4F (2)-mala
foto: osebni arhiv

Ko pomislim na Aleša Gačnika, me misli odnesejo med vinograde in zgodovinske zgodbe. Profesor na portoroški Fakulteti za turistične študije Turistica, ne pozablja na svoje korenine,  ohranja kulturno dediščino in pomaga študentom, da se prelevijo v odlične ljudi. Človek, ki ga je lastno življenje mnogokrat prevračalo in preizkušalo, ostaja zvest svojemu srcu in vinu, kar pa ga povzdiguje med redke velikane današnjega časa.

Aleš, izhajajva iz družine, ne tvojega poklica. Ne morem mimo zgodbe, ko sta potrpežljivo čakala na prvo nosečnost, ki je ni in ni hotelo biti, danes pa imata kar 3 otroke. Kaj bi zaupam parom, ki so na isti poti in kaj je danes zate družine, ko se vsi skupaj zberete ob isti mizi?
Miza je zame oltar hiše! Prostorska in simbolna definicija doma! O – kako sem bil vesel, ko je nama moj, žal pokojni tast Martin, izjemen in moder človek, gostilničar seveda (!), podaril za poročno darilo kopijo družinske mize iz gostilne v Moškanjcih! S Stanko si celo življenje prizadevala in tako tudi vzgajava otroke, da se je potrebno za mizo drugače obnašati, kot v drugih predelih doma. Zato smo kulturi omizja resnično posvečali in še posvečamo zelo veliko pozornosti, saj je pomembno, da so otroci spoštljivi do surovin, ki jih predela kmet in do hrane, ki jo pripraviva z ženo.
Če sem nekoliko bolj raziskovalno etnološki bi zatrdil, da je zame obnašanje za mizo indikator družinskih odnosov, da lahko preko razumevanja kulture omizja prepoznavaš vrednote in karakterje ljudi, s katerimi deliš omizje.
In kako je bilo z najino zgodbo o »čakanju«, da lahko začnemo govoriti o družini in ne le o možu in ženi? Bila sva zelo potrpežljiva. Imela sva se rada in živela sva zelo polno in dinamično življenje, obkrožena s številnimi prijatelji iz Slovenije in tujine, kot tudi navdahnjena s številnimi profesionalnimi izzivi. Naš dom, kjer koli smo že stanovali, je bil vedno odprt, življenje smo brez preračunljivosti delili in še vedno je tako. A hkrati sva si oba želela in upala, da bova nekoč imela tudi otroke, da bova starša, ne le par.
Po petih letih zakona, kljub uživanju v ljubljenju, otrok ni in ni hotelo biti. To sva jemala zelo naravno in si ne belila glave s tem, da je morda z nama kaj narobe in da bova morda ostala brez otrok. Vedela sva, da želiva živeti v družini z več otroci, zato sva pomislila tudi na posvojitev. A še pred tem, da si v življenju nebi kaj očitala, sva odšla na preglede, kar je za naju predstavljalo svojevrstno preizkušnjo. Ja, ni bilo enostavno hoditi na raznorazne preiskave, a bilo je še kako simpatično, ko sva morala poslušati priporočila zdravnika, da v času ovulacije seksava večkrat na dan, ob natančno določeni uri. In zgodilo se je, da sva morala v službenem času namesto na malico iti v večkrat posteljo! Hahahaha … A kljub temu še vedno nič, četudi so izvidi pokazali, da je z obema vse OK. No, naposled pa dramatično vesela novica, da se je odkril razlog nezanositve: nek ženski hormon ni deloval tako, kot bi moral. S pomočjo čudežne tabletke se je že po prvem preizkusu, v šestem letu zakona rodila Vita, ki si je upravičeno zaslužila to simbolno ime. In njej je sledil še Jakob Gal in Krištof. Hvala medicini za diagnostiko in formaciji za tabletko! Sicer bi si prizadevala, da bi lahko posvojila otroka/e! Težko bi svetoval parom, ki imajo probleme z zanositvijo, kako naj čutijo, razmišljajo in delujejo, saj je vsaka tovrstna zgodba enkratna in zelo občutena. No, jaz sem te prilike čutil, kakor da Bogec preizkuša najino ljubezen, spoštovanje in notranjo moč. Kot že rečeno, če par želi živeti kot družina in ne more imeti svojih lastnih otrok, naj posvoji otroka, otroke, če je to le mogoče. Naj prevzame botrstvo nad otroci, ki živijo brez staršev ali so v hudih stiskah. A najpomembnejša je vedno partnerska vez, spoštovanje, zaupanje in ljubezen, saj otroci pridejo, odraščajo in nato gredo… In se vračajo – in tako naprej in tako nazaj.

Z legendarnim Faustom Arrighi, bivšim direktorjem Michelinovega vodnika za Italijo.
Z legendarnim Faustom Arrighi, bivšim direktorjem Michelinovega vodnika za Italijo.

Ko od daleč in blizu opazujem tvoje delo lahko rečem, da si promotor domačih vin in raziskovalec kulinarične kulture. Imajo slovenski pisci teh zgodb še veno manjvrednostni kompleks ali lahko rečeš, da smo se ‘majhnosti’ v glavah že znebili?
Odnos do hrane in do vina so mi v obdobju odraščanja prisvojili starši. Že od nekdaj bi lahko rekel, da sem bil vinoljub in me druge pijače niso nagovorile. Niti v času najstništva in velikih rock zabav v Mariboru nisem posegal ne po žganju in ne po drogah. Vino ali v poletnih časih točeno pivo sta občasno prihajali v moj vsakdanjih, saj sem se takrat veliko ukvarjal s športom in seveda kulturo. Verjetno ni naključje, da vino pa ob koncu študija postane tudi moj predmet raziskovanja, kronan s tem, da sem spoznal lepo žensko iz stoletne gostilne. Ta gostilničarjeva hči je danes moja žena! Naključje?
Sicer pa me je že takrat kot mladega nadobudnega in ambicioznega etnologa jezilo, da so o vinu govorili in modrovali le vinogradniki in vinarji, da je bilo vino ekskluzivni predmet naravoslovnih raziskav, ne pa tudi družboslovnih in še zlasti humanističnih. Prav zato sem se ob koncu študija odločil, da diplomiram kot etnolog (ne enolog!) iz vina, natančneje iz holističnega raziskovanja vina v najširšem pomenu te besede. Danes bi temu rekli iz kulture vina. To je bilo za tiste čase precej drzno, svoj inovativni raziskovalni pristop pa sem poimenoval z izrazom vinologija, ki mu napovedujem še lepo prihodnost. Z njim sem označeval holistični interdisciplinarni pristop pri raziskovanju ljudi in vina. Takrat sem za diplomsko nalogo uporabil več kot 230 bibliografskih enot (knjige, članki …) vseh možnih znanstvenih disciplin, ki so preučevale vino na kakršen koli disciplinarni način. Od takrat dalje je, ob raziskovanju evropske kulture mask in maskiranja ter muzeologiji prav kultura vina moj raziskovalni motivi stalnica. Zadnjih15 let namenjam veliko raziskovalne pozornosti razmerjem med kulturno dediščino in turizmom, dediščinskemu in kulturnemu turizmu, kar se danes kaže in zrcali v mojem pedagoškem delu, prežetim z vinskim in kulinaričnim oz. gastronomskim turizmom. Nikoli nisem imel občutka, da so imeli slovenski pisci o vinu in še zlasti o kulturi vina nekakšen manjvrednostni občutek. Ne vem zakaj bi temu tudi bilo tako? Morda se je občutek pri nekaterih ustvarjal predvsem zaradi manjka tovrstne literature na slovenskem trgu. V zadnjih desetih letih zaznavam velik napredek prav na področju vinske in kulinarične literature, kar se zrcali v izjemnem razmahu vinskih in kulinaričnih festivalov, kot tudi v vsesplošnem povečanju zanimanja za vino, gastronomsko dediščino in sodobno kuharsko ustvarjalnost ter za gastronomski turizem. Kljub temu pa še nismo izkoristili številnih dediščinskih potencialov, ki tičijo v več kot 2.500 letni zgodovini kulture vina na Slovenskem!
»Majhnost v glavah« pa je žal naš civilizacijski sopotnik – bil, je in bo, vse dokler slovenska zavest ne bo prežeta z razumevanjem identitete naroda in spoznanjem, da se velikost neke države ne meri v kilometrih ali v milijonih prebivalcev! Zdravilo proti tovrstni majhnosti predstavljajo kreativni in inovativni posamezniki.

2F (1)
foto: osebni arhiv

Štajerski vinarji so po mojem  skromnem mnenju še vedno precej sramežljivi. Sama recimo podpiram zgodbe naravnih vin, ki jim letimo narekuje narava sama. Kako jih vidiš ti?
Drži, z vidika komuniciranja na slovenskem in mednarodnem vinskem trgu so štajerski vinarji, v primerjavi s Primorci, manj prepoznavni, četudi posamezniki ali posamezne vinske kleti dosegajo izjemne uspehe na prestižnih mednarodnih vinskih ocenjevanjih. Verjetno ne gre za sramežljivost, ampak za razvojne zaostanke na področju vsesplošne razvitosti in prepoznavnosti vinorodnih dežel, kot tudi za manj komunikativni, inovativni in drzni vinski marketing. Tudi z vidika stopnje razvitosti vinskega turizma Štajerska zaostaja za Primorsko od 15 – 20 let, kakšne Haloze pa še veliko več.
T. i. naravna vina so za nekatere modna muha, za druge trend in za tretje smerokaz, kako misliti prihodnost vinogradništva in vinarstva na Slovenskem. Na vinskem trgu in še zlasti v zavesti vinoljubov ni povsem jasno, kaj bi naj bilo naravno, ekološko, bio … vino. Kritični moramo biti do vseh naravnih vin z napakami, ki jih je žal še preveliko. Naravno samo po sebi še ni sinonim za kakovost, gre le za način vzgoje grozdja in njegove predelave v vino. Preusmeritev iz konvencionalnega v ekološko vinogradništvo in vinarstvo je velika priložnost za slovenski vinsko turistični sektor in kmetijstvo na sploh. Žal tudi na tem področju zaostajamo za primerljivimi evropskimi državami, a stanje se v zadnjih letih izboljšuje. Moje navdušenje nad naravnimi vini se je močno povečalo po mednarodnem kongresu s področja vinskega turizma in terenskih raziskavah v Gruziji, kjer sem se lahko dodobra seznanil s filozofijo »skin contact« in kletarjenjem v glinenih kvevrih, ki jih na Slovenskem napačno poimenujemo kot amfore. V domači vinoteki je vedno pri roki tudi kakšno izbrano naravno vino, tudi iz Štajerske, med katerimi bi izpostavil biodinamika Zorjana. Njegovi filozofsko dodelani pogledi na vinsko trto, vino in kmetijstvo se drastično razlikujejo ne le od vseh konvencionalnih, ampak tudi od ekoloških vinarjev, zato tovrstno izkušnjo priporočam vsakomur, ki želi stopiti na pot naravnih vin, pa tudi tistim, ki prisegajo na konvencionalnost.

3F (1)-mala
foto: osebni arhiv

Si član mnogih društev, organizacij in druščin. Bi lahko rekel, da vse po vrsti prispevajo k boljšemu svetu ali so same sebe namen? Kako z neke zdrave distance gledaš na tovrstna druženja?
Kot mlademu profesionalcu se mi je zdelo pomembno, da lahko ohranjam svojo kritično misel in politično neomadeževanost. To se mi zdi pomembno še danes, le da danes vem, da je cena za tovrstno držo in neodvisnost zelo visoka, še zlasti za kreativne in inovativne ljudi. Zato mladi in starejši »karieristi« vstopajo v politiko, da si življenje poenostavijo, olajšajo, da je njihov družbeni vpliv večji in morda njihova javna podoba mogočnejša. V sicer romantično zapeljivem starodavnem mestu Ptuj, z manjkom urbane kulture in urbanega načina življenja, v konzervativnem in malomeščanskem mestu z majhno kritično maso intelektualcev, kjer so mestni interesi matematično natančno profilirani, je težko živeti in delovati na dolgi rok. Zdi se, da to začarano mesto ni narejeno za spremembe, kar je morda tudi celo dobro, a le na zelo dolgi rok, merjen v stoletjih. A verjamem, da se bo mesto enkrat prebudilo!
Če nisi v politiki, pri lovcih ali pri gasilcih …, pa se mi je takrat zdelo pomembno, da si nekje, da pripadaš nekomu, da se družiš z ljudmi s posamezniki, ki jim naj nebi bilo vseeno za ljudi, ki jih obkrožajo. V Sloveniji so se močno razmahnile različne, predvsem z Amerike uvožene asociacije, ki smo si jih mi razlagali in prilagodili po svoje. V eno izmed takšnih sem pred dvajsetimi leti zelo predano vstopil, se razdajal in jo živel, a nato v času recesije tudi izstopil, saj se v kriznih razmerah odnosi med ljudmi še kako izkristalizirajo. Takrat padajo maske na odprti sceni! Takrat se je potrebno izpraševati o poslanstvu takšnih organizacij in naših vlogah znotraj njih. Zelo dragocena in še kako pomembna izkušnja v obdobju mojega osebnega in profesionalnega odraščanja, kjer sem spoznal številne odlične in velike ljudi, žal pa se tudi soočil z zelo preračunljivimi in nepredvidljivimi posameznik, s hudimi prilikami, zato sem tudi izstopil iz takšnega združenja tudi izstopil.
Življenje in delo me je pripeljalo do povabil v članstva v nekatere zelo zanimive mednarodne asociacije in prav nobena ni bila sama sebi namen, kot si povprašala. Zaradi tektonskih prelomnic in ekstremnih preizkušenj naše družine, ko smo se morali izseliti iz hiše in živeti na robu preživetja, sem moral »pogledati« v prazno denarnico ter predvsem izprašat svojo lastno vest v odnosu do članstva v nekaterih asociacijah. Ne da bi želel svoje stiske in preizkušnje prenašati na druge in jih s tem spravljati v skušnjave, pa sem si sprva le domišljal, da bodo kakšni »brati« bolj tenkočutni, a temu ni bilo tako, zato sem moral sprejeti določene odločitve, ki niso bile lahke, a o njih nebi želel govoriti. Dokopal sem se do dragocenega življenjskega spoznanja, ki se glasi: »Ni problem če padeš, pomembno je, kako vstaneš in s kakšno izkušnjo greš naprej!«
Sicer pa so motivi za članstvo v takšne organizacije razlikujejo od organizacije do organizacije, od posameznika do posameznika, a v večini primerov gre, če stvari grobo poenostavim, za zadovoljevanje ega ter statusnih, gospodarskih ali političnih interesov, ki prevladujejo nad ostalimi. A ne pri meni, kjer sem se vedno vse preveč ukvarjal s filozofijo in poslanstvom teh organizacij, kar je seveda lepo, a morda preveč naivno. Kljub temu, da sem v nekaterih imenitnih organizacijah zelo užival, nekatere »prerastel«, iz nekaterih odstopil …, lahko rečem, da sem v njih spoznal številne velike posameznike in med njimi tudi nekatere iskrene prijatelje. Častno je, če si povabljen v častne in zelo selektivne organizacije, zlasti v tiste, ki obstajajo že stoletja! In so povezane z evropsko civilizacijo! Mislim, da se v nove asociacije več ne bom včlanjeval, kljub morebitnim zelo mikavnim vabilom in zanimivim ljudem. Morda se v kakšni izmed dosedanjih ponovno aktiviram, ko bo moje in naše življenje bolj mirno in finančno vzdržno. A nekaj je povsem nedvoumno: svoje življenje želim deliti z ljudmi, ki so vredni mojega zaupanja, spoštovanja in ljubezni, za to pa ne potrebujem nobene mednarodne statusne organizacije, da me osmišlja, ali da lahko pomagam.

5F (1)malaKako vidiš mlade ljudi? Smo na nek način starejši krivi za njihovo občasno neodzivnost in nezainteresiranost? Kakšno vlogo imajo pravzaprav učitelji in profesorji, da iz mladih ljudi pomagajo ustvariti odlične posameznike, ki v lastnem življenju želijo ustvariti ‘nekaj več’?
Zelo lepo je biti profesor na fakulteti, a še zdaleč ne lahko. Svoje delo ne razumem kot službo, ampak kot poslanstvo. Držim se nekakšnega načela, da je premalo, če študentom posredujemo le znanje, pa naj bo še kako mednarodno primerljivo in konkurenčno, ampak da jim moramo ob tem znati posredovati tudi naše dragocene izkušnje! Le te pa jim lahko posredujejo predvsem tisti profesorji, in ti so v veliki manjšini, ki niso le akademsko aktivni, ampak tudi ustvarjalni v različnih poslovnih in družbenih okolji. Ob tem je ključnega pomena tudi motivacija mladih generacij za vsebine, ki so predmet tvojih predavanj in fakultetnih programov. Generacije se med seboj močno razlikujejo, zato je potrebno načine komuniciranja z njimi nenehno prilagajati, kar predstavlja vse težje breme za nekoliko starejše profesorje. Mladi potrebujejo več pozornosti, več motivacije, da jih pritegneš in pridobiš na svojo stran, zato si večina profesorjev na Turistici, to moram izpostaviti, močno prizadeva vzpostaviti kar se da interaktiven odnos s študenti, biti do njih spoštljiva in prijazna. Premagovanje občasne neodzivnosti in nezainteresiranosti je v današnjem času globalni družbeni problem, s katerim se moraš v razredu ali na terenu spopasti na kar se da senzibilen in komunikativen način. Kot večji problem mladih generacij lahko izpostavim, da se danes bere in študira veliko manj, kot je bilo npr. še v mojih časih, kljub temu, da so viri in literatura veliko bolj dostopni. Odraz tega je tudi slaba pismenost študentov, se pa povečuje aktivno znanje tujih jezikov, večja komunikativnosti in odprtost študentov itn. Morda lahko govorimo tudi o večji samozavesti, kot pri naših generacijah.
Učitelji in profesorji imajo nedvomno zelo pomembno vlogo v mozaiku osebnega in profesionalnega odraščanja mladih, a ne morejo nadomesti njihovih očetov in mam, družinskih vrednot, spoštovanja in ljubezni. A odlične posameznike je potrebno najprej prepoznati, jim nameniti posebno pozornost in jih nato sistematično vzpodbujati na njihovi poti. Ker poučujem na fakulteti za turizem, ki izobražuje kader, ki bo prvenstveno delal v turističnem gospodarstvu, nagovarjam študente že v prvem letniku, da naj bodo ambiciozni, komunikativni in samoiniciativni, odprti do ljudi in znanja, da naj spoštljivo izkoristijo znanje in izkušnje slehernega profesorja, da se povezujejo z različnimi poslovnimi okolji in lokalnimi skupnostmi… In če bo temu tako, se ne bojim za njihovo prihodnost in za kakovostne zaposlitve slehernega med njimi. Prav tako menim, da bi morala vsaka dobro mentorirana diplomska, magistrska ali doktorska naloga odpreti novo delovno mesto, kar pa je v prvi vrsti odvisno od ambicioznosti študentov.

foto: osebni arhiv
foto: osebni arhiv

kontakt: ales.gacnik@fts.upr.si

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI