foto: Matej Kristović
foto: Matej Kristovič

Zgodovina me nikoli ni kaj prida zanimala, čeprav sem imela pri učiteljici s katero danes posedam na tleh Muzeja NO dobre ocene. Verjamem, da nas pretekli dogodki učijo o  pravilnejši korakih, ki jih delamo danes in nam lahko junaki preteklih časov kažejo poti, po katerih bi nam nemara lahko bilo lažje, vendar pa vsemu temu navkljub opažam, da mora slehernik prehoditi svoje kamnite stranpoti, da bi na njih spoznal, da hodi po navidez napačnih lokacijah. Da se iz preteklih vonj nismo naučili prav ničesar in da se genocidi dogajajo še vedno pred našimi očmi me hromi. Televizijski dnevnik že nekaj časa ne spremljam in se trudim tam, kjer moja roka lahko nekaj celo spremeni.
Veseli me dejstvo, da je omenjena stara hiša pravzaprav sila pomlajena. V njej lahko slišite vrvež otrok, glasne in drobne korake učencev in razlage tamkaj zaposlenih. Kako je mogoče približati muzej zvedavim dušam, Aleksandra oprostite, gospa Franziska Scherbaum vedno dokaže, ko je v svojem domu v pražnji in času primerni opravi. Uroš doda le otroško navihanost z igrami, ki so jih namesto današnjih mašil v obliki televizije, mobitelov in računalnika družili fante in dekleta med seboj. Vedno znova opominjam, da so muzeji živi le takrat, kadar jih polnijo ljudje današnjega časa in ne razstavljeni in še tako dragoceni objekti.
Z zgornjim besedilom se ne želim odkupiti za nenehno opominjanje za ples, ki smo ga bili deležni pred letom dni, pač pa hvalo tem, ki iz mojega zaspanega mesta in spečih hiš delajo otrok in s tem življenja polne stavbe. Na drugi strani pa le morebiti opomba za vse tiste, ki bi lahko v varnem zavetju službe v javnem sektorju stopili naprej in dodali še kak odstotek več. Omeniti sem pravzaprav želela piknik pred veličastno vilo, kjer smo na dekicah obnovili stara prijateljstva, prešteli učence omenjene učiteljice iz osnovne šole in si podelili misli posebnega starševstva. Človek pravzaprav razen preprostega druženja z dobrohotnimi ljudmi v življenju ne potrebuje ničesar drugega.

Za letos mi obljubite le še ples, saj se med zidovi polnih zgodb in vrtenjem po taktu glasbe zgodovina ne ponovi, pač pa posipana z zvezdnim prahom dobi svetlejšo prihodnost za vsakega izmed nas.

foto: Matej Kristović
foto: Matej Kristovič

Celotni album je odstrnjen tukaj.

1 thought on “Zgodovina za svetlejšo prihodnost naravnost iz piknik košare”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI