foto: last Jureta

V naših družinah so ljudje, ki so prišli iz držav bivše skupne države, pa še vedno pozabljamo, da smo lahko ekonomski migrantje ali povsem običajno begunci tudi sami že jutri. Nekako imam občutek, da v lastni coni udobja gledamo zviška na vse ljudi, ki se razlikujejo od nas, ne le po izgledu potnega lista ali verovanju. Jure Poglajen bi se lahko držal le svojega dentalnega dela, pa ga je pot na dopustovanju v Grčiji odnesla med begunce in na drugi strani mnogim ljudem v stiski ponudila njegovo človeško roko. On se zaveda, da je tudi sam le državljan sveta.

Jure, prvič sva se videla na osebnosti leta Vala 202, kjer sva bila vsak po svoje omenjena. Se ti zdi, da bi posamezniki, ki ne opravljamo le svojega ožjega dela, lahko s prevzemom ‘vodstva države’ lahko resnično spremenili svet? Prevečkrat imam občutek, da je politiki prijetno, ko vidijo naše marljive roke, v bistvu pa si pravih sprememb sploh ne želijo.
Zagotovo s svojim delom dajemo potuho državi. Dejanj, ki jih opravljajo humanitarne, okoljevarstvene, živalovarstvene in druge organizacije, sploh ne bi smelo biti. Na žalost na političnem nivoju še vedno ni dovolj posluha, da teh težav ne bi bilo. Normalno je, da se vedno znova pojavljajo nove težave, zaskrbljujoče pa je, da se starih težav ne rešuje sproti.

foto: Državljani sveta

Na internetni strani vaše zobne ordinacije so omenjeni tvoji dosežki na področju dentalne medicine. Podčrtala bi dejstvo, da svojega znanja ne skrivaš in ga rad deliš s kolegi. Prav redka stvar v naši državi, se ti ne zdi? Kateri del je na tvoji poklicni poti tisti, ki ti daje še več vneme?
Rad predstavim svojim kolegom tako doma kot v tujini nova spoznanja s podoročja zobozdravstva. V tej koži se dobro počutim, saj znam tudi na videz dolgočasne teme narediti zanimive in tako pritegniti pozornost poslušalce. Menim, da bi to morali obvladati vsi učitelji in profesorji, saj bi se tako znanje učencev, dijakov, študentov in odraslih, ki se izobražujejo, veliko bolj vtisnilo v spomin in bi se naš potencial še izboljšal. Na svojih predavanjih imam trik, da med predstavitvijo povem kakšno nesmiselno stvar. Ponavadi mi je na koncu ni potrebno razkriti, saj me poslušalci sami vprašajo, kaj sem s tem mislil. Tako vem, da so me poslušali. V svojem poklicu pa mi veliko vneme, poleg predavanj kolegom, dajejo inovacije v smeri biostomatologije, kot ji sam pravim. Gre za ohranjanje lastnih tkiv v čim večji meri. Vedno mi je izziv, da pri delu odstranim le toliko poškodovanih tkiv, kot je potrebno, ter jih nato nadomestim z materiali, ki so telesu bolj prijazni. Največja vnema pa so seveda zadovoljni pacienti iz cele države. Ko se k meni vračajo pacienti, ki se iz Murske Sobote pripeljejo z vlakom, ali pa se večkrat po nekaj ur vozijo iz Pirana. To mi daje vedeti, da sem drugačen od drugih. Predvsem zato, ker se pacientom posvetim, skupaj premagamo strah pred zobozdravnikom ter dajem velik poudarek na razlagalni vlogi zdravnika, ki je enako pomembna kot terapevtska. Pacienti so vnaprej seznanjeni, kaj bom počel in to jim je všeč.

foto: last Jureta

Javnost te je spoznala ob reševanju beguncev kar sredi tvojega dopustovanja. Kaj meniš, zakaj je ljudem pomoč še vedno tuja? Kako to, da na begunce gledamo zviška in zakaj se ne zavedamo, da smo lahko v takšni situaciji sami že jutri?
Ne bom rekel, da je ljudem pomoč še vedno tuja. Veliko ljudi pomaga po svojih močeh. Včasih mi kakšna gospa ali gospod, ki vem, da nima veliko niti zase, reče, da bi rad doniral pa čeprav nekaj evrov. Eni beguncem, drugi živalim, tretji spet nekomu drugemu. Se je pa v pri beguncih naredil velik preobrat, ko so prišli v Slovenijo. Ko smo prvič zbirali materialne donacije za Lezbos, se je odzvalo ogromno ljudi. Jaz sem bil takrat na Lezbosu in samo iz pripovedovanj vem, kakšna gneča je bila takrat pred dvoriščem ADRA Slovenija. Potem pa so posamezniki in skupine zasejali strah med ljudi. Postali so glasni in zdi se, da včasih ljudje niti ne želijo na glas povedati, da pomagajo beguncem, saj jih je strah odziva. Je pa res, da veliko ljudi postaja imunih na tragedije, ki se dogajajo po svetu. Tega je vse preveč, tudi novice so postale del globalizacije in bombardirani smo z negativnimi poročili, ki govorijo zgolj številke umrlih na današnjih vojnih frontah. Ljudje pa nismo zgolj številke, za vsako smrtjo, za vsako tragedijo se skriva velika zgodba posameznega človeka. Niti sodobni genocid v Aziji nas ne pretrese več. Posamezniki smo tukaj skoraj nemočni, oblasti pa se ne zganejo, da bi zadevo uredile, pa čeprav smo pred desetletji rekli, naj se naj ne ponovi nikdar več. Preveč smo navajeni na grozodejstva, saj že mladi ves čas gledajo akcijske filme, v katerih so umori nekaj običajnega. Potem so tukaj še razne računalniške igrice, kjer je cilj pobiti čim več nasprotnikov. Ni čudno, da svet postaja otopel za te stvari. Mislim, da bi morali marsikaj postoriti, tako posamezniki, kot vsi vodilni, če se želimo izogniti peklu, ki se nam obeta. Podnebne spremembe ne prinašajo nič dobrega, tudi na področju begunstva.

foto: Državljani sveta

Šele z akcijo ‘ otroci sveta’ sem se zamislila, kako res je otroški voziček ključen in nepogrešljiv. Kako ga zlahka spregledaš takrat, ko pomoč potrebuje nekdo drug. Lepo si povedal, da bo šel denar direktno v nakup vozičkov, ki jih boš lastnoročno s svojo ekipo predal pomoči potrebnim. Kaj je še vse tisto, na kar nehote spregledamo?
Mogoče niti jaz nisem na začetku kampanje dojel, kako obsežno pomemben je voziček. Ljudje, ki so se pridružili kampanji, pa so dodali svoj del znanja in videnja, ter vozičkom pripeljali popolnoma nove razsežnosti. Od tega, da se lahko mati umakne iz prenatrpanega begunskega centra v intimo narave s svojim otrokom in je vsaj za nekaj trenutkov sama z njim, da se med njima plete vez, ki v gneči ostalih ne more postati takšna, kot sicer. Do tega, da materam in očetom dovoljuje, da se skupaj odpravijo na sprehod, vzpostavijo prijateljstva in se družijo. Celo otroci, pa čeprav še zelo mali, naj bi ob takšnih srečanjih pletli pomembne vezi z vrstniki, ki so nujno potrebne za nadaljni razvoj človeka. Otroke bodo starši ali skrbniki lahko odpeljali iz prostorov, kjer je slab zrak, ven v naravo, kjer bodo spoznavali nove vonje, nove glasove, čisto drug svet. Ni zgolj dejstvo, da bodo starši lahko z njimi šli do zdravnika ali po osnovnih nakupih. Vozički prinašajo veliko več. V našem svetu, kjer nam je voziček nekaj popolnoma samoumevnega in kjer včasih tekmujemo, kdo bo imel boljšega in dražjega, smo pozabili, kaj voziček dejansko pomeni. Seveda pa je to le ena izmed stvari, ki se potrebujejo v begunskih centrih. Zelo prav bi prišlo nekaj računalnikov, da se beguncem lahko vrti glasba. Si predstavljate življenje brez glasbe? Računalniki bi prostovoljcem pomagali pri učenju begunskih otrok. Na Lezbosu prostovoljne organizacije potrebujejo denar za gorivo, da lahko otroke brez spremstva peljejo k zdravniku. Potrebujejo denar za plinske bombe, da lahko kuhajo beguncem obroke. Da o oblačilih in obutvi ne govorimo, tega se zdi, da je vedno premalo. Nič se ni spremenilo v treh letih. Ljudje še vedno prihajajo preko morja premočeni, z umazanimi oblačili in neprimerno obutvijo. Organizacije na Lezbosu jim želijo dati vsaj sveže spodnje perilo, denar zanje pa je vse težje zagotoviti, saj se je medijska pozornost obrnila drugam, problem pa ostaja in se poglablja.

foto: Državljani sveta

S podporo ti pomaga veliko drugih organizacij. V veliki meri Boris Krabonja z Upornikom in ostali. Sama velikokrat rečem, da mi daje taka podpora moč, da zmorem v najbolj nemogočih situacijah stopiti naprej. Kaj to pomeni zate?
Ne samo s podporo, veliko posameznikov in organizacij se je tudi aktivno vključili v samo kampanjo. Za nami je že ogromno ur dela, ki so ga ti čudoviti ljudje porabili v svojem prostem času. Vsi namreč imamo svoje službe in obveznosti in celotna ekipa dela popolnoma brezplačno. Veliko dela nas še tudi čaka. Tako velike kampanje ne more voditi zgolj posameznik. Za kampanjo Otrokom sveta stojijo številni ljudje, ki se vsakodnevno trudijo s pripravo tekstov, video in foto vsebin, organizacijo koncerta, obveščanjem novinarjev, javnosti, pridobivanjem donatorjev, tako posameznikov kot podjetij. Vsak da kakšno idejo, o kateri se pogovorimo, jo razvijemo in poskusimo uresničiti. Smo res dobra ekipa, ki deluje složno, s srecem in brez fige v žepu. Včasih si je kar težko predstavljati, koliko trdega dela stoji za tem. Seveda tudi meni podpora ostalih veliko pomeni, daje moč za naprej in daje vedeti, da smo na pravi poti. Potrebnega je veliko dela, da skupina posameznikov javnost ozavestimo o problemu, kakršenkoli že to je, da jim pokaže, kaj se tam daleč stran od naših oči dogaja in da pomagajo tem ljudem, ki potrebujejo pomoč. In vedno znova sem presenečen, da so ljudje še vedno  pripravljeni pomagati, da jim ni vseeno za svet v kakršnem živimo in da v nas obstaja še veliko sočutja. Pridružilo se nam je že veliko posameznikov in podjetij, da smo na dobri poti do uresničitve cilja nakupa 300 otroških vozičkov. Vendar še vedno nismo na cilju. Še vedno prosimo vse dobre ljudi in družbeno odgovorna podjetja, da nam pomagajo zbrati zastavljeno vsoto denarja, da tem malčkom omogočimo lepše otroštvo. Kmalu bodo na voljo tudi vstopnice za koncert. Upam, da se ga udeleži čim več obiskovalcev in da bo koncert že pred 4. majem razprodan. Sodelavci, ki pripravljajo koncert, obljubljajo zares poseben večer. V vmesnem času pa še vedno zbiramo donacije na TRR društva UP-ornik in SMs donacije z besedo UPORNIK5 na 1919. Kot velikorkat rečem – pomož posameznika morda deluje zgolj kot majhna kaplja v morje. Vendar morje ni nič drugega kot mnogo kapelj. Le skupaj lahko spremenimo svet.

In zakaj podpiram Državljane svet tudi jaz, dobite odgovor na tem videu. Vabim vsakega izmed vas, da podprete akcijo z nakupom vstopnice za sam koncert ali natipkate le UPORNIK5.

1 thought on “Zobozdravnik, ki zase pravi, da je le državljan sveta”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI