foto: Petra Greiner

Ob knjigah, ki so rezervirane za duhovnost rada zavijam z očmi. Še posebej, ko sem v obdobju vseh možnih mrkov, polnih lun v rogatih znamenjih ali v numerološko napačnih dnevih.
V takem stanju sem v roke vzela Brunovo knjigo in zavzihnila. Odprla oči. Pričela kimati. Strastno brala naprej in si rekla ‘končno’. Končno je nekdo povedal to, kar si mislim tudi jaz. Ko duhovnost ni sama sebi namen, ampak naj bo v pomoč navadnemu človeku. Naposled nam nekdo, ki ima kilometrino terapevta pove, da je bičanje odveč in naj si naposled začnemo svoje dobre lastnosti lepiti na hladilnik, da bi jih videli bolj pogosto. Da bi se nehali obsojati za napake, temveč bi se pred samim s seboj pohvalili za odlične reči, ki jih, če si jih gremo zapisovati, sploh ni tako malo. Prepričana sem, da bomo nad seboj postali celo navdušeni. Če že nismo sedaj. Brez slabe vesti in bog ne daj občutka krivde.
Brunova zadnja knjiga mi je tako iskreno povšeči, da jo bom obdržala na domači polici. Jaz, ki podarjam in puščam za ponovna branja le peščico knjig. Tako dobrohotno se me je dotaknila tema o ločitvi, ko preprosto reče, da je treba narediti vse, preden se posloviš in če stvar ne deluje, potem se posloviš. Ampak narediti VSE. Poskusiti, začeti znova, videti in spoznati.
Med vsemi mogočimi temami ostaja zvest sebi. Ne želi biti všečen. In s svojimi bralci želi govoriti brez rokavic.

Bruna bom po današnjem večeru prepustila Zvezdani. Na teh straneh najdete termine, kje vse se bosta mudila. Ne pozabite, da življenje ni generalka.

1 thought on “Življenje ni generalka”

  1. To je že danes? Bilo danes…
    Moram priznati, da me duhovnost zaradi vse moje realnosti ne privlači. A tako, kot si napisala, bi utegnila ta knjiga biti tudi zame.
    En zamujen večer še ne pomeni zamujene vsebine knjige, mar ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI