Petra-Greiner-srce-2(1)
foto: Martina Zaletel

Kolikokrat rečemo, da nas boli križ in v glavi čutimo neprijeten pritisk. Boli nas ta in oni del telesa, na srce pa se spomnimo le redko in ko nas spomni nase z bolečino, je velikokrat že prepozno. Skozi mladost sem svoje majhno srce lepo ogradila. Dasiravno je za mano mirno in barvito otroštvo, sem ga kasneje zavarovala do te mere, da me ni prav nič prizadelo. Ob romantičnih filmih nisem potočila niti ene solze in dojenčki so bili sicer zabavni, vendar jih nisem doživljala kot kepico ene same ljubezni. Čez mnoga leta se mi rodi otrok, zaradi katerega začne po glavi divjati neukrotljiv vihar, križ z vsemi mišicami vred stabiliziram tako močno, da sem lahko sploh stala in vse te pritekline so zamajale močno utrdbo okrog srca. O tem organu sem začela veliko čutneje razmišljat šele po tem, ko so mi povedali, da ima moja ljubka drugorojkenka dve luknjici med atrijema in ventrikloma, kar je zanjo življenjskega pomena. Kadavri so mi v času študija omogočali realni vpogled v srce, pa fiziologija, s katero sem se mučila, mi je pripovedovala o vseh tistih pomembnih tlakih. Jaz pa sem, nemočna kot sem bila tiste prve tedne, z zlato nitko šivala njene luknjice. Svojo gospodinjsko nespretnost sem zamenjala za materinsko, a nerodno ljubezen. Čutno sem se dotikala njenega srca in bila še vedno previdna. Da ne bi bila prizadeta in me ne bi bolelo. Zavila sem se z realistično zgodbo o morebitni smrti mojega otroka in ostala na distanci. Tako v mislih sem si naredila scenarij, kako bo, ko bo prišlo tako daleč in z nadnaravno čutnostjo nežno skrbela zanjo. Ona ni govorila, ni cepetala, ni me niti prepričevala ali z uporniško, sicer pozitivno silo, trkala na preostale a še mnoge kamne okrog mojega srca. Ona je samo spala v mojem naročju. Človek bi mislil, da meditira a je njen močni jok nakazal, da ob meni leži čisto pravi otrok. Nič svetniškega ni bilo na njej, le čuječe je vztrajala mesece in sedaj že leta. Na ultrazvoke sva včasih hodili bolj pogosto, sedaj vedno manj. Pravzaprav jo moram spet ponovno naročiti. Samo reda radi in njenih osnovnih zdravil za srce, ki se od rojstva skorajda ne spreminjajo. Vmes se je doza diuretikov celo zmanjšala. Lepo je obiskati spet meni ljubo dr. Kanič. Zlatka nima kar tja v en dan tako zlatega imena in samo ženska, ki pozna trpljenje je sposobna z močnim objemom pomagati nemočni in prav tako trpeči ženski. Še pred diagnozo po prvih dnevih opravljenega UZja je sedla z mano. Vem, da se ponavljam, ampak takih besed ni nikoli dovolj. Sedla je z mano in se pogovarjala o mojem otroku na katerem je bilo toliko napak, da sploh ne bi smel živeti. ‘Kako?’ smo se kasneje spraševali vsi po vrsti. Kakšna je zmožnost kompenziranja pri tako šibkem telesu? In dr. Burja s katero sva zadnjič ravno sedeli na kavi in sedaj uživa v svojem pokoju, mi je ob najinem premiku v prestolnico, ko je bila Sofia stara 2 tedna rekla, da tak otrok potrebuje le ljubezen. Da. Le ljubezen. In vsako srce potrebuje ‘le ljubezen’. Kdaj sem se osvobodila poslednjih skal okrog lastnega srca se ne spominjam. Čutim le solze, ki mi spolzijo ne le ob filmih, temveč ob vsakodnevnih srce  parajočih dogodkih, ob objemu mojih majhnih posebnih prijateljih, to začne biti veličasneje in naposled se je to srce premaknilo v možgane, ki sedaj ne le mislijo, temveč čutijo. Strast je sedaj moja začimba, ki rokam omogoča boljšo kvaliteto, ko opravlja delo za ta ali oni projekt. Strastno se znam razjezit, ljubit in brez zadržkov čutim svojo bolečino, ko mi ta prestreže vsakdanji korak.
Moje srce v mojih rokah utripa in je naposled oživelo. Ob minimalnih naporih je speče čakalo na prebujenje, sedaj pa z vso močjo stiska vso svojo mišično maso in potiska ne le kri po mojem telesu, temveč ponuja ljubezen za ljudi okrog mene, ki je prej nisem poznala. Prijaznost sama ni dovolj. Strast je tista, ki obarva še tako osivel vsakdan in ponuja življenje tam, kjer so vsi že obupali.

foto: Martina Zaleten
foto: Martina Zaleten

12 komentarjev na prispevek “Prebujeno srce”

  1. Tale slika in taksno izpostavljanje srca kot mesa, krvavecega ipd. – kiks! Kaj naj recem. Morda bos kdaj prisla v stik sama s sabo glede tega, morda nikoli. Definitivno pa poleg tega, da ocitno “ne cutis” nicesar narobe, ko si to tako objavila, kaze na to, da ne samo da ne cutis, ampak da isces pozornost za vsako ceno. Pa sem te sicer rada brala, ne sledim blogom zato, da bi potem pisala take komentarje. A cutim, da ti to moram povedati, ce ti ni ze kdo drug.

    1. Hvala za komentar. Ne pišem zato, da bi mi ljudje ploskali. Pišem svobodno, zaradi tega, kar je v moje življenje prinesla Sofia. Tudi fotografije so del tega. Samo lahko imajo pripombe, sicer pa je to del telesa, tudi živali in naši deli telesa. Sama živali spoštujem in ko tu in tam doma jemo meso gledamo na rejo in podobno. Vse dobro ti želim in prisrčen pozdrav 🙂

  2. Petra, le piši, kar čutiš! Tako je prav in zato so blogi! Za sporočanje tega, kar čutimo, počnemo, mislimo, smo…

    Želim prijazen dan!

  3. Presunljiv zapis o moči te brezpogojne ljubezni matere, ki zmore prezreti nesrečo,nemoč in ponuditi v oporo in pomoč veliko neizmerne energije, ki opogumlja in osrečuje vse okoli nje in njo samo.Da, tako mogočna je lahko ljubezen! Lep pozdrav!

  4. Petra,piši kar čutiš, imaš dar in izkušnjo za to! Presunljivo resnično, in napisano iz srca!Vse dobro ti srčno želim! Ponosen nate:-)

  5. Draga Petra,

    slučajno sem zadnjič sliala zate in sem šla brat blog, pa me je zelo presunila tale slika… potem pa še bolj besedilo. Mi smo izgubili otroka, nenadno, nenapovedano in ne predstavljam si, kaj vse je moralo pretrpeti tvoje srce, in koliko poguma premoreš, da lahko kljub temu (ali ravno zato) tako strastno stopaš skozi življenje.
    Moj poklon in srečno še naprej,
    Špela

    1. Špela, predraga. Hvala za tvoje besede. Opažam, da tisti, ki vam je bilo besedilo in fotografija namenjena, to razumete. Vedno znova se sprašujem, koliko bolečine zmore prenesti materinsko srce? Moj Objem! Petra

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI