foto: osebni arhiv

Šele ob lastni bolezni ali kroničnim težavam otroka spoznamo, kako pomembni so farmacebtiv lekarni. Kaj pomeni, ko razmišljajo namesto tebe in poskrbijo, da te vsa zdravila že čakajo. Maja Vrabl Miglar je farmacevtka že mnoga leta in vse izkušnje predaja na svoje zaposlene v lekarni Miklaž in Starše ter skrbi, da družine s posebnimi potrebami tam najdejo prijetno zatočišče. Pa ne le to, tudi ušesa, ki slišijo njihove tegobe in roke, ki, ko je to potrebno, zdravila prinesejo celo do avta. Malenkosti, ki mnogim družinam polepšajo vsakdan.

Ob drugorojeki Sofii sem se začela zavedati, kako pomembni ste farmacevti v verigi zdravnikov – pediatrov, medicinskih sester, fizioterapevtov, psihologov in drugih strokovnih sodelavcev. Kako ti ocenjuješ pomembnost takšnega sodelovanja in v čem vidis svoje poslanstvo?
Ze kar na začetku svojega dela v lekarni sem začutila, kako pomemben je dober profesionalni odnos tudi z zdravniki in sestrami. En sam telefonski klic hitro razreši morebitno dilemo. Kratko, jasno, definirano vprašanje in prav takšen odgovor z druge strani “žice“, morda vmes kratek posvet, pozdrav. Komunikacija, ki je nujno potrebna.
Zmeraj sem rada in z neko pozitivno radovednostjo prisluhnila človeku, ki je prišel v lekarno po nasvet in zdravilo. Ni dovolj samo bogat nabor znanja, ki ga prineseš s šolanja na fakulteti, ampak je potreben nek širši občutek za človeka. Zdravega in bolnega  in za vse tiste nianse vmes, ki jih je treba zaznati, da lahko izbereš najprimernejši pripravek za zdravljenje. Če gre za težja obolenja, so zdravila že določena s strani zdravnika in jih je potrebno  ‘samo’ vročiti pacientu, vendar je tudi tu potrebna prava ‘spremna beseda’. Seveda gre za izogib morebitnim neželjenim učinkom zdravila v kombinaciji z drugimi zdravili, tudi s hrano. Kadar gre za kronično bolne otroke ali odrasle, je poznavanje pacienta še toliko bolj pomembno in dobrodošlo; imam dober farmacevtski spomin in hitro mi pride na misel kak zaplet ali nepričakovana reakcija na zdravilo pri znanem pacientu in ubrati je treba takšno pot, da se temu izognemo. Seveda, tudi nasprotno. Če se spomnim, kako učinkovito je nekoč v preteklosti pri nekom že bilo določeno zdravilo, potem se je smiselno osredotočiti nanj in ga ponovno uporabiti.

foto: osebni arhiv

Večkrat slišim pohvale za Lekarno Miklavž, tudi s strani posebnih staršev. Menda ste precej tenkočutni in dosledni pri oskrbi malih pacientov z zdravili in drugimi potrebnimi materiali.  Na drugi strani imate določena redka zdravila zmeraj na zalogi. Pa tudi, da vam vsega skupaj ni prav nič težko nesti še do parkiranega avtomobila.
Seveda me veselijo pohvale, namenjene lekarni v Miklavžu in njeni podružnici v Staršah. Trudimo se za celovito, smiselno in dobro oskrbo z zdravili in prehranskimi dopolnili za vse segmente prebivalstva. Seveda gre posebna skrb otrokom, ki potrebujejo konstantno oskrbo z nevsakdanjimi zdravili in prav posebnimi, zanje izdelanimi zdravilnimi pripravki. Sem kar hitro opazila, da takšnega otroka nekako posvojiš in mislis nanj, tudi ko nisi v lekarni. Da preprosto prevzameš svoj del odgovornosti za to, da lahko priblizno normalno funkcionira. Ne samo otrok, temveč celotna njegova družina, s katero je neločljivo povezan. Sem preprična, draga Petra, da veš, o čem govorim.
Pred nekaj leti je tako zvonil telefon, ravno je bil čas opoldanskega posveta in kavice. Iz Pediatrične klinike v Ljubljani so nam v nekaj kratkih, a pomembnih stavkih sporočili, da so zelo zadovoljni z našo oskrbo njihovih malih pacientov. Zdaj imam pa kar tremo, kako delati naprej, sem rekla. Zelo preprosto, se je glasil odgovor, delajte tako kot doslej. In kavica je bila slajša za vse.

foto: osebni arhiv

Kako vidiš trenutno stanje v lekarništvu? V čem je prednost zasebnih lekarn, t. j. lekarn s podeljeno koncesijo pred tistimi v državni lasti? Kolegice fizioterapevtke večkrat potožijo, da so časi za zasebnike kar težki. Kako ti uspeva, seveda skupaj s kolegicami, vzdrževati tako prijetno vzdušje pri vas, ki ga je skoraj nemogoce ne- opaziti in ne-začutiti ?
Ko je ob osamosvojitvi nastala država Slovenija, je nova zakonodaja omogocala tudi podelitev koncesij zasebnim lekarnam. Hitro sem se odločila in ustanovila lekarno v kraju, ki je do takrat še ni imel, v Miklavžu na Dravskem polju. Marsikaj sem vložila vanjo, predvsem vse svoje farmacevtsko znanje in dotedanje izkušnje v lekarništvu. Nikoli nisem obžalovala te odločitve, ker mi je lekarna res veliko dala, in mi še kar daje. Občutim jo kot čist, neomadeževan otok, kjer sem lahko ustvarjalna – kjer delam to, kar najbolje znam. Ko stopim v lekarno, se preoblečem in preobujem in v garderobi odložim tudi vse “posvetne “ skrbi in probleme.  Potem me vsrka ritem dela in sledim mu zbrano in osredotočeno. Seveda pridejo tudi težki trenutki, ampak, v katerem poklicu in življenju jih ni ?
Sprašuješ o prednosti zasebnih lekarn pred tistimi v državni lasti? Pravila, ki jih določa stroka, so za vse enaka. Morda je prednost v vecči odzivnosti. Ljudje s svojimi obiski podpirajo dobro lekarno, pa naj bo ta državna ali zasebna. Kakovost storitev je edino merilo.
Da je vzdušje pri nas prijetno se popolnoma strinjam! Se mi zdi, da s kolegicami v lekarni v Miklavžu in kolegom v lekarniški podružnici v Staršah ne samo delamo, temvecč tudi dihamo skupaj. Preprosto pašemo skupaj. Znamo konstruktivno predelati strokovne orehe in znamo se skupaj še kako nasmejati.

foto: osebni arhiv

Zdi se, da si zaljubljena v potovanja. Za kateri kraj bi lahko rekla, da tam bi pa lahko kar ostala in po drugi strani, kam še želiš  odpotovati v prihodnosti?
Ja, potovanja so pa res nekaj privlačnega, zanimivega, poučnega, sproščujočega. Vse to in se veliko več. Samo odprte oči za gledanje in ušesa za poslusanje moras imeti. In k potovanjem ne štejem zgolj romanj v oddaljene kraje ali na druge celine. Včasih se je lepo odpraviti v kakšen bližnji kraj in ga zmeraj na novo odkrivati. Recimo Varaždin, ki je na drugačen način lep v vseh letnih časih. Včasih se doma radi pohecajo na moj račun, češ, zdaj bo pa mami gotovo hotela v Čakovec! No, tam še nisem bila, a sem prepričana, da bi se imeli lepo. Potujemo družinsko, vsi ali
‘po delih’,  sama pa predvsem na kongrese farmacevtov, ki so praviloma organizirani v zanimivih mestih. Najraje se spomnim udeležbe na kongresu v Sidneyu, ker imajo Avstralke in Avstralci posebno energijo in so topli in komunikativni , takoj te ‘udomačijo’.
Še neizpolnjena pa ostaja želja po dolgem potovanju s transsibirsko železnico, to se mi zdi resnično navdihujoče. Se je že veselim.

Vietnamski spomin

Maja, zmeraj si urejena in na tvojih ustnicah ne manjka rdeča šminka.
Kaj bi priporačala mladim mamicam, ki v skrbi za svoje otroke oz. družine prevečkrat pozabijo nase ?
Hmmm, šminkam se pa res rada. Se mi zdi, da nekaj šminke podeli neko posebno energijo. Ko sem prepevala, in to z velikim veseljem, pri APZ, so nam nekoč pred nastopom razdelili rdeče šminke in nam naročili: Našminkajte se punce, da ne boste tako blede na odru. Nekatere pevke so tožile, da se s to rdeco šminko počutijo grozno. Meni je bila pa prav domača! Tako za pevke kakor za mamice in za vse ženske naj obvelja: kakor se bolje počutis, tako si v svoji koži najbolj Ti. Ali kakor pravi rek : Vsak po svoje pesmi poje!

 

 

1 thought on “Apoteka, ki bi si jo želela vsaka vas”

  1. Zdravi se sploh ne zavedamo dovolj, do koliko zapletov lahko pride…
    Ah, kako toplo. Ekipa s srcem. In nasmehom.
    Ter rdečo šminko 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SORODNI PRISPEVKI