1974250_10152074198158893_1716073684_o
Kam bomo odšli? Kdo bo vse odšel? Kdo bo potem ostal? Mah, pa saj nima smisla razglabljat. Pravzaprav sem hotela napisat besedo ali dve na temo oklepanja življenja, pa ne vem povsem če mi bo uspelo. Nekaj na to temo sem že pisala  tukaj, ko je moja mala spet naredila paniko, pognala na noge najprej vzgojiteljice, nato reševalce, ob moje prihodu pa sem videla, da potrebuje le objem. In kako to, da po vseh letih še nimam kondicije? Kako to, da šele v zadnjem času prav trepetam pred to napovedano smrtjo? Ljuba mi je zlezla pod kožo, lepo mi je z njo, kljub vsem naporom. Še psihologinja mi je rekla, da napredujeva, ker priznam, da NE ZMOREM in ker govorim o čustvih. Ne le svojih, temveč o Sofiinih.
Dajmo se vrnit kje sem gospo smrt prvič srečala. Babica je zadnja leta imela ljubimca po priimku Alzheimer, čeprav je njen mož vztrajno živel ob obema. Dan prej sem bila jaz ob njej, ker sta si moja ljuba starša vzela le dan za kratek izlet. Zvečer je težko dihala, utrujeno mi je zrla v oči, odveč ji je bilo previjanje. Božala sem jo, bila tam in nato odšla spat v svoj novi domek. Še preden se je zdanilo se je poslovila brez posebnega pompa. Tam so bili vsi njeni dragi. Imela je težko, a lepo življenje in ob slovesu je bila v lastnem gnezdu. Na dan pogreba, šele nato, ko smo prišli domov iz sedmine, šele potem, ko je prišel vse do svojega naslonjača…je izdihnil še on. Romeo sem mu rekla, ker je moral takoj za svojo ljubljeno. Masaža srca ni pomagala priklicati dušo, ki se je že objemala s svojo drago. Umetno dihanje je le podpihovalo njuno drugačno formo univerzalne ljubezni in kriki mojega očeta, ga niso zmotili, medtem, ko je že bil v objemu svoje ženske. Tako sta odšla v miru, v lastnem domu, odšla tako rekoč z roko v roki. In takrat sem nazadnje zrla smrti v oči.
Nato pa se je sama vrinila v moje življenje, čeprav sem jo prezirala. Sedela na vozičku moje hčere, medtem, ko sem sama gledala proč. Nisem je hotela zaznati, ko je tiho počivala na njenih ustnica, ko ni dopolnila še niti meseca dni. Prvič je bilo proti koncu leta, ko sem moža poklicala v bolnišnico, da gre zares, sama pa sem že nosila malega Leva tam pod svojim popkom. Spet te jokajoče sestre in strah v pogledih zdravnikov, česar ne zamerim nikomur. In nato, ko je tako iznenada nehala dihat, ko je njen brat imel že nekaj mesecev. Ko sem jo le položila v posteljo, jo božala, prigovarjala, da jo imam rada…ne pozabi tega, ljuba duša. Mama te ima rada! In spet čez nekaj dni, ko sem bila že hladna kot špricer, saj sem ji v mislih prišepnila, naj ne straši, saj grem v petek v Ljubljano in da sedaj res ni pravi čas. Nato omenjen junij, ko sem se vračala iz Ljubljane in spet ta Ljubljana. Vedno tu nekje, ko neha dihat in je okrog nje gost nevzdržen zrak…
No, in kaj je sedaj s tem zadnjim petkom, ki je bil odet poslednjimi vitezi, (ponovno) ljubljanskim zrakom in čokoladno torto? Vse krasno, vse urejeno, otroci so že spali, ko sem še kot zadnja budna članica zaključevala z dnevom in mi mož prinese Sofio, vso v krču, z ostanki bruhanja, neprepoznavno… Ob prenehanju dihanja, potem, ko se je v mojem naročju popolnoma sprostila, saj je bila v povsem nezavednem stanju, sem bila sama v popolnoma zavednem. Tukaj in sedaj. Da, veliko bolj kot pri meditaciji. Dobro, sem si mislila. Prav, sem si odvrnila. Ne vem še točno kaj se dogaja, mi je šinilo skozi možgane in ‘kaj pa sedaj?’, niti ni mogel na plano. Nosila sem jo v naročju vso pomodrelo, dihala ni in ko sem jo stisnila k sebi, je iz pljuč puhnil zrak. Nosila sem jo v njeni pižamici, medtem pa mi je glava padala na ramena in se ni pustila motit. Možu sem rekla prvič, nato ponovno, da je Sofia umrla. Mu kazala njen moder obraz, ki diha ni več poznal. Skozi misli pa, ‘Kdaj je potem pogreb če je umrla danes?’, ‘Še dobro, da otroka spita in jima bom lahko povedala lepo v miru.’, ‘Kaj bom delala po njeni smrti?’, ‘Joj, službo potrebujem, točno, službo.’ in podobne neumnosti. To rundo me je strah ohromel do te mere, da se nisem bila sposobna v objemu prepustiti trenutku, ki ga pričakujem že vsa štiri leta. Biti preprosto tam. Morda celo sesti. Morda zapreti oči in le dihati, kot to počnem ob torkovih meditacijah. Mah, padla sem na izpitu. Čisto in povsem. In vsa blodeča in hodeča z detetom v naročju, več z glavo, kot s srcem…zaslišim dih…pa potem še en in počasi dihanje. Potem začnem dihat še sama. Skupaj z njo. Ji pomagam. Dihava skupaj in jo objamem še bolj. Dete moje malo. Vse je mimo, začutim. Pustim jo v svojih rokah in greva spat. Oddahnem si. Ni bil pravi čas, pomislim in prvič prav zares verjamem, da čas bo že prišel a nikoli pravi. Prvič spiva vso noč v objemu, kot še nikoli, ker sva taki divjakinji, da potrebujeva veliko svojega prostora. Pravzaprav že dolgo nisem spala v tako ljubečem objemu, polnem hvaležnega duha in tresočega srca. Ljuba moja, ji prigovarjam. Prijateljica, draga, si mislim. Kaj mi delaš?
Če sem danes od prijatelja iz vrteških dni slišala, da se mi je Sofia prikradla samo zato, da ne bi bilo vse po moje, kot je bilo doslej, da bi lahko naposled kdaj le sprejela, kar s svojo bikovsko trmo nisem znala. In morebiti zaradi vsega tega, dan kasneje nisem bila povsem tukaj. Jokala sem šele drugi dan in izlivala bolečino smrti, ki je ves čas tukaj. Zakaj ukalupljam dušo moje ljube, ko pa bo nekoč želela poleteti. Zakaj me slepi lastna bolečina, če bo njena svoboda naposled spregledala breztežno stanje. In zakaj jokam za dušo, ki je sedaj tukaj…potem pa bo le izgubila obliko in si nadela drugo.

Nekoč sem napisala: brez Nje bi moje življenje izgledalo preprosteje in moje srce bi ostalo mlačno…tako, pa je krvava mišica obujena (nadaljujem danes) in naposled Čutim ne le tisto, kar boli, temveč vse ostalo,  čemur pravite Ljubezen!

8 komentarjev na prispevek “Angeli s krili potrebujejo svobodo”

  1. Če kdo, potem ti nikoli nisi padla na tem izpitu. Nenehno vas imam v mislih pa čeprav Sofie in tvojih dragih sploh še srečala nisem. Mirne dni – tako te praznične, kot ostale!

  2. Vaše besede so me pretresle. Ste čudovita in močna oseba. Žal mi je, da morate živeti s takim strahom. Moje misli so pri vas. Vse dobro vam želim.

  3. Kljub temu, da se tega zavedamo:

    IN ZAKAJ JOKAM ZA DUŠO, KI JE SEDAJ TUKAJ…POTEM PA BO LE IZGUBILA OBLIKO IN SI NADELA DRUGO.

    Vseeno ni lahko, ko se to zgodi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI