo osebo in plastični umivalnik za otroke. In če kdo misli, da se tam pot konča spoznaš, da se prava šele začne.

Tam je nastal ta pionirski zapis iz istega okolja in tudi ta zimski.

foto: Petra Greiner
foto: Petra Greiner

1 thought on “V Višnjici ni konec poti, tam se prava šele začne”

  1. Ko sem ugledala cesto, sem se spomnila na vašo ‘teto Jadranko’.
    Ah, ta čas… odmerjen drugače. Za utripe srca. Ko zadiši po domačem….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI