foto: Petra Greiner

Že res, da imamo v vsakdanjem življenju vse (pre)več komunikacijskih odnosov po mobilni liniji, takoj za tem sledi internetna povezava, kjer so v manjšini službeno profesionalna dopisovanja, v ospredju pa socialna mreženja, ki so zajela sosede, najboljše prijatelje in tudi sorodnike. Včeraj sem ravno na enem od tematskih pogovorov našega soseda, ki mu nad glavo včasih mrgoli preveč korakov, vprašala, kdaj sva nazadnje spila kavo. Jaz se je sicer nisem spomnila, prijazen gospod pa je opomnil, da sva jo tako mimogrede in skorajda stoje že dvakrat in ni bila kava, pač pa kozarec športnega špricerja, kot rečem radenski, ki ji dodaš vino, kot bi v vodo želel umešati sok.

Nič ne de, ker dejstvo ostaja. Vsi hitimo, nihče več nima časa, snidenja prelagamo v nedogled do te mere, da se tu in tam primeri, da tega ne doživimo, ker se drugi, ki je deležen v tem razgovoru, prej poslovi s sveta, mi pa smo še naprej prepričani, da je čas na naši strani. Še več. Da ga imamo v nedogled – kot prestavljanje tega ali onega neslužbenega snidenja.

V odnosih v dvoje se mulimo, po več dni ne govorimo in omenjeni paket vsake toliko ponovimo. Vse dokler ne slišimo zgodbe, kako se gospa ni mogla pobotati z možem, ker jo je ta presenetil z lastno smrtjo. In potem je prepozno. Lahko se postavimo na glavo, kličemo prijateljice in pišemo nove zaobljube. Človeka po smrti ni mogoče obuditi v ta svet, pa tudi če le zaradi tega, da bi mu gospa povedala, da ga ima rada.

V lastnih življenjih nimamo omejenega števila objemov, dnevi pa so nam še kako šteti. Lepe besede niso rezervirane le za praznične dni, temveč nas lahko še kako tiščijo takrat, ko ljubljenega človeka ni več. In kaj za božjo voljo mislimo danes, obdani z majhnimi problemi, kaj nas bo težilo na smrtni postelji? Glava nas ne bo bolela zaradi kazni ob nepravilnem parkiranju, misel na sosedo, s katero nismo govorili leta, pa nas bo nemara razjedala do konca. Že res, da so odnosi znotraj družin najtežji, vendar bi vnučki morali tekati do dedkov in babic ne le prvega v mesecu, pač pa tudi takrat, ko ni na obzorju nič posebnega; ali še posebno takrat, ko dedek in babica potrebujeta le družbo mladostnega duha, ki z navdihom pripoveduje avanturistične zgodbe vsakdana.

Starost do človeka ni prijazna in bolezni ni z leti prav nič manj. Vendar vsi, prav vsi hodimo v isto smer. Želeli ali ne. Upirajoči se gubam na sto in en način in vedno z novimi žavbami, ki jih nanašamo na lica. S počasnejšim korakom, skupaj z dioptrijo in mnogimi zgodbami, ki polnijo upognjeno telo.

Danes ni preprosto biti star. Na vsakem koraku nas silijo k pomladitvam in moralno policijo bodo sčasoma zamenjali miličniki, ki bodo z ulic odstranjevali ljudi s palico, invalide, starostnike, ki niso nikomur v korist (pozor, ampak tako pravijo mladi finančniki) in seveda otroke s posebnimi potrebami. Si predstavljate družbo, ki centra za socialno delo ne bi potrebovala? V mislih imam tisti del, ki skrbi za bolne. Ali domov za starostnike in zavodov za umsko ali fizično bolne ljudi in otroke? Družba bi razcvet dosegala na vseh nivojih. Nikomur ne bi bilo več treba biti sočuten in razumevajoč do drugega. S komolci bi se prerivali naprej in bili le najboljši. Blesteli bi in v šolah bi bil čas, ki ga danes koristijo za počasnejše, namenjen za nove ideje in neštete izume. Tako bi časovni stroj, z vsemi minutami vred, bil na razpolago le za nova znanja ter dognanja in z vso energijo za naprednejše. Saj veste, s tehnologijo je treba naprej in vse staro in zastarelo zamenjati. Besede, kot so dolgočasje, premišljevanje, počitek in kar je še takega, bi iz slovarjev preprosto izginile.

Ampak, naj tukaj ustavim čas in se zavem, da je ta trenutek lep, kakršenkoli nam je že dan. Vsem večno mladostnim pa je treba prišepniti, da bodo morda sami na stara leta osamljeni in nemočni. Takrat se jim bo stožilo za dobrim starim časopisom in družbo v živo ob turški kavi.

1 thought on “Vsi hodimo v isti smeri – memento mori”

  1. Kako si tole imenitno napisala.
    Tudi najina kava se odmika. A mislim nanjo. In vem, da se zgodi.
    Ob vsem tempu, ki se nama je v podjetju zgodilo, tako, neplanirano, sedaj ni druge… kot zvoziti. Povrhu vsega pa najini starši prihajajo v leta, ko nas potrebujejo, ko je lepo, da smo malce več z njimi.
    Biti star ni enostavno. se je treba prav potrudit, se mi zdi, da znaš svoja leta sprejeti in biti srečen z njimi. Prav tako svoje invalidno telo ali telo otroka, odraslega, ki je v celoti odvisno od koga drugega.
    Nobena pomlajevalna tehnika ali krema pa ni vredna več od pristnega objema, od tega, da te ima nekdo rad ter da je ob tebi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI